Noro je skakati z mostu na glavo, noro je voziti se v napačno smer po avtocesti. Še bolj noro je skočiti iz letala brez padala ali se spuščati v prepir brez argumentov. Najbolj noro je misliti, da se bo vse zgodilo samo po sebi, le čakati je treba dovolj dolgo. Noro se mi zdi tudi, da nekdo v demo verziji trdi, kako je pozoren, ljubeč in nadvse oh-in-sploh, ne opazi pa rdečega semafora v križišču “Mogoče“, tud če ga ta butne direkt v čelo. Ne kupim več teh for, niti 10 dkg ne. 
Noro je pričakovati, da bo kdaj vse idealno, noro je misliti, da smo edini, ki se nam kaj hudega zgodi in da smo zaradi tega najbolj “bogi, bogi” na svetu. Noro je upati, da bomo vsi na svetu nenadoma spregledali huronsko ironijo, v kateri živimo in se nehali smiliti samim sebi. Noro je zatrjevati, da se nikoli več ne bomo zatreskali kot mali pekinezar v plišasto žival, ki jo pol naskakuje noč in dan. Noro je zahtevati, naj se nekdo spremeni iz črnega v belo ali iz lenivca v geparda. Lemingi namreč ostanejo lemingi, pa če jim nardiš še tako divjo frizuro, noji pa tud ne začnejo letat samo zato, ker se tako odločijo. 
Ne, nisem zmešana, vse to so metafore, razlagajte si jih, kakor hočete in znate 
Noro je tajiti, da mi je vseeno, ko mi ni. Noro je zatiskati oči pred šleperjem signalov in noro je pojesti celo čokolado ter se pri tem sprenevedati, da nima veliko kalorij, ker je bela. Noro je misliti, da se da shujšati ob palačinkah, torticah in čokoladi (čeprav je črna). Noro je govoriti, da nismo egoisti. Noro je nositi bela oblačila pred reflektorji in misliti, da se nič ne vidi skozi. Noro je hoditi po robu prepada z zavezanimi očmi, a še bolj noro je spati v medvedovem brlogu, brez da bi medvedu nataknili nagobčnik. Noro je cukati lačnega leva za brke, noro je sprenevedati se, da so vsi ljudje dobri.
Noro je pihniti slonu v tazadnjo in misliti, da se mu bo zaradi tega zravnal rilec. Noro je misliti, da ni na tem svetu nikogar, ki vas ima rad. Jaz vas imam vse rada. No, razen tistih, ki vas nimam — vam sem pa tako ali tako povedala v faco, da lahko greste zaradi mene kopat luknjo v delujoči vulkan, pa se ne bom sekirala. 
Noro je trditi, da ne boste nikoli več noro zaljubljeni. Res noro. Naj vas zadane tako kot treba. 
Privoščim, pa čeprav ponavadi traja le kratek čas …
In je noro …
Noro je bit zacopan kot kanta, noro je imeti divjo domišljijo, ki te lahko ubije ali reši in noro je biti odvisen od svobode. Noro je početi stvari, ki jih želimo, a ne upamo in noro je verjeti v jutri. Noro je imeti nekoga neskončno rad in noro je drugim dati svobodo, čeprav je to težje kot kopanje Sueškega prekopa s čajno žličko. Noro je dvigovati utrip z obetajočimi pogledi in noro je čutiti utripanje adrenalina ob spogledovanju s strahovi. Noro je verjeti v DNSR in še bolj noro je verjeti, da se ne bodo prižgale luči med krasno nočno moro. Noro je verjeti, da je nekaj res, čeprav je čisto preveč dobro in lepo, da bi lahko bilo. Noro je verjeti vase in noro se je imeti rad, ko grejo stvari rakom špilat poskočnice.
Noro je delati dobre stvari, ne da pričakuješ karkoli v zameno. Noro je se smejati, ko bi raje jokal in noro je vztrajati pri tem, da daš vsakemu dnevu priložnost, da postane dober. Noro je zaupati in noro je Nubo prosit, naj gre na sprehod. Noro je plavati proti toku in noro je odložiti ovčji kožuh. Noro je ostati mlad in noro je smejati se vsem možnim bedarijam. Noro je misliti, da lahko premagaš veter in noro je šteti sekunde do takrat, ko ti bo kri spet pognalo po žilah kot gejzir. Noro je pisati blog in noro je družiti se z drugimi blogerji v živo.
In noro je biti Sparkica v tem norem času. 
Je noro … in je noro …
Tags: norost, pekinezar, slonji rilec
Subscribe Feed (RSS)
