Hudobna številka

Z Spartakom se zvečer sprehajava po starem delu mesta, kar srečava tri misijonarske/pridigarske/neki-neki mormonske dekliče – dekleta so v krilih, fantje v reklcih, z imeni pripetimi na majice — verjetno ste že naleteli na njih. Enoglasno (v angleški sloveščini): “Zdravo, lahko malo zmotimo?” Še preden izdavim “ne, hvala”, Spartak prijazno prikima in potem… rafal vprašanj! Prva: “Mislite, da obstaja kaj po smrti?” Druga: “Kaj mislite, da je po smrti?” Tretja: “Kaj je smisel življenja?” Spartak premišljuje, išče besede. Jaz: “42”. Vsi vpleteni me čudno pogledajo, vključno s Spartakom, jaz se pa režim kot budalo. Prva drugi: “Ne razumem.” Druga prvi: “Ne vem.” Tretja obema: “Kaj je rekla?” Zamahnem z roko: “Eh, šala.” Spartak nekaj nabluzi, da jih pomiri in da lahko odideva. Zmedeni dekliči gledajoč za nama zmajujejo z glavo, jaz se pa še kar krohočem med razlago Spartaku. 😛 42 je res hudobna številka. Zdaj vem, zakaj jo je Douglas Adams izbral. 😆

Epilog: Spartak dobi jezikovo župo in domačo nalogo — branje Štoparskega vodnika, da naslednjič ne bom edina izpadla čudno/čudna. :mrgrin:

Gospod, težko sem ponižna

Ko sem dobre volje in do ušes nafilana s pozitivno energijo (malo pred hiperaktivno fazo), ponavadi hodim naokrog z visoko dvignjeno glavo, z nasmeškom na ustih in z glavo v oblakih, ker tuhtam, kaj vse bi/bom ušpičila. Zgodi se tudi, da koga na ulici enostavno spregledam, ker sem prezaposlena v oljenju možganostroja. Marsikdo (spregledani) pomisli, da se visoko nosim ali da sem naduta. Če bi me spregledani poklicali ali pocukali za ovratnik (v primeru, da nosim kratke rokave), bi videli, da je dejanska situacija popolnoma drugačna 😆 Med puranjim paradiranjem se mi je že dvakrat zgodilo, da sem stopila na frdamano žvako. Ne, ni me čakala v zasedi, obakrat je bila na sredi ceste 😆 In obakrat sem se spomnila na spodnji Magnificov hit “Gospod, težko sem ponižen, ko vse mi gre dobro od rok…” 😛 Vidim, da bom morala biti bolj previdna (ponižna?), sicer bom naslednjič stopila v pasji kakec 😆