… se zbudim in škljoc!

Oni dan sem med sprehajanjem po Matijevih hudo dobrih črno-belih fotkah, ki jih ustvarja z i(Ph)onetom, dobila preblisk … Kaj če bi tudi jaz lovila mimobežnike, trenutke, situacije, osebke, časotreske časostroja, ki se jih sicer zavem, a potem … jih ni več? Nekajdnevni eksperiment? Zakaj ne? Spamanje na Fejsbuku? Zakaj ne?! Fun fun fun? Zakaj ne? Zalezovanje mačk, plezanje čez ograje, slikanje nog mimoidočih? Zakaj ne?! Ja, zakaj ne??? 😀 Pred prebliskom… se zbudim in meh… 😐 Po preblisku… se zbudim in škljoc! 😀

Rabi se majster

Fajn je, če je mal zidarja, ker je moj mentalni zid, v katerega butam z glavo, že čist razmajan. Nadalje je fajn, če je mal mehanika, da bo porihtal moje medgalaktično plovilo. Zaenkrat gre še samo po cesti in sliši na ime Leteči tepih. Delam na tem, da bi šlo še po vodi, zraku in po/v medplanetarni črni snovi, vendar za to potrebujem malo pomoči. Še bolj nadalje je fajn, če je malo psihologa s ščepcem filozofa, da bova lahko skupaj ugotavljala, kako utopično čudna sva ali pa je narobe čudna druga stran. Še najbolj fajn je, če je moški, da se najini mesečni periodi slučajno ne bi ujeli. Ker potem bi bila štala. Zmajevska štala. No, če bo že moški, je tudi fajn, če mu ustreza moja družba, glas in stas, ker, po pravici povedano, hudo dvomim, da bom kdaj dosegla določene kriterije. Razen… ko bom objedena od črvov. Ta fajn-kriterij je še toliko bolj pomemben, ker bo moral zraven na medgalaktične misije, valda. Če se bova celo pot gledala kot marmelada in zaseka na istem kosu kruha… ne bo dobro. Eh, ja, fajn je tudi, če bo tudi meni ustrezala njegova družba, se razume. Sicer postanem dokaj neprijetna… in začnem butati z glavo v zid, se umikati in bežati. A da je to normalno? Prav. To je to. Plačilo? Chili con carne in doma pečen kruh, vožnja z letečim tepihom in moja über prijetna družba (ko in če nisem ravno tečna). Ha. Ha ha. Mwahahaha! P.S.: Čakam na naslednjo rundo butanja v zid, zato vse te neumnosti…