Morali bi morati malo manj

Praznim glavo, opažam stvari, ki jih do danes nisem. Tisto lepo drevo na hribčku, cerkev, skale nad bajtami, tablo za Dobovec, koruznik in košarkarski koš. Griči so večinoma pokošeni, lahko voham seno, če bi bilo. Voham ga v mislih, tistega, ki sem ga v soboto vohala na Štatembergu. Berem knjigo ‘Loving what is‘ in tuhtam, kako se lahko spremenim… Če ni to ravno to, o čemer že razmišljam nekaj dni – da dvomiti je zdravo, še bolj pa živeti z naravo, in da ni je letne klime brez brezvezne rime kot ne vlaka z zračnico brez tlaka.
Cover of "Loving What is: How Four Questi...

Cover via Amazon

Anyways… Predvčerajšnjim so me birokratske mahinacije vrgle s tira. Vedela sem, da se ne smem razburiti, ker ženska, s katero sem govorila, najbrž ni ničesar kriva. Skoraj ničesar. Gora brezveznega papirja, gora dvoumnih in pomanjkljivih navodil. Delam sama 100% 24/7? Ne, ne morem. Torej? Kot je rekel moj afriški prijatelj Vukosi – Vima: ‘If life gives you red tape, make ribbons.‘ Še nedolgo nazaj sem se resnično razpizdila zaradi umazane posode v umivalniku. Ni mi bilo jasno, zakaj je nekaterim tako faking težko odpreti vrata pomivalca, ki je direkt pod koritom, in posodo dati vanj? Zakaj, zakaj, zakaj? To se ni zgodilo enkrat, dvakrat, trikrat, dogajalo se je vsak teden, skoraj vsak dan. Morali bi pospravljati za sabo, morali bi dajati posodo v pomivalca, morali! Ker je niso, sem bila slabe volje. Logično, ne? Ne. WTF?! Čemu, zakaj in komu na čast: ja pa kaj če se z lončkov cedita voda in mast? Morala bi, moral bi, morali bi so bili moji največji sovražniki, možganom so pošiljali signale, da se to tako ne dela, da tako ni prav, da..da…, dokler jih nisem poslala na Maldive, ker tja so pa res morali! Čudež, kar naenkrat se več ne jezim. Umazana posoda v umivalniku? Že mora biti tako. Razumem, da je potrebno težiti otrokom (po možnosti lastnim), da se navadijo reda, čistoče inu kulture, da ne ratajo runklasti dedi in nemarne babure, a da bi vsakič težila odraslim 20+ osebam — nak, to ne bo več del moje nature.
Kaj vse človek ne spesni, ko bi moral pisati poročilo… Zdaj ni več izgovorov, žive žabe me čakajo, moram jih pojesti, preden se usmradijo.
I always wondered...

I always wondered… (Photo credit: sparkica)

Enhanced by Zemanta

Ultra šnel in ultra kratko

Kalimera ludEki! 🙂 Ja, ja, vem, javiti bi se morala takoj, ko sem prišla nazaj iz Grčije. Nisem se, ker … ker je bilo treba najprej sijalko prišraufati nazaj. Našnel panakratko:
  • … vtisi iz Grčije? Sledijo enkrat drug teden, za ta teden imam preveč pol urnik. Na kratko: mega-super-fakin-fantastično. 😀 Celo zaljubiti sem se uspela, na srečo je hitro minilo, hehe. Zdaj ni čas(a) za takšne in podobne neumnosti. 😆
  • Kako veš, da že dolgo nisi nosil uhanov? Ko se 10 minut mučiš z vdevanjem levega uhana in pri tem trpiš Kristusuve muke. No, morda ne ravno Kristusove, pasje pa vsekakor, al se reče ušne? Ušje? 😛
  • V ponedeljek bom rešena zobozdravniškim-podobnih-muk (upam, da se tako-nekako napiše), le da so trajale malo dlje, so neprimerno bolj čudne in duhamorne in ja, vlečejo se kot čigumi. Ampak, ja! Končno, hehe.
  • Stari cilji so umrčkali, naj živijo novi cilji!
  • Aja, še to: treba bo nekaj ukrenit glede (mojega) obnašanja. Malo več ženske družbe, pa bo. 😀 Kazanje fakičev preveč (nesramno) gobčnim sodelavcem namreč ne sodi v repertoar kretenj olikane punčare, tudi šaljenje v stilu “jaz-domina-ti-suženj” bo treba opustiti. Nekateri namreč ne razumejo heca in pol izpadem … ja, pustimo to. :mrgreen:
Zdaj pa naprej tišat skup gepis, utrjevat usnje na zadnji plati in potem na en über dolgi sproščujoči tek. Naslednji teden bomo švicali ko sto mater okoli Strožiča, ampak! že vidim, da bo fajn, fajn! :mrgreen: ¡Ándale! ¡Ándale! ¡Arriba! ¡Arriba!
Akcija! Look who's peeping :)
P.S.: Ja, lahko ste malo fauš. Ampak samo malo, ker … naslednjič vas vzamem zraven! 😉

Fluftarska žehta

Danes je dan za fluftarsko žehto. Batko, miške in moja majhnost med pranjem filozofiramo o krivici-prasici, o poštenosti-zblojenosti in o normah-konformah. Jutro spodbudi živčne končiče in očesni senzorji delajo z nadsenzorsko hitrostjo. Batkotove nežne roke ožemajo možganostroj, od katerega se še zmeraj cedi, miški čebljata o popularnih negativističnih pristopih k dojemanju stvari, moja hinavska majhnost se ubada s protislovji med ciniziranjem lastne biti. Oborožena z nožem cinizma za pasom namreč pridigam o neuporabi cinizma, češ, dajmo se spremenit, dajmo stvarem in ljudem čas, da se pokažejo z leve in z desne, od spodaj in od zgoraj, s slabe in dobre strani. Ironično pri vsem skupaj je, da sem železnega prepričanja, da smo ljudje v osnovi slabi. Ženejo nas čudni tokovi dokazovanja, obvladovanja in prevladovanja nad samimi seboj in nad drugimi. Kot Sparkana Orleanska stojim na braniku, branim norme-nekonforme pred jedkim morjem, ki se zažira v branik in z nožem v roki odganjam pljusk za pljuskom. Sparkana je utrujena. Branik obdan s humorjem, sarkazmom, oplemeniten z zdravo pametjo in s temelji iz armiranega poštenja je načet. Neznanski mlini na veter so sklenili zavezništvo z morjem, vetrnice so razpeli kot jadra in zdaj pljujejo po morju, morski ovni, ki se bodo zabijali v branik. Dragi Don Kihot, nehaj popivati in nehaj preganjati babnice naokol. Čas je, da spremeniva strategijo. Pokliči me. Žehta je končana, možganostroj je spet suh. Batko si maže ročice z nežno kremico. Ah, kaj je to? Ob kotičkih oči ima gube. Ah, saj so samo smejalne gube. Miški sta splezali nazaj, da bi spet pognali kolesje, mene pa čaka vadba vloge Sparkane. Kam sem že založila ogledalo … hmm … Če ti nič ni jasno, nič hudega 😉 Žehte niso tako pogoste.

Can you?

Slovarček:
  • fluftarska – filozofsko luftarska; govorjenje in razmišljanje z glavo v oblakih, kjer je pogled rahlo zamegljen
  • konforma – pojma nimam, se pa lepo rima z norma; morda cikam na prijetno udobnost, lagodje, v katerega smo zašli
  • ciniziranje – dodajanje pocinkanega sloja cinizma