Če mislite, da se sneg ne more vžgati, me še niste videli v akciji pri spustu in podžgane z jezico eksplozivne moči pasje bombice. Sneg in blato sta frčala na vse strani. Srečala sem skupino pohodnikov in za bežen trenutek sem se počutila kot Mojzesina, ker so se (verjetno zaradi lastne varnosti) razmaknili kot morje… Saj ne, da bi jim iz jeze kaj naredila, le ustavit se nisem mogla. Kljub temu plemenitemu dejanju se niso mogli izogniti pljusku “Ha! Mene odpisat?! Jim bom že pokazala!“. Babe pač. Nauk #6.

Potem sem ga zagledala. Glede na stopnjo blatnosti, napol blazen pogled in za pas pripopan zemljevid zanj ni bilo dvoma, kdo sem. Glede na presenečen pogled in vprašanje “Ste vi 212?”, tudi zame ni bilo dvoma, kdo je. Pretehtala sem možnosti in takoj izločila kepanje ter žnaranje. Če bi bil moj vrstnik, mu postavitev v sneg na glavo ne bi ušla. Ker pa je bil prijazen gospod, sva se čisto lepo in normalno zmenila, da moram naprej.

Nauk #9: Manjše (in mlajše) od sebe je dovoljeno postaviti na glavo v sneg. Ostale se lahko samo previdno grdo pogleda.

Pritekla sem na Kal. V navodilih je pisalo, da je kontrola ob igrišču pred planinskim domom. Kontrole ni bilo nikjer, megla pa taka, da bi bila mama Megla ponosna nanjo. Ker nisem nič pametnega videla, sem skorajda po vseh štirih tipala za sledmi v snegu. Pozijala sem na otroško igrišče desno od doma. Nič. Zijala sem na fuzbalsko igrišče direkt pred domom. Nič. Nekaj stopinj je bilo, vendar zdaleč premalo za potencialno kontrolno točko. Skoraj sem začela odmotavati trakce in žlauhce, da bi se dokopala do fotoaparata in naredila avtoportret treking Jetija, ko se je na vratih doma pojavil obraz. Točko so prestavili v notranjost, da se ne bi prehladila. Točka, ne jaz. Pričakovali so me (“Aha, ti si 212.“). Pofočkala sem se in pri odhodu na vratih srečala… taistega gospoda, ki se je izognil kepanju. Upam, da ga nisem preveč grdo pogledala.

Nauk #10: Razmišljanje izven škatle (navodil) ni prepovedano, prej zaželeno. Sploh če je zunaj mrzlo.

Za naslednjo točko je pisalo, da nadaljujemo poljubno. Za nameček je megla dobila mlade. Tega sem se bala. Če ne bi bilo snega in megle, se sploh ne bi zavzela. Počez, čez drn in strn, malo po štirih in malo po riti je namreč moj osebni treking stil, zaščitni znak tako-rekoč. Poleg zadnjega mesta na ultri. Sem kot Coca-Cola, ampak boljša.

Oba z GPS-om sva skomignila z rameni in šla usodi naproti. Zakorakala sem po cesti in čez čas se mi je zazdelo (po zemljevidu sodeč), da ne bo preveč dobro, če nadaljujem. Doma so mi zmeraj govorili, da najlažja (asfaltna) pot ni vedno najboljša. Za spremembo sem se odločila, da prisluhnem temu glasu iz mladosti. Neustrašno sem zagazila v neshojen sneg.

Nauk #11: Najlažja in najbolj shojena pot ni vedno najboljša. Je pa običajno najudobnejša, čeprav gre okoli riti v žep.

Boljše bi bilo, da se ne bi poslušala. Drugič čepe v ušesa! Bolščala sem v GPS, ker je to bilo edino, kar sem videla zaradi vedno gostejše megle. Začelo me je zebsti, bila sem premočena od glave do pet – tace sem imela mokre od knajpanja in dodatno od snega, ostalo pa od potu in megle. Zapihal je leden veter, po GPS-u sodeč bi morala prečkati markirano pot, jaz pa niti dreves nisem videla, kaj šele kakšno markacijo?! Zmagovalna kombinacija. Spomnila sem se, da sem v rukzak spakirala rokavice in dodaten neprepihljiv anorak. Trakcem in žlauhcem se je nasmejala rit, ker sem jih spet prešlatala in razmotala.

Nauk #12: Včasih se je vseeno dobro poslušati … in v rukzak shraniti kakšno stvar več … ter vzeti pohodniške palice.

Oblečena sem tavala malo sem, malo tja, vmes mi je drselo po snegu in premočeni travi. Skoraj sem že preklopila na preklinjevalni bemti-način in ne boste verjeli, za hipec sem celo pomislila, da bi se vrnila nazaj do koče, češ “tudi jaz imam pravico kdaj pa kdaj odstopiti“. Nezaslišano, vem. Zamrmrala sem si “Izgovori, izgovori …” in iskala naprej. Ne morem pametovati o naukih (npr. #8), če se jih potem ne bi držala!

Fanfare! Zagledala sem drevo in na drevesu markacijo. Poleg tega sem nekoliko nižje zaslišala glasove. Vklopila sem turbo, pritekla do avtomobila na cesti (ja! tisti cesti od prej, le da malo nižje) in zagledala … Janeza Korošca. Janez je meni kot Yoda Lukeu Skywalkerju. Ni odveč omeniti, da je eden izmed glavnih pri treking ligi.

Nauk #13: Yoda ni nujno majhno, zeleno in modro bitje, ki smešno govori. Lahko je visok, prijazen in super fajn dedc, ki ga skrbi za v megli zablodele duše in ki ima rad zagonetke na trekingu (“za predel je značilen mešan gozd z jelkami”)

Brez dodatnih Janezovih napotkov bi verjetno še zdaj iskala KT9 (navodila iz kuverte). KT8 so namreč prestavili in pri iskanju bi naredila krog okoli riti, pa še enega in če se kaj poznam, še kakšnega zraven, preden bi prišla do KT9.

Nadaljevanje je potekalo brez zapletov. Čez Ostri vrh sem si pela, pokazalo se je celo sonce! Iz Babe sta med prečenjem nastali dve (ena živa, ena malo manj), nakar sem pri lovskem domu pod Govškim brdom pobrala še prijaznega laškega knapa (treking prostovoljca) in kontrolno točko ter z njima odpeketala do Hude jame.

Med Mrzlico in Hudo jamo sem pri kontrolnih točkah s človeško posadko opazila efekt gluhega telefona. Vsi so me vprašali, če sem številka 212, zraven pa dodali, da so jih poklicali in jim povedali, da “pride ena mlada, fejst/lušna punca“. Ne vem, kje so to pobrali, ker je jaz nisem nikjer srečala! Po moje so jo ugrabili na poti.

Nauk #14: Efekt gluhega telefona se z razdaljo krepi, ne glede na operaterja in ne glede na znamko telefona!

Iz Hude jame sem splezala nazaj na breg, na Šmihelu pomahala prijateljem, potem pa usekala še zadnjič počez do cerkvice Sv. Krištofa (predzadnja KT). Tule sem se že režala kot pečena mačka, kajti cilj je bil na dosegu roke. In prišla sem pred temo! Ne samo to! mislila sem, da bom prišla pravočasno (pred začetkom) na zaključno podelitev, ki bi se naj začela ob 17.00.
Ob 16.25 sem čakala na prehodu in preklinjala vlak, ki se ni hotel spraviti s postaje. Ko je končno odpeljal … se je iz druge strani prikazal še eden. Skoraj prepričana sem, da je čakal za ovinkom, da bom prišla do prehoda in da me bo potem lahko oviral. Mamico mu vlakovsko! Med čakanjem sem opazovala ciljni prostor. Nikjer ni bilo žive duše, nikjer več cilja … Trikrat sem pogledala okol, če sem prišla v pravo Laško.  Videti je bilo je isto kot pred osmimi urami, le … preveč prazno je bilo — kot da ta dan ne bi bilo ničesar.

“Menda ja nisem VSEGA zamudila?! Ne že spet …”

Ob 16.35 sem končno uspela prečkati progo (ja, vem, prej bi prišla okoli in skozi podhod) in previdno zavila proti recepciji hotela.

Stopila sem skozi vrata in… padla naravnost na podelitev nagrad. O lubi bog, o tristo kosmatih zajcev! Situacija je bila še bolj komična, ko so zame prekinili podeljevanje in me je Janez (ja, Yoda) pred vsemi pozdravil. Sledil je bučen aplavz. Ko bi vedeli, kako mi je bilo nerodno … ampak morala sem povedati, da sem prišla, da me slučajno ne bi iskali po lisičjih brlogih. Zdaj vem, da moram naslednjič prinest zraven vrečko, da si jo dam na glavo … mogoče pa tudi ne!

Nauk #15: Hec mora bit, pa čeprav na lasten račun. Kam bi pa prišli, če se ne bi znali smejat na svoj račun!

Glede na svojo fizično pripravljenost v zadnjih treh mesecih (pisanje & zagovor doktorata ter služba od jutra do večera so pustili posledice na njej)  in na rezultate (null-koma-jozef odstopov), sem absolutna zmagovalka. Zase. Drugo niti ni pomembno. Doma na kavču (se) bolj malo dogaja, ne da? Tudi “mogoče bom naslednjič”  še ni prišel daleč.

Nauk #16: Najlepše je, ko tečeš/hodiš/počneš nekaj za svojo dušo … pri tem spoznavaš same fajn ljudi in se zabavaš kljub žuljem, mokrim tacam ali bolečinam. 

Na (mojo) žalost je treking liga za letos zaključena. Drugo leto se bom vseeno potrudila prepustiti tole izkušnjo še komu drugemu — ne smem biti preveč sebična.

Kaj pa do takrat? Zgleda, da se bom učila smučat/bordat/tečt na smučeh. Zimska avantura je rekla, da ima zame mesto. Zadnje ali ne-zadnje, glavno, da se bomo imeli fajn!

V soboto se je spet odvijala drama. Sem rekla drama?! Dodajte še dogodivščine v stilu Lažnivega Kljukca (barona Münchhausena). Ja,ja, valda, spet sem bila na treking tekmi. Tokrat v Laškem.

Preden zapletem zgodbo, si tudi mUčka zasluži nekaj besed…

Tovariši, še pomnite iskanja vampirjev po Gorjancih… in začetka, ko sem prišla pet minut pred štartom? Takrat sem se zaklela, da nikoli več ne pridem tako pozno na zbirno mesto. Zakletev je bila tako trdna, da sem na predzadnji treking po Učki prišla dve uri … pred organizatorji. Še dobro, da je bilo zjutraj mrzlo kot svinja (ni čudno, da pujsi dobijo gripo) in da sem se imela kam dat. V avtu sem v polni bojni opremi (dolge tekaške gate, hlače, flis, jakna in kapa) zadremala za kakšno urco, pokrita z deko, ki jo na srečo vlačim zraven. Zamudila pa le nisem! Boljše da ne vem, kaj so mislili organizatorji, ko sem primedvedila mednje med obešanjem štartnega transparenta Učka — časovna mučka

Potepanje je bilo fantastično fantazijsko, jesensko, sončno, z razgledom na morje… Z “mojimi gorjanskimi” Hrvati smo se imeli prav fino. Na vašo žalost (hehe) se nismo zgubili, niti malo zašli, tako da … ja, tudi uvrstitev je bila solidna Večji del poti sem pregazila tudi s starima-novima treking-prijateljema, Živo in Andrejem (Počasneli), s katerima smo se prvič srečali na Lučki zanki. Lučka, Učka … tole že skoraj ne more biti naključje. Nekaj mi pravi, da se bomo še srečali Da ne pozabim: hvala vama za družbo in vse ostalo

Po mUčki se je bilo treba prijaviti na Laško rundo. Tiste konce malo poznam, bila je zadnja tekma, moji gorjanski Hrvati so zboleli in nekdo mora biti zadnji … zato sem se prijavila na ultro (obljubljenih 35 km, 2200 m). Ne, ena ultra me ni izučila.

Nauk #1: Ena (ultra) ni nobena!

No, na Laško rundo sem spet prišla med prvimi … tokrat tekmovalci Spanje v avtu ni bilo potrebno. Ne bom rekla, da me ni (za)mikalo (spala sem samo 3 ure).

Verjetno vas ni treba spomniti, da je v petek (dan pred tekmo) scalo, kot da je imela sončna uprava dan za žehto. Ne samo to, po vrhovih so celo razmetali nekaj snega. Marsikoga bi to pripravilo do tega, da bi se namesto trekinga raje udeležil tekmovanja, kdo se večkrat obrne pod toplo odejo. Žal se takšnih igric mi ne gremo. Dajte bit resni, saj nismo nori!

Nauk #2: Vse je v glavi, tudi slabo vreme! Z drugimi besedami: za norce slabega vremena ni. Pika.

Na začetku nas je pozdravila plehmuzika in skušala pregnati megle. Če bi še nam, tekmovalcem, dali v roke piskre, kuhle in pokrovke, bi mogoče uspelo. Megle so zelo trdovratne, hujše so kot zažgana maščoba in zasušene testenine. Al pa gube.

Potem se je začelo. Dejanski štart je bil nekoliko odmaknjen od zbirnega prostora, zato smo se zagnali kot podivjana tolpa za fantom z odsevnim jopičem, ki nas je peljal do tja. Nepoučenim gledalcem se je verjetno zdelo, da gledajo požrešne kanibale na lovu. Po pravici: ne vem, kaj bi se zgodilo s fantom, če bi se ustavil.

Nauk #3: Če imaš za seboj podivjano množico, teči, kolikor ti noge dopustijo, ker obstaja verjetnost, da so kanibali! Nikol ne veš.

S šprinterskim tempom smo tekli do štarta, tako da je večini postalo toplo, topleje in vroče, še preden smo zagrizli v breg. Ko je fant z jopičem z žvižgom in mahanjem rok nakazal, da je to to, si je s tem nevede zagotovil preživetje. Življenjska nevarnost je minila Podali smo se proti Šmohórju.

Nauk #4 (še posebej za Mariborčane in okolico): Ni vsaka beseda naglašena na prvem zlogu. Reče se Šmohór, ne Šmóhor. Tako so mi povedali domačini in domačinom se verjame.

Ker sem strašno prebrisano bitje, sem se hitro, z učinkovitim in meni znanim pristopom otresla zasledovalcev: vse sem spustila naprej. Že po pol ure hoje me je zašpikalo v kolenu, kaj pa drugega. Kaj mi pomaga priti pravi čas, če se pozabim ogreti. C c c. Ampak tokrat sem bila pripravljena: opornica je bila na kolenu, preden bi rekli “Vse krave so ponoči črne, še posebej če mežiš.”

Na Šmohorju so me pričakali s harmoniko in ploskanjem, čeprav sem bila samo 10-15 minut za zadnjimi. Hecno, ampak prijetno. Skoraj sem jih prepričala, da bi zaplesali polko pa valček, vendar sem se jih potem usmilila. Bili so že utrujeni od stanja na mrazu. Dobila sem nasvet, da naj dobro pogledam lipo. Seveda se mi ni sanjalo, o čem govorijo (verjetno sem imela pogled zmedene teličke), ker sem na štartu imela preveč dela s trakci in cevkami na rukzaku in sem samo z enim ušesom poslušala napotke. Tudi opis trase ponavadi berem sproti, ker … se prej ubadam s trakci in žlauhci na rukzaku. Preden bom naštudirala optimalni sistem kam-kaj-dat-da-se-ne-zamotaš-kot-bizgec, bom verjetno že v onostranstvu. Nasvet-uganko sem si vseeno zapomnila. Vse pride enkrat prav.

Nauk #5: Vse pride enkrat prav … če ne prej, čez 30 let.

Blizu lipe je stal muzajoč se sneženi mož iz krvi in mesa. Ker je videl, da sem sfokusirana samo na lipo, me je raje pustil na miru. Babe so hudič! Še posebej, če jih razdražiš, ko so v elementu. Baje. Ne bi vedela, saj sem ja ženska. Stara lipa je ždela tam kot kup nesreče. Vi bi tudi, če bi bili napol votli. Počasi in previdno sem šla do nje, zastavice s perforatorjem ni bilo nikjer videt. Enkrat v življenju mi je prila moja majhnost prav! Toliko o zadnjem nauku! Ker sem meter in žiletko od tal, mi pogled nese nižje in med obkrožanjem lipe sem za trenutek ujela konček perforatorja. Tri centimetre več v višino in sneženi mož bi imel vsaj 10 minut zabave in muzanja več. Ha! Sneženega moža sem malce oblajala (pokramljala z njim), da bi se odkupila, ker sem ga prinesla okrog pri muzanju. Ker pa je ura cajt, je bilo treba naprej.

Nauk #6: Če baba grdo gleda ali če že samo sumiš, da grdo gleda, jo pusti na miru. Razen če imaš čokolado ali kavo. Ali informacijo, da baba nenamerno grdo gleda. Ali diamantni prstan. Odvisno od babe.

Med trekerji/trekaši velja nenapisano pravilo: če ne veš kam (in če nisi med prvimi), sledi stopinjam. V snegu je to še lažje. Ooo ja, medtem sem že gazila po snegu. Da ne bi preveč izstopala, sem imela obute tekaške čevlje. Lahki so, dober oprijem imajo in dobro dihajo. Tudi v vodi, žlumfarci in blatu. Sledila sem stopinjam in zagazila v snežno blato, ki je pod seboj skrivalo presenečenje. Mokroto. Od šoka sem za nekaj časa obstala v luži. Čevlji so zadihali na vsa pljuča in mojim prstom zagotovili knajpanje za naslednjih pet ur. Da ne bi kdo kazal s prsti na organizatorje! Ti so namreč lepo in jasno opozorili na stanje na progi.

Da ne bi po zgubljala časa med stanjem v blatu, sem roke in glavo poslala nazaj v dolino po lopato, ki je nimam. Ravno sem noge prepričevala, da jim je v blatu lepo, ko je mimo na leteči želvi prijezdil  sam presvitli baron Muchhausen. Podebatirala sva trenutno izmišljotinsko politiko, se sporekla okol pravil laganja in si rekla da “… takih neumnosti še v življenju nisva slišala”, ko so se vrnile roke in glava z lopato, ki je ni bilo. Odkopala sem se iz blata, se baronu zahvalila za družbo in …

Nauk #7: Če hodiš sam, imaš več časa za izmišljevanje zgodb. Morate enkrat poskusit

Do koče na Mrzlici (KT 6) je bilo vse lepo in prav. Kontrolna točka je bila v jedilnici, zato sem stopila skozi vhodna vrata in …

Prijazno dekle: “Mateja?”
Jaz (skoraj padla v nezavest od presenečenja): “Ja?….”
Dekle mi je pomolilo kuverto: “Tole je zate.”
Na kuverti je bilo napisano moje ime.
Jaz: “Ha?!”

Če vprašate dekle, vam bo ziher lahko potrdila, da je videla, kako sta hrčka v moji betici zapustila svoje delovno mesto in zaloputnila vrata za sabo. Točno to se je zgodilo. Če bi podrobno prebrala opis trase (in se ne ubadala s trakci), ne bi doživljala razsvetljenskega trenutka ob odpiranju kuverte. Kuverta je vsebovala dodatne skrivnostne napotke, kako najti skrito točko KT9, ki je ni bilo na zemljevidu. Bežno sem se spomnila, da je bilo pred štartom nekaj omenjeno v zvezi s tem…

Jaz: “A to je vse? Kje pa preluknjam kartonček?”
Dekle: “Žal ni nobenga več tukaj.”
Jaz: “Kako ni nobenga?!”
Dekle: “Tisti, ki je bil tukaj, je mislil, da si odstopila, in je šel malo pred tabo dol. Mogoče ga še ujameš.”
Jaz: “Presneti dedci! ”
Priznam, bila sem mičkeno šokirano-presenečeno-razburjena. Ne bi rekla, da bi me odpisali, če bi bila eno uro za vsemi… Hehe, no, mogoče sem celo bila. Čakam na rezultate.

Jaz: “Mene že ne bodo kar tako odpisali. Jaz odstopila?! Jaz? Ni šans!”

Nauk #8: Sparkica se ne preda. Sparkica ne odstopi. Sparkice se ne odpiše. Kdor misli drugače, živi v zmoti.

S takšno ihto sem se zapodila z Mrzlice proti Kalu (KT7), da se je za mano vžgal sneg!

(se nadaljuje … )