Hudobna številka

Z Spartakom se zvečer sprehajava po starem delu mesta, kar srečava tri misijonarske/pridigarske/neki-neki mormonske dekliče – dekleta so v krilih, fantje v reklcih, z imeni pripetimi na majice — verjetno ste že naleteli na njih. Enoglasno (v angleški sloveščini): “Zdravo, lahko malo zmotimo?” Še preden izdavim “ne, hvala”, Spartak prijazno prikima in potem… rafal vprašanj! Prva: “Mislite, da obstaja kaj po smrti?” Druga: “Kaj mislite, da je po smrti?” Tretja: “Kaj je smisel življenja?” Spartak premišljuje, išče besede. Jaz: “42”. Vsi vpleteni me čudno pogledajo, vključno s Spartakom, jaz se pa režim kot budalo. Prva drugi: “Ne razumem.” Druga prvi: “Ne vem.” Tretja obema: “Kaj je rekla?” Zamahnem z roko: “Eh, šala.” Spartak nekaj nabluzi, da jih pomiri in da lahko odideva. Zmedeni dekliči gledajoč za nama zmajujejo z glavo, jaz se pa še kar krohočem med razlago Spartaku. 😛 42 je res hudobna številka. Zdaj vem, zakaj jo je Douglas Adams izbral. 😆

Epilog: Spartak dobi jezikovo župo in domačo nalogo — branje Štoparskega vodnika, da naslednjič ne bom edina izpadla čudno/čudna. :mrgrin: