B(r)uhuhu, jokica tu

Gledam stare objave in s čisto objektivno samooceno ugotavljam :mrgreen: , da sem bila prej bolj zabavna. Ok, če ne že ravno bolj zabavna, pa vsaj manj tečna. 😆 Glede na to, da so razlogi za tečnobo minili (ajd, recimo, no), je čas, da spet naumim kako bedastočo. Včeraj sem na letališču v Helsinkih med čakanjem, da odpravijo mehanično okvaro, gojila globoke filozofske misli. Prišla sem do naslednjih ugotovitev. Ugotovitev #1. Vsakič pred letom stestirajo turbino in sicer tako, da žrtvujejo enega izmed mehanikov. Če ga turbina lepo pospravi skoz, potem je vse b.p. Naš — mislim “naš” — mehanik je imel najbrž šrauf v nogi ali ploščico v glavi. Ugotovitev #2. Količina lastnega režanja in izjavljanja bedarij (LRiIB) je v primeru predhodnega zaužitja čokolade premosorazmerna resnosti situacije (RS). Sicer je količina LRiIB obratno-do-premosorazmerna RS, v sočasni odvisnosti od količine spanca. Go figure. Ugotovitev #3. Sredi helsinškega letališča je kup snega. Razlogi za zamude letal niso izredno nizke temperature in  mehanične okvare (glej ugotovitev #1), ampak čakalna vrsta za smučarske/sankaške karte oz. za spust po kupu snega. V našem primeru (čakali smo 2 uri) sem 99% prepričana, da sta dva pilota med seboj fizično obračunavala. Prvi je drugemu snel levo obrv, drugi pa je prvemu uničil pričesko. Naj še nekdo reče, da 3-vremenski Taft zdrži vse. To sploh ni res. A-a. Zdaj pa v jok in na drevo.