Kot v pravljici

Živela je v čudaški pravljici, le da ni bila ne Pepelka, ne Sneguljčica, še žaba ne. Ni bilo niti princa, niti belega konja, razen tistega v horseburgerju. Ni bilo ne gradu, ne cesarstva, ne prestola, ne pocurkanih romantičnih prizorov. Ni bilo zastrupljenih jabolk, ne sladkih poljubov, ne plesanja v mesečini in ne steklenih šuheljnov. Ni bilo skrivnostnega zaklada, ne dobrodušne debelušne vile, ne govorečih miši in ptic, razen posušenih pajkov v pozabljenih kotih. Včasih se je posipala s pepelom, včasih polivala z vodo ali pa jo je oblival švic od teka. Njeni prijatelji so prihajali in odhajali v sanjah. Imela je sanje, ene bizarnejše od drugih. Najbolj domače se je počutila v temnih gozdovih, videla je vsaj tri konce sveta in preštevala duhove. Prvi, drugi, prvi, drugi. Končno vem, kdo bi rada bila, ko bom velika. Tim Burton.

Kako preprosto bi bilo…

… če bi Amiši vozili podatke z interneta do doma s konji in kočijo. … če bi moški imeli nad glavo znak “prost” ali “zaseden”, na srčni strani Alp, pardon!, trup(Ł)a, pa tablico “všeč si mi, fuŁ” ali pa “ne zanimaš me, spŁoh”. … če bi se dalo moje sanje presneti na disk kot video. … če bi lahko brala tri knjige hkrati. … če bi lahko sprejela vsako (nespodobno) vabilo, ki me zamika 😉 … če bi bilo vse res, kar si želim. … če mi ne bi bilo treba spat. … če bi bila kozmonaut 😆