Nesmrtnejše od nesmrtnosti in še zastonj je

A ne da ima ljubezen v našem besednjaku rahlo čuden prizvok, čudno barvo, tako nenavadno zazveni, če jo izrečemo na glas? Koliko od vas je že kdaj izustilo “ljubim te“? Če dobro pomislim, tega še nisem nikomur rekla na glas, pa ne zato, ker ne bi tega čutila, ampak ker bi se enostavno počutila … hecno. Namesto tega frčijo okoli “rad/-a te mam”, “ti si moja/moj”, “aj lav ju”, “ih libe dih ko svija štih”. Ampak je tam. Ta stvar, ta občutek, ta nedoločljiva zmes metuljastih občutenj, bolečih zbodljajev v predelu med metulji in levim srčnim prekatom, med metulji in desnim srčnim prekatom. Ne mislim zaljubljenosti, zacopanosti, ko ne vemo, kje se nas glava drži, kje so noge in kje rit, koliko je ura in kako nam je ime. Govorim o tistem, o srčiki, ki ostane, ko ni več ničesar. Govorim o tistem, kar ostane potem, ko ljubljena oseba odide, umre, pobegne in/ali ko se zavemo, da bo oseba vedno nekje tam, a ne za nas. V zadnjih dneh sem pfff-krat naletela nanjo. Skrivala se je v solzah, v knjigi, v besedah človeka, ki mu je umrla žena za rakom, v žalostnem glasu dekleta, ki jo je razočaral zanima-me-10001-stvar-ti-si-samo-ena-izmed-njih fant, v nemirni krvi in hrepenenju po nekom, ki je tako blizu in hkrati vesolja daleč. Našla sem jo v božanskih strelah, ki so prinašale grozo, trepetanje, točo in razdejanje, a so bile tako peklensko lepe. Pokazala se mi je v obliki zajkle, ki je zjutraj tekla pred menoj, da bi me odpeljala stran od zajčkov. Poiskala me je z smsom in z besedami slovesa, zaradi katerih sem nemirna. Razkrila se mi je v obliki pisma iz knjige, ki jo le še malokdo vzame v roke. O njej mi je pel Edo Maajka, čutila sem jo med tekom in sanjala o njej. Lepa je in nevarna, vabljiva in zastonj. Brez nje smo samo roboti, samo lupina. Močnejša je od smrti, močnejša od sovraštva, trdnejša kot skala in mehkejša kot puh mlade račke. Lepša je, če se ne vpije o njej preko megafona, najlepša je, če se jo razbere iz oči, iz dotika, iz diha. Vseeno mi je, kako zveni, ko se prikotali z jezika. Raje jo čutim, živim in dajem. Ja, in prejemam 😉 Nehajte šparati z njo, saj je zastonj. Porkaduš! 😀

Priročnik za uporabo instinktov, ne insektov!

Res je, trenutno ni pravi čas za pisanje priročnika o uporabi insektov in posledično insekticidov. Zima je, insekti so pocrkali ali pa se šlepajo v pozabljenem kotu. Zakaj jih pa pol sploh omenjam? Zato ker nekateri svoje instinkte zamenjujejo za insekte, jih neusmiljeno zatirajo, škropijo s čudnimi  instinkticidi, se jih otepajo, da jim pri tem odpadajo udi in odpovedujejo organi ( Uršula, tole je tako dobro, da sem si morala sposodit). 😀 Da ne bi še pred pomladjo, ko prideta na vrsto Valentinovo (kaj je že to?) in maj (mesec ljubezni?), ko se da že ležat na travi, ne da bi dobili volka v rit (ne Volka!!!), prišlo do ljubezenskih situacij “O kakec, neeeeeeeee, ne že speeet isto!”, bom za vas spisala priročnik o lubčkih, lubicah in vlogi instiktov. Ne insektov, jasno!? Ker si pomembne stvari lažje zapomnimo, če si jih čimbolj živo predstavljamo (preverjeno!), si bom privoščila fantazijski izlet, da se vam bodo modrovanja iz naukov čim bolj užgala v spomin. Zmenjeno? Zmenjeno. Najprej se sprostite. Sedite v najljubši stol, fotelj,  na kavč ali se zleknite na posteljo … priskrbite si kaj čokoladnega, slanega, sladkega, grenkega ali karkoli, kar vas spravi v ekstatično stanje. Nadalje vklopite tisti del možgančkov, ki skrbi za flešbeke. 😀 Ja, tudi stokanje je dovoljeno. Smo? Pripravljeni? Različni modeli ljudi imajo (imamo) različen nabor instinktov oz. čutov. Čisto oskubljeni modeli premorejo le osnovnih pet čutov — voh, sluh, vid, (o)tip in okus. Eno stopnjo naprednejši modeli imajo še dodatni šesti čut, najnaprednejši modeli pa se lahko ponašajo s sedmim, osmim in celo devetim čutom. Vklopite modul za vizualizacijo. Zamislimo si prijetno grajenega, simpatičega tipa X, ki spada med ta-oskubljene modele. Barvo oči, las in izraz na obrazu prepustim vam. X pride na lovišče, se postavi na strateško mesto, globoko vdihne in se izprsi, dvigne brado, napne zadnjico in telefon spravi v sprednji žep k premoženju, da bi bil videt bolj obdarjen. Ja, nekatere opazimo takšne poceni trike! 😆 Moški bralci, ki se zanimate za ženske, uporabite analogno predstavo s prijetno grajeno, simpatično tipico X, ki pa ne tišči telefona k tamali. 😉 Hm … tule lahko imate problem, ker je večina žensk vsaj stopnjo naprednejši model. 😆 X potem naroči pijačo in začne s skeniranjem lovnega območja. Izbuljene oči so znak, da je ugledal potencialno lubico. Sistemski vbrizg testosterona prestavi na višjo frekvenco in odkoraka do lubice. Prime jo za pas, jo obrne k sebi, jo nagne za 23° in ji pogleda globoko v oči. Do sedaj sta bila aktivirana le centra za vid in (o)tip. Če je zadovoljen s trenutno dobljenimi signali, v naslednjem koraku lubici posnifa vrat. Če lubica ni direkt iz štale (čeprav … mogoče nekaterim tak vonj paše), X iztegne jezik in jo potipa še odznotraj … ustna votlina, požiralnik, uho … Dodatno sta aktivirana centra za voh in okus. Ker je X prišel do sem, včasih celo zanemari center za sluh. Pač poskrbi, da je lubica večino časa tiho. 😆 Seveda je zgoraj opisan scenarij zgolj za boljšo vizualizacijo. V resnici je še bolj divje. 😆 Naprednejši modeli, ki imajo vgrajen dodatni šesti čut, lahko v dvomljivih situacijah začutijo zbodljaj v enem izmed možganskih režnjev, podplatu ali npr. lopatici. Včasih se doživeti šesti čut poklopi s sunkom prijateljičinega ali prijateljevega komolca pod rebra. V tako kočljivi situaciji je seveda potrebno biti pazljiv in ločiti med dejanskim šestim čutom in ponesrečenim opozorilom, da kandelaber (telefonski drog) ni dober partner za poljubljanje. Šesti čut se zelo rad oglasi, ko nam je nekdo hudo privlačen, hudo všeč, kar povzroči izklop vseh ostalih zavestnih alarmnih sistemov. Eno je teorija, upoštevanje šestega čuta pa je čisto druga zgodba. 😆 Zamislimo si dokaj prijetno, srednje postavno fifico (rahlo naivno mlado žensko) Y, ki zablodi in sreča tipa, ki se trenutno nima kam dat in jo zato povabi na pijačo. Fifica na skrivaj preskenira tipa, ker … odkar jo je zadnjič … saj ne, da ni bilo prijetno … ja, v glavnem, dobro si ga ogleda, opazi rahlo zelenkasto polt, listje v laseh in mičkeno zanemarjene zobe. Ker ji je drugače tip všeč in ker se izkaže, da ima tip celo smisel za humor, spregleda nenavadno prižiganje luči ob poti, ko hodita s tipom mimo. Dela se celo, da ne opazi njegovih čudno dolgih nohtov in v glavo raje napolni z idilično družinsko sceno: dnevna soba, tip urejen, počesan, z ostriženimi nohti, ona stoji zraven, rdečih ličk in s štruco v rokah. V nekem trenutku se začudi, zakaj jo špika v malih možganih in to šele, odkar je spoznala tega tipa. Ker pa je fifica, se odloči ne upoštevati šestega čuta. Verjetno veste, kako se zgodba konča? Ne?! Vsekakor ne v dnevni sobi s štruco, ampak v Ljubljanici. Seveda gre za Urško in Povodnega moža, valda ne zame! Halo? 😉 Mati Narava je ženska in kot ženska je hudo muhasto bitje. V navalu muhavosti je sklenila izboljšati naprednejši model in ga oplemenititi z dodatnimi čuti. Nastal je najnaprednejši model, nad katerim je bila Mati Narava naravnost vzhičena. Na srečo so jo ustavili, preden se je babi čisto zmešalo in je izdala ukaz za vgradnjo vseh teh čutov serijsko. Sedmi, osmi in deveti čut so namreč nadvse neprijetni, še posebej za bolj občutljive duše. Vključujejo lahko namreč drisko (Uršula, hvala za idejo 😆 ), boleče ledvice (vem, o čem govorim), čutenje na vodi (tudi vem o čem govorim), nenadno rast modrostnih zob, plapolanje trebušne pre(d)pone, trzanje živcev (oči, ramena, nos) in migetalkanje z ušesi. V tem primeru vam bom prihranila z vizualizacijo, saj vas skokec niže (v objavi, ne nižje na meni!) čaka presenečenje. 😆 Pri moških najnaprednejših modelih se lahko pojavi hudo neprijetna zadeva … še pisat o tem mi je malce nerodno. Gre pa za ultra prezgodnjo ejakulacijo. Ne verjamete? Poglejte filmček! Hvala Zviti za link 😉 :mrgreen:
Če ste tip ali tipica, ki upošteva vse čute — od prvega do zadnjega — in ki se spusti v razmerje samo v primeru, da vse štima … se vam slabo piše! 😆 No, ampak … včasih je vseeno treba prisluhnit sebi in svojim instinktom. Recimo enkrat na deset primerov. 😆 Zaključujem s Klemnom Klemnom in komadom Tut Prou: E jou, ne gremo še domou, kr tolk je dobrih ljubic, da spet gremo na lov, ene nam ne dajo in druge nam dajo in tko je u življenju tut prou. P.S.: Klemen ima hudo rajcig glas. Še zmeraj. 😆 Zakaj za vraga migetalkam z ušesi?!?!

Moralizacija, želiranje in therapya

Ne se sekirat, ne bo moralnih naukov, tudi ne pretiranega bentenja. Saj je ja petek! Gremo k bistvu! 😀 Moraliziram, ko delam tisto, kar moram, ko bi raje želirala — delala tisto, kar želim. Med moralizacijo se običajno sprašujem, kaj mi je bilo tega treba, za koga se mečem na zobe, komu na čast!? Ajd, moram jest, moram dihat in moram (za silo) funkcionirat v družbi, da ne bom končala kot outsider med severnimi medvedi. Vendar … A se moram prilagodit v vsakem trenutku in vsakemu bučmanu, ki ima pet minut preveč prostega časa, da me zajebava? A se moram prilagodit bedastočam, ker se je tako pač delalo že x-generacij nazaj in ker se za mojo starost to spodobi? A se moram žrtvovat samo zato, da bo nekdo drug srečen, jaz pa spomenik mizernosti? Ha? 😀 Po moje tudi. 👿 Klemen pravi, da je lubezen u ns in treba je met sam sebe rat 😀 Poslušajte ga, tud če dobite ob rapu trebušne krče in vrtoglavico! :mrgreen: Klemnova therapya zame in za vas:
Priznam, zgornji uvod z moraliziranjem je bolj ali manj zato, ker mi je Klemnov glas hudo rajcig :mrgreen: Napotek za prihodnost: želirajte in čim manj moralizirajte! 😉 Delite svojo energijo, pozitivno seveda. Morda vas celo najamejo za distribucijo električne energije. :mrgreen: P.S.: Današnji petek je zgleda dan za rap 😀