Hostliranje – epilog

… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih, ampak še vedno ne dovolj star, da ne bi tega vseeno počel 🙂 Dolgujem še zaključek svojega mini epa o hostliranju, preden se lotim resnega dela. Madona se nabere, če te mesec dni ni v službo 😛 Ja, Marija, imela si prav glede “… si zbere one z boljšim rejtingom?”:) Malo pozno (a vseeno ne prepozno) sem ugotovila, da je bolje požvižgati se za par dolarjev popusta, ki bi ga dobila s svojo ultra-super-duper-popustniško kartico in raje poiskati boljše ocenjen hostel, ki ni na popustniškem seznamu. Našla sem relativno dobro stran z ocenami in komentarji hostlirancev (hospitalizirancev 😆 ), kjer so imeli za vsak hostel ocene glede na lokacijo, čistočo, prijaznost osebja, zabavo in še kaj 🙂 Priznam, staram se (fanfare), zato sem iskala prijazen, čist hostel, relativno blizu vseh znamenitosti z relativno nizko oceno zabave 🙂 Kaj pomeni nizka ocena zabave? Da lahko po 12. ponoči zaspiš, ne da bi ti rohnenje preurejalo organiziranost možganskih celic. V večini primerov mi je uspelo. Resnici na ljubo sem vmes nabavila še natikače “japonke” aka flip-flops (za pod tuš in na splošno), navila svoje nesekiranje za malenkosti do maksimuma in začela dojemati svet še malo bolj odprto in brez vagona predsodkov. Po tem je bivanje v hostlih prešlo in znosnega v ok 😆 Uradno oznanjam, da še nisem prestara za vlačenje po hostlih. Poslušajte Marijine nasvete, ker razdre punca marsikatero modro (ali vijolično ali rdečo). Zdaj pa na delo, da bom lahko pred spanjem prebrala še kakšno objavo Muntermacherjev, ki sem jih ves ta čas v Aussie že kar (malo preveč) pogrešala. Nekaj fotografij, ki jih še ni v albumu, da ne bo objava tako dolgočasna :mrgreen: Našla svojo pikapolonico Razpet med morjem in nebom

Saj te prime, pa te mine…

Glede na to, da imajo Avstralci angleške korenine, mi verjetno ni potrebno pretirano poudarjati, da je tukaj fish&chips grozljivo običajna jed. Doma ne jem pomfrija alias bomfrija alias ocvrtega krompirčka alias pommes frites, prvič, ker nisem tako navdušena nad krompirjem, in drugič, ker ta zadeva vsebuje čisto preveč kalorij za moje pojmovanje zdravega obroka. Ne vem, kaj se dogaja z mano na tem koncu. Enkrat sem poskusila “wedges” in zdaj sem totalno zavožena. Wedges so nekoliko večji kosi krompirja, povaljani v začimbe (bogsigavedi koliko E-jev vsebujejo) in ocvrti. Ta stvar je noro dobra in povzroča noro odvisnost, če sodim po sebi. Niti po-sliko-googlati ne smem “potato wedges”, ker se mi začnejo cediti sline in premočim ves vzglavnik. Upam, da se mi bo slej kot prej zgodilo kot v Smolarjevi pesmi: “…saj te prime, pa te mine…”, sicer bo katastrofa 😆 :mrgreen: Zdaj pa grem še na eno porcijo, zadnjo. Ali pa morda predzadnjo…

Hostliranje

… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih 🙂 Avstralija je definitivno dežela nahrbtnikarjev – na vsakem vogalu se spotakneš najmanj ob dva, ki vlečeta nahrbtnik ali nahrbtnik njiju. Hostlov je skoraj več kot ostalih stavb in med sabo so tako različni kot sta različna vrabec in papiga. Prvi dan v Sydneyu je bil skoraj grozljiv. V hostlu, kjer sva s kolegom prespala eno noč pred potjo v Kiolo, sva videla ostanke mlake krvi v kleti. V kletni kopalnici in straniščih, ki naj ne bi bila več v uporabi, sva morala pustiti nahrbtnike, ker še nisva mogla v najini sobi. Bilo je kot v psihotu – vse okoli naju sami “posebneži”: istospolno usmerjeni, tetoviranci (po večjem delu telesa), hodeči zombiji, pijanci in zadetkoti. Počutila sva se kot dva izobčenca, ki sta se znašla ob čudnem času na čudnem mestu 😆 Ko sem zvečer zagledala še skupno kopalnico, sem se začela spraševati, če nisem morda že prestara za take hece. Piko na ž je dodalo še doživljanje praznovanja Mardi Gras. Ulični nastopač v Sydneyu Kioloa, majhen zaselek 200 kilometrov južno od Sydneya in 200 km vzhodno od Canberre – zatočišče pred mavrično pisanim Sydneyem. Štirinajst dni mešanice računalništva, bosega tekanja po valovih na peščeni plaži, ki smo jo imeli samo zase, čebljanja papig in božanske hrane naših Aussie kuharjev. Kenguruji, oposumi, legvani, pajki, tišina, sončni vzhod, butanje valov in Dreamtime. Potem pa po eni strani žalost in praznina ob odhodu, po drugi strani veselje ob pričakovanju srečanja z mojim dragim in zakladnica vtisov in stikov z ljudmi z vsega sveta. Naredili so mi pravi EPP šov za južno Afriko… če bo vse po sreči, jo bom morda celo videla… 😆 Še domov nisem prišla, pa že sanjarim. Zadnji sončni vzhod v Kioloi pred odhodom nazaj v Sydney… Prihod nazaj v Sydney je bil v pričakovanju “o sranje, zakaj sploh hočem biti v hostlu?!”. Kaj se je iz pričakovanja dejansko izcimilo? Sem res prestara za takšne hece? Več o tem v naslednji objavi 😆 Če me ne bo prej pojedla polentožerka, ker je Hrabri Mišek šel v pokoj. Nekaj namigov se vseeno da razbrati iz spodnjih sličic. Pogled na Sydney z broda(?)/trajekta Glavna aktivnost koal Prepirljiva papiga v botaničnem vrtu pri svetovno znani operi