Ko mlečni folk postane buhtelj

“Tudi če maš jajca, ni nujno da ti rata šmorn.” (prosto po Emkeju) Zadnja dva tedna sta bila težka kot sto mater – tako po dolžini kot po karakterju. Murphyju je spet špilalo v glavi, preigraval je cele tonske lestvice, ko pa se je lotil še kakofoničnega komada z Nespečnostjo in Neješčnostjo, sem mu postavila ultimat: ali on ali jaz. Rezultat? Vloga za ločitev. Vse kar sva imela, sva zbrcala na kup: celo goro spominov, čohanja za ušesi, pretepanja, mečkanja in božanja, mojo skrivno zacopanost in iskanje ‘The Kiss’. Nekajkrat sva se še zlasala, pobotala, spet zlasala, objemala z Nespečnostjo in Neješčnostjo in potem je bilo konec. Rekel je, da lahko dobim Spanec in nekaj Izkušenj, če žrtvujem skrivno Zacopanost in Željo po The Kiss. Kaj naj bi naredila?! Vzela sem moko, vodo, sol, zbrala jajca in … začela delat šmorn, kot se za mlečni folk spodobi. Emmmm, ja. Done. Did it again. (prosto po Emkeju). Pred ciljno enoosebno publiko sem premierno odigrala predstavo Zacopanost za telebajsike. In? I failed. Vsaj kar se šmorna tiče. Dobila sem marmeladne buhtlje. Nimam jih preveč rada, vendar so boljši od zažgane mase. Če tvoja enoosebna publika misli, da NI čas za šmorn, lahko narediš dve stvari: 1. vržeš maso stran, spokaš predpasnik in se jeziš, 2. greš preko vsega, preko sebe in se sprijazniš, da tud če maš jajca, ni nujno, da rata šmorn. Pač narediš buhtlje. Kaj zdaj? Jebatga. Murphy me je sicer spet nategnil na suho, ker še vedno ne spim tako, kot bi morala. Ampak… vsaj jajca se ne bodo pokvarila 😀 Tudi moja usoda se ne bo naprej štrikala kar sama od sebe. Nope. Čas je za spremembo vzorca v tem štrikanem kvačkanju. 🙂

On in jaz … in on

Pobiralo me je… Zaprla sem oči in samo uživala, kaj takšnega se mi še ni zgodilo. Na srečo so bile zraven mene samo še tri starejše gospe, ki se niso zmenile zame. Mislim, da sem celo mičkeno zastokala. Bil je moj najboljši, moj nepopisljiv, moj prvi… raviol z rukolo in mascarponejem. Vsak naslednji je ponesel naslado stopnjo višje. Zapirala in odpirala sem oči, brbončicam se je mešalo. Ajd, vem: gre samo za testo, malo skute, malo rukole, omako in mascarpone… ampak, meni se je mešalo. Nisem bila prvič v tem lokalu na testeninah. Nedobrih testenin v njem še nisem jedla. Ampak tokrat … mmm … ne samo dobro … Vedno sedem tako, da vidim odprtino v kuhinjo, skozi katero sporočajo naročila in skozi katero kuhar poda pripravljeno mojstrovino. Odprtina je ravno tako majhna, da vidim le kuharjeve roke. Te roke me pomirjajo, ko čarajo. Včasih vidim le sence, včasih ujamem rokav. “Je bilo dobro?” me je vprašala. “Ne, ni bilo dobro,” sem ji takoj odvrnila, “bilo je… božansko!” Bila je prijetno presenečena, ni pričakovala, da se bom tako odzvala. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da sem zaznala premikanje za polovično steno, ki loči solatni bar od kuhinje. Obrnila sem glavo in ga ujela. :mrgreen: Za dve sekundi sem se zazrla kuharju v oči. Potem je sramežljivo mrknil za steno. Obrnila sem se nazaj k njej … “Vse pohvale kuharju.” Spet sem jo ujela nepripravljeno. “Danes bom sanjala te testenine.” Zasmejala se je z mano vred. Zaprla sem vrata za seboj. Prisegla bi, da me je spremljal par oči. 😀 Z nasmeškom na obrazu in s tistim prijetnim občutkom tam… pri želodcu … sem odpeketala nazaj v službo. Nekaj vam povem: tale kuhar je hudo simpatičen, kar je sicer fajn, ni pa poanta te štorije. Poanta te štorije je ta: on kuha s srcem. In to se pozna.