Torkov mimobežni navdih o babah

Zadnjič je bilo nekje govora o tem, kako bi morda lahko služila kruh s klepanjem rim (to ni pesnjenje, da ne bo pomote!). Poglejmo: Črna mačka, bel mačkon, vrzi babo čez balkon, če slučajno preživi, vrži dol še cigle tri. Če tud to več ne pomaga, našel si si zlega vraga. Taka te bo preživela in na grobu pesmi pela, kak te je na finto dobla in da bo še koga zmogla. Pri klepanju rim ni bila poškodovana nobena baba. Ne prevzemam odgovornosti za morebitni nastanek smejalne gube. Navdih za zgornje rime sem dobila pri poslušanju o življenjskih zgodbah revežev, ki so jih babnice spravile ob živce, v grob, ob premoženje ali vse troje.

Morali bi morati malo manj

Praznim glavo, opažam stvari, ki jih do danes nisem. Tisto lepo drevo na hribčku, cerkev, skale nad bajtami, tablo za Dobovec, koruznik in košarkarski koš. Griči so večinoma pokošeni, lahko voham seno, če bi bilo. Voham ga v mislih, tistega, ki sem ga v soboto vohala na Štatembergu. Berem knjigo ‘Loving what is‘ in tuhtam, kako se lahko spremenim… Če ni to ravno to, o čemer že razmišljam nekaj dni – da dvomiti je zdravo, še bolj pa živeti z naravo, in da ni je letne klime brez brezvezne rime kot ne vlaka z zračnico brez tlaka.
Cover of "Loving What is: How Four Questi...

Cover via Amazon

Anyways… Predvčerajšnjim so me birokratske mahinacije vrgle s tira. Vedela sem, da se ne smem razburiti, ker ženska, s katero sem govorila, najbrž ni ničesar kriva. Skoraj ničesar. Gora brezveznega papirja, gora dvoumnih in pomanjkljivih navodil. Delam sama 100% 24/7? Ne, ne morem. Torej? Kot je rekel moj afriški prijatelj Vukosi – Vima: ‘If life gives you red tape, make ribbons.‘ Še nedolgo nazaj sem se resnično razpizdila zaradi umazane posode v umivalniku. Ni mi bilo jasno, zakaj je nekaterim tako faking težko odpreti vrata pomivalca, ki je direkt pod koritom, in posodo dati vanj? Zakaj, zakaj, zakaj? To se ni zgodilo enkrat, dvakrat, trikrat, dogajalo se je vsak teden, skoraj vsak dan. Morali bi pospravljati za sabo, morali bi dajati posodo v pomivalca, morali! Ker je niso, sem bila slabe volje. Logično, ne? Ne. WTF?! Čemu, zakaj in komu na čast: ja pa kaj če se z lončkov cedita voda in mast? Morala bi, moral bi, morali bi so bili moji največji sovražniki, možganom so pošiljali signale, da se to tako ne dela, da tako ni prav, da..da…, dokler jih nisem poslala na Maldive, ker tja so pa res morali! Čudež, kar naenkrat se več ne jezim. Umazana posoda v umivalniku? Že mora biti tako. Razumem, da je potrebno težiti otrokom (po možnosti lastnim), da se navadijo reda, čistoče inu kulture, da ne ratajo runklasti dedi in nemarne babure, a da bi vsakič težila odraslim 20+ osebam — nak, to ne bo več del moje nature.
Kaj vse človek ne spesni, ko bi moral pisati poročilo… Zdaj ni več izgovorov, žive žabe me čakajo, moram jih pojesti, preden se usmradijo.
I always wondered...

I always wondered… (Photo credit: sparkica)

Enhanced by Zemanta