Ob redkih ponedeljkih, ko smo že v nedeljo preveč pridno vadili Klepanje po krožnikih, se je vsaj ob prihodu domov, če ne že prej, pojavilo vprašanje: “Kaj bomo pa danes jedli?”
Jebatga, sem pač (bila) vedno lačno bitje

Če sem preveč vneto ponavljala to vprašanje, sem dobila odgovor: “Nič in olje gor.”
Če sem še kar naprej vztrajala, sem dobila: “Pohane brambrle.”
Če sem še kar trmarila, sem lahko šla brambrle celo iskat.

Vas že vidim … zavijate z očmi, sločite obrvi, se praskate po glavi (fantje, zgornji!) in z rokami odganjate oblačke “WTF?”, “Ha?”

Meni je jasno, da vam ni nič jasno Če bi vam bilo takoj v prvo, bi bili najbrž na napačnem blogu.

Brambrli so (bojda) ene zanimive ž’vali. Naj bi bili bele barve in prave beljakovinske bombe. Včasih se jih je dalo najti pri izkopavanju krompirja, zdaj pa ali so že vse pojedli (hehe), ali pa so se naveličali zemeljske kemoterapije. 

Pojma nimam, kako sem jim drugače reče. Niso bibe in niso žužki. Pa tudi jedli jih nismo nikdar. Menda ni kdo izmed vas resno pomislil na to možnost?!

Če v bližnji prihodnosti srečam kakšnega brambrla, ga bom z veseljem pofotkala. Do takrat pa spustite svojo domišljijo na pašo Samo ne v krompir, če nočete prestrašiti vseh skritih brambrlov.

Kaj imajo z vsem skupaj svetleči lasje? Lepi so Mogoče zaradi brambrlovskih beljakovin.

Bljak.

Upam, da se mi bo slej kot prej zgodilo kot v Smolarjevi pesmi: “…saj te prime, pa te mine…”, sicer bo katastrofa

Zdaj pa grem še na eno porcijo, zadnjo. Ali pa morda predzadnjo…