Gledam stare objave in s čisto objektivno samooceno ugotavljam 
, da sem bila prej bolj zabavna. Ok, če ne že ravno bolj zabavna, pa vsaj manj tečna. 
Glede na to, da so razlogi za tečnobo minili (ajd, recimo, no), je čas, da spet naumim kako bedastočo.
Včeraj sem na letališču v Helsinkih med čakanjem, da odpravijo mehanično okvaro, gojila globoke filozofske misli. Prišla sem do naslednjih ugotovitev.
Ugotovitev #1. Vsakič pred letom stestirajo turbino in sicer tako, da žrtvujejo enega izmed mehanikov. Če ga turbina lepo pospravi skoz, potem je vse b.p. Naš — mislim “naš” — mehanik je imel najbrž šrauf v nogi ali ploščico v glavi.
Ugotovitev #2. Količina lastnega režanja in izjavljanja bedarij (LRiIB) je v primeru predhodnega zaužitja čokolade premosorazmerna resnosti situacije (RS). Sicer je količina LRiIB obratno-do-premosorazmerna RS, v sočasni odvisnosti od količine spanca. Go figure.
Ugotovitev #3. Sredi helsinškega letališča je kup snega. Razlogi za zamude letal niso izredno nizke temperature in mehanične okvare (glej ugotovitev #1), ampak čakalna vrsta za smučarske/sankaške karte oz. za spust po kupu snega. V našem primeru (čakali smo 2 uri) sem 99% prepričana, da sta dva pilota med seboj fizično obračunavala. Prvi je drugemu snel levo obrv, drugi pa je prvemu uničil pričesko. Naj še nekdo reče, da 3-vremenski Taft zdrži vse. To sploh ni res. A-a.
Zdaj pa v jok in na drevo.
Subscribe Feed (RSS)
