Trenutek pred eksplozijo

Ob hoji čez mesto me je ves čas nekaj motilo. Sprva nisem mogla ugotoviti, kaj je tisto, kar me iz trenutka v trenutek spravlja bliže robu blaznosti.
So bili to tanki na trgu? Ne,tanki me niso motili. So bili to ostali sprehajalci, ki so počasi hodili pred mano in mi zapirali pot? Ne, tudi to ni bilo to. So bile to torbe, zaradi katerih sem se počutila kot šerpa? Ne, tudi to ni bil razlog.
Na polovici poti do cilja sem ugotovila, kaj mi žre živce. Bile so moje spodnje hlače. Bombažne boksarice, katerih rob me je v kombinaciji z jeans hlačami rezal in vezal, da sem bila skoraj ob prekrvavitev v nogah. Pa ne, da bi imela premajhno številko hlač – boksarce in jeans hlače so vsake za sebe udobne – le kombinacija je bila morilska in me je pripeljala na rob živčnega zloma. Sredi najbolj obljudene ulice sem razmišljala, da bi se zavlekla v kak kot in slekla ali boksarce ali hlače ne glede na posledice. V tistem trenutku me je tudi prešinilo, da ta nesrečna kombinacija ni edina stvar, ki preizkuša skrajne meje moje potrpežljivosti. Za nameček se mi je zaradi nošenja pasu zadaj na hlačah naredila guba, ki mi je zaradi pretežkega nahrbtnika žulila vretenca.
Še dobro, da mi v tistem trenutku nihče ni resno prekrižal poti ali se spustil v kak besedni spopad, ker bi pregriznila še tako debel vrat. Na mojo srečo in srečo mojih najbližjih sem se med čakanjem na prevoz ohladila. Sedela sem na klopi, gledala kup listja in ugotavljala, kako blizu samovžiga in eksplozije sem bila zaradi enih presnetih spodnjic. Kljub temu, da je konec koncev zgodba že skoraj smešna, sem še vedno jezna na te presnete spodnjice in bi jih najraje sežgala.

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

Comments are closed