Otok Otožnih Misli (uganka)

Na otoku Otožnih misli je živela mlada ženska. Družbo ji je delala njena Otožna pEsika, ki je gledala tako otožno, da so se vsem mimoidočim orosile oči in so še sami postali otožni. Nekega dne je mimo vrta mlade ženske pridrajsal mlad moški, ki ni bil z otoka Otožnih misli. Ustavil se je pri ograji, ko je mlada ženska otožno stepala smetano, ki se po otožnem naključju ni hotela stepsti in je le otožno čepela v še bolj modro otožni skledi. Mladenič je izza trepalnic pogledal otožno mladenko in sklenil, da ekstremne razmere zahtevajo ekstremne ukrepe. Mladenič je bil namreč z otoka Ekstremnih misli. Zamislil se je, se zagledal v njene otožne oči in ji postavil ekstremno, a logično uganko: “Če bi mene zdaj tukaj ne bilo, a bi ti bila ekstremno manj otožna? Če bi jaz zdaj tukaj bil, a bi bila ti ekstremno bolj otožna? Če bi jaz zdaj hkrati tukaj bil in ne bil, bi ti bila še ekstremna prebivalka otoka Otožnih misli?” Mladenka se je otožno zazrla v svoje otožne misli, saj je vendar spadala med otožne prebivalce otoka Otožnih misli. Otožno je ugotovila, da ne ve, kaj mu naj odgovori, ker se ji je vsak odgovor, na katerega je sprva pomislila, zdel preveč ekstremno otožen ali otožno ekstremen. Poklicala me je po Otožni liniji z mobilcem otožne modre barve in me prosila za pomoč (glas ljudstva in polovičko je že porabila). Kaj naj ji odgovorim?