Where stories begin, originally uploaded by sparkica.

Ob preletu arhiva sem ugotovila, da mi je med vsemi meseci zmanjkal oktober. Ga pogrešam? Sploh ne. Vrzel ždi tam, služi kot opomnik. Zdajle me je opomnik opomnil, da me (ponovno) tiščanje glave v luknjo z ledom (upanje na čudež, na katerega v resnici niti slučajno globoko globoko ne upam) lahko stane… glave:

A) ali bo zamrznila in odpadla,
B) požrešen tjulen mi jo bo odgriznil ali
C) v najboljšem primeru, ki je hkrati v tej situaciji tudi najslabši, se lahko ponovi zgodba o dolgem potopu in pomanjkanju kisika.

Ne A, ne B in ne C mi ni simpatičen. Preziram luknjo z ledom. Luknja z ledom, a čutiš moj prezir? Tisti hlad, ki te bo obdal, ne bo led, ki te stiska, ampak hlad, ki bo zavel od mene. Dragi bralec, poglej, vem, da si zmeden in ne veš točno, kaj imam v mislih. Stvar je preprosta. Na svetu sta dve vrsti, recimo komplementarni vrsti, ljudi. Rečemo jim tudi ženske in moški. Če te instinkt še ni popolnoma zapustil, lahko ugotoviš, da je luknja v ledu prispodoba, morda ne najboljša, in sicer za moškega, ki me je v zadnjem času hote ali nehote vsaj trikrat (s)peljal na led. Ne gre za velike stvari, gre za malenkosti in tole ni žnaranje, ampak manifesto. Še osel gre le dvakrat na led, oslica mogoče celo trikrat. Luknja v ledu, želim ti prijetno ždenje do vsesvetovne otoplitve, jaz grem naprej.

Maloprej sem dobila preblisk. Ne vem, morda je kriva vsa ta statična elektrika, ki mi prasketa v ušesih. Med nami, električno induktivnimi brati in sestrami: suh zrak je prasica, še posebej, če si izredno učinkovit generator elektrike. Če suhemu zraku dodamo še mraz, dobimo mobilni generator isker, ki mu je odpadel smrček (konica nosu). Vse skupaj pa očitno pomaga pri sprejemanju manifestov.

Vmes sem pozabila, kakšen je bil preblisk. Jojme.

Če ste pričakovali bolj “turistične” verzije fotk (npr. znamenitosti, gasilske slike, poziranje), sem vas razočarala. Če ste pričakovali hudo umetniške fotke, sem vas razočarala. Če niste pričakovali nič, ste bili na boljšem. No, vsaj upam, da ste

Vsaka dežela ima tisoče zgodb, nekatere so očitne, druge so skrite in vsak popotnik jih odkriva po svoje. Eni površno in površinsko, drugi globoko in globinsko, tretji pa blodimo nekje vmes

Upam, da vam bodo spodnje pike na i,j in š všeč in da vas bo zamikalo obiskati Finsko, deželo miljaužent jezer, brezovih gozdov in savn. Za začetek lahko preberete kakšno knjigo Arta Paasiline, definitivno priporočam Gozd obešenih lisic in Očarljivi skupinski samomor. Naj vas naslova ne odvrneta. Finci pod trdim oklepom skrivajo humoreskne prebliske, dobre duše in tu in tam utrujenost od promilov Če ne veste, kako bi otroku (v primeru, da kdo od vas pričakuje) dali ime, ne bo nič narobe, če bo Hanna, Anti ali Seppo Morda celo Mika ali Kimi

Zvita, ne me vprašat, če še vedno hranim kaj za konec To je to

Brez skrbi, nekaj časa vam bom dala mir s fotkami in raje kako našvasala

Želim vam prijetno, leno, ne preveč naporno sredo…

Od besed… k fotkam iz Helsinkov

Za začetek ena retrospektivna…

Zaspano četrtkovo jutro, dan pred odhodom v Helsinke in dan za predstavitev.

Čeprav je bil dan D, se mi ni vstajalo, oči se nikakor niso hotele odpreti, roka je sama iskala budilko na telefonu in jo prestavljala po 15 minut. Še bi spala, še… težke oči, kljub temu, da nisva ponočevala. Ali dnevovala. Ali kakorkoli bi to finsko ne-temó lahko imenoval.

Predstavitev je minila brez težav. Kljub temu imam vedno znova občutek, da nisem primerna za znanstvenico. Rada bi bila smešna, a obenem imam občutek, da smeh ne sodi v znanost. Ne moreš biti resen in hkrati smešen, prav tako se ne moreš smejati na račun toplogrednih plinov, ali pač? Je prdenje avstralskih ovc smešna zadeva? Imajo ozonske luknje in toplogredni plini kaj skupnega? In ne, nisem zavila s poti računalništva, samo o bodočih projektih sem razmišljala… na glas

Tortica z gozdnimi sadeži je bila presenetljivo sočna in hudo dobra. Morda ne toliko presenetljiva, ker so me Finci že ob zadnjem obisku definitivno prepričali s svojimi marmeladami, ki so pregrešno dobre in pregrešno sadne – nikakor ne približki, ampak žlica sadja za prste oblizat. Sladoled z okusom po v pečici pečenih jabolkih me je presunil. Nekoč moram svojim gostom, ko bom goste sploh lahko imela, ponuditi pečena jabolka s cimetom, vaniljo in morda zdrobljenim biskvitom… pečeno v pečici in kot spomin na Finsko, njena jezera in njene brezove gozdove. Jabolka in breze nimajo nič skupnega, ne vonja, ne okusa, ne videza, le moj spomin – eden izmed lepših tule. Sužnja vanilje kupim kekse z vaniljo v upanju, da se jim bom lahko uprla. Skoraj mi uspeva. Čeprav je čez slabo uro večerja, si ne morem pomagati, da si ne bi enega ali dveh privoščila. Kar je nekaterim cigaret, je meni keks z vaniljo. Jyväshyvä Paussi Vanilja. Fenomenalno dobri keksi in jaz moram nehati.