Komatozna difuzija

Kratek povzetek o dogajanju Iz Prihodnost je že jutri: Evropa je obdana z obzidjem, Afriko so nasilno zavzeli preživeli iz Severne in Južne Amerike, komandosi pripravljajo teren za selitev, ubijalski stroji so na poti, da osvojijo Evropo. Zamišljena je stala na obzidju, ko je počilo. V trenutku je stekla k njemu, da ga ubrani … našla ga je na tleh in opazila madež krvi na njegovi majici. Odprla je levo oko, desno je bilo zlepljeno od krvi. Spodnjo ustnico je imela presekano, čutila je namreč oteklino. Kovinski okus krvi se ji je valjal po ustih. Poskusila se je premakniti. Skrčila je prste leve roke. Hotela je premakniti desno roko. S tem je dosegla le val bolečine, ki je butnil vanjo ob vsakem najmanjšem poskusu. Opirajoč se na levico se ji je nekako uspoelo postaviti na noge. V glavi ji je donelo, kot bi bila v gromozanskem zvonu. Izpljunila je kri, da bi se znebila kovinskega okusa in pri tem je opazila, da je šla k vragu tudi polovica zoba. Ni se mogla spomniti, kje je, niti kdo je. Polmrak je zakrival razbitine, prah se je vrtinčil v smrdljivem zraku. Nagonsko se je odvlekla do zidu, da bi imela pregled nad prostorom in hkrati krit hrbet. Sesedla se je, zaprla oči in se onesvestila. Dekletce je boso stalo v mesečini. Kot okamnela je zrla v plamene, ki so požirali ostanke hiše. Rdeča barva njene obleke je bledo žarela v neprizadetosti lunine svetlobe. Mraz jo je grizel v stopala in veter je hladil njeno bolečino. V vetru je otopela.
Boso dekletce v rdeči obleki
Spet se je zavedla. Koraki. Zadržala je dih. Koraki v prostoru nad njo, nato jih je zaslišala na stopnicah in … Obstal je pred njo. Poskusila se je nasmehniti z oteklo ustnico, stegnila je roko in se z olajšanjem zazrla v njegove oči. Nekaj je bilo narobe. Njegov pogled je bil tako čuden. Presenečena je začutila hlad, ki je prežel vsako vlakno njenega polomljenega telesa. Ni takoj dojela. Spet je stegnila roko. Zaslišala sta topot na stopnišču. Zbegano se je ozrl proti sopnicam. Izza vogala so se prikazali novi pari škornjev. Črnih, usnjenih, okovanih vojaških škornjev. Preden jo je brca zadela v glavo, je še ujela njegov pogled. “Nemogoče,” je bila njena zadnja misel,”brez tebe …” Pogreznila se je v črnino. Koma.
Sklonil je glavo. Zagledal je zlomljen zob in ga pobral. S palcem in kazalcem ga je počasi obrnil, si ga ogledal in ga brez pretiranega zanimanja frcnil nazaj na tla. Topot korakov je izzvenel, difuzija tišine in svetlobe pa je nežno obdala dokaz izdajstva.

Prihodnost je že jutri

Leto 2023. Nedoumljiv pojav sončevih peg je povzročil paniko. Združene države Amerike, Argentina in Brazilija so ostale brez komunikacijskih povezav, brez hrane in brez virov za preživetje, prizadejala jih je nova vrsta kuge. Veliko jih je umrlo, preživeli so postali kanibalski plenilci. Kanado je dobesedno odradiral čuden vrtinec, ki je nato preskočil na Mehiko. Preživeli so gradili plovila vseh vrst, da bi jih novonastali tokovi ponesli proti varnejšemu ozemlju. Afriko so nasilno zasedli že pet let pred tem. Posebne enote hladnokrvnih komandosov so iztrebile še tisto malo domačinov, kar jih je ostalo po nenadnem valu čudne bolezni, ki je prizadela le temnopolte prebivalce. Sahara se je spremenila v eno samo kremenčevo gmoto. Vročinska nevihta je stopila pesek in nastale so nenavadne tvorbe, labirinti votlin in prehodov. Preživeli so se skrivali v votlinah. Komandosi so pripravili teren za Veliko selitev. Evropa je bila pripravljena. Pod pretvezo podnebnih sprememb, ki so povzročile naraščanje morske gladine, so Evropejci zgradili ogromen zid, ki je dvigoval visoko nad obalo, se raztezal po italijanskem škornju, zajel večji del bivše Grčije, ki je le še po imenu spominjala na nekoč pomembno državo. Zid se je nadaljeval ob obali Rdečega morja, segel do Urala, presekal Volgo in še pred Moskvo zavil proti Estoniji in ostankom norveških fjordov. Anglija je bila že dolgo zgubljena. Komandosi so na otok poslali posebne enote ubijalskih strojev, ki so iztrebili prebivalce do zadnjega. Irska se je zaradi svoje uporniške zgodovine držala slabo leto dlje, vendar je na koncu podlegla. Evropa je ostala sama. Azijo je v deželo duhov in zoglenelih ali gnijočih trupel spremenil nuklearni spopad Kitajcev, Rusov in Indijcev. Nepričakovane klimatske spremembe so povzročile kroženje radioaktivnih oblakov le nad bojiščem, ki je zajelo vse od Moskve do Pekinga, ves Bližnji vzhod in vse otoške skupine do Avstralije. Avstralci so bolj po sreči pravi čas zgradili zaščitne kupole nad Sydneyjem in Melbournom, ostala mesta so dobesedno izhlapela ob vročinskem udaru. Stala je na obzidju, plapolajočih prsi, adrenalin ji je prepojil vsako celico posebej. Veter ji je rahlo valovil lase, mrkega obraza in še bolj temačnih misli je opazovala grozeče oblike plovil. Mora ga ubraniti, mora. Za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja. Bila sta nenavaden par. On visok in suh, neprestano zmršenih las, prikupno, a nevarno zmeden, sploh ko si je popravljal vedno kriva očala. Ona majhna, dokaj mišičasto grajena, srborita in pogosto smotana, ker je ob najmanj primernih trenutkih zbijala šale. Glede določenih zadevščin je bila hudo sramežljiva, vendar tega za nič na svetu ne bi priznala. Ljubila ga je na svoj divji način, vendar mu tega ni povedala.V teh časih ni bilo časa za nežnosti in romantiko. Misli so ji za hip odtavale. Spet je zagledala dekle … dekle v rdeči obleki, ki sedi pod starim hrastom na griču. O tem dekletu je večkrat sanjala. Ni vedela, ali je dekle resnično, ali je to ona sama v nekem drugem času in drugem prostoru, ali je samo projekcija njene podzavesti zaradi grozot, ki so se dogajale. Zabolelo jo je v prsih, spomnila se je sanj. Bila je dekle v rdeči obleki. Vstala je in ga zagledala ob vznožju. Pomahala mu je, vendar so bile njene roke tako težke, noge kot bi bile zarasle s koreninami drevesa. Pognala se je proti njemu, noge so se iztrgale iz spon, tekla je, on se je oddaljeval. Tekla je, vendar je bil vedno hitrejši od nje. Vedno znova se je vračala k njemu, bolečina v prsih se je stopnjevala. Počilo je. Nič ni slišala na desno uho. Na desnem ramenu je opazila kri. Streljali so s plovila in na srečo jo je šrapnel le oplazil. Spreletelo jo je, takoj mora k njemu! Opazila je dim in luknjo v zidu, kjer ne bi smela biti. Tekla je in tekla, o groza, tekla je točno tako kot v sanjah, tekla k njemu! Naj bo živ! Prosim, naj bo živ!
Našla ga je. Težko je dihal, opazila je krvav madež na njegovi majici.