Včasih je preveč… pač preveč

Hudo je, ko je telo šibko, a duh bi še, še, šeeeeee! Govorim o športanju, valda 🙂 Danes me je dohitela ena reč, ki se ji reče utrujenost. Petkov dolgi tek, sobotno lazenje na Celjsko kočo preko Hudičevega grabna, nedeljski treking 20km+ in squash, ponedeljkovo delo dolgo v noč, premetavanje zaradi sanj, torkovo zgodnje vstajanje, bicikliranje na Pohorje in popoldan še naprezanje telesa v malo drugačnih pogojih… ja, danes se počutim, kot da bi muha CC peljala z valjarjem preko mene. Ne gre za musklfiber, pač pa za splošno utrujenost. Mogoče sta mi škodila dva dni dopusta, a? :mrgreen:

Tega dneva dopusta še ni konec, vendar so me že našli za nujne stvari, ki morajo biti narejene do jutri. V tem primeru bi telo še lahko, zdaj se pa duh upira 😆 FML! 😀

P.S.: Poročilo s treka še sledi, najprej moram opraviti tiste “tanujne” stvari 🙁

[EDIT]

P.P.S.: Grem mal laufat, da se zbudim 🙂

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

5 Comments

  1. Osupljivo. v enem vikendu si presegla moj celoletni plan 😆

  2. Mogoče pa le malce pretiravaš 🙂 ? No je pa treba priznati, da si trpežna – jaz bi crknil.

  3. Hehe, pride tak teden 😉 Kaj pa če ti presežeš moj plan? A? I dare you! 🙂

  4. @Truba, nemir je tisti, ki me žene. Prav, priznam, mogoče tudi kanček mazohizma 🙂 Preseganje lastnih meja je kot sveti gral: vedno ga iščem 🙂

    Ne vem, če bi crknil… ljudje smo sposobni marsičesa, le okoliščine morajo biti prave (beri: motivacija, pobeg, alternativni načini odganjanja bad karme) 🙂

  5. Hehe nemir pa še kaj, žene tudi mene, samo zgleda, da nisem tako hudo nemiren kot ti 🙂 . Crknil pa bi ziher po polovici zgoraj naštetega – sigurno. Jutri grem zjutraj na kolo pa mislim, da bo za jutri dovolj ene 40km lagane in bolj kot ne ravne hoste. Tvoji dosežki so za moje utrujeno truplo abnormalni presežki. Žal .

Comments are closed