Babe so žleht (1. del)

Roki Modri se je nič hudega sluteč zmatran privlekel domov, upal je na večerjo, na slastno filano papriko v paradižnikovi omaki, kos kruha, malo lupčkanja in mečkanja pred televizorjem … in potem? Potem ga je zadel besedni valjar! Ženkica, ki je bila njega dni krasna frfljasta veščica sladkih besed in še slajšega pogleda, je zadnje leto postala prava lajajoča coprnica. Nič, čisto nič ji ni bilo več prav: ne rdeč 1800 W jekleni konjiček s hepa filtrom, niti moževa zloščena čelada, niti njegove nežne modre roke. Hotela je več! Več! Več! Hotela je grad, pa ljubimca, pa tri ponije in dva zlata kita, osebnega stražarja, zavistne sosede in Znanje. Slišala je praviti o legendi, da naj bi nekje na svetu obstajalo Znanje, s katerim lahko ostaneš vedno mlad, bujnih oblin in polne denarnice. Te govorice je seveda pobrala pri manikerki, ta jih je slišala od moža gostilničarja, ki jih je slišal od potepuškega Francija, ki jih je slišal od pijanega Sebata (op. avtorja: moja mala osebna šala inu zlobica), ki jih je pobral od krave, ki je štrikala na drevesu in ji je bilo dolgcajt, zato je pijanim mimoidočim pripovedovala napol izmišljene zgodbice.

Baba ga je nahrulila kot psa

Ako gre verjeti štikajoči kravi, gre legenda nekako takole … V deželi za tisočerimi vijugami in stotinami ravnih črt, kjer lesni črv ne domuje in molji še niso našli zatočišča, živi prastara MatiŠeNiŽelvjaJuha, ki pozna skrivnost, kako ostati večno mlad in … bla bla bla. V glavnem, Ženkica, ki je imela polno masla na glavi (dokaz #1, dokaz #2) je po ločitvi od TudiJazSemNašelSulice in po prekinitivi strastnega razmerja z Bakrenim sklenila lagodno živeti do večnosti in še naprej. Našla si je bimbota Rokija Modrega, ki se je vanjo zatreskal bolj, kot se zatreska žebelj v desko. Bil je edini, ki bi lahko zanjo poiskal Znanje in ji omogočil zavladati svetu … “Ljubica, kaj bi rada od mene?!” Roki Modro je nemočno vil roke, se neizmerno potil pod čelado in upal, da je slabo slišal. “Rada bi, da greš … Ne! Hočem, da greš in poiščeš neko staro želvo. Zmigaj svojo rit, baje da ni daleč. Ko prideš do želve, jo povprašaj po Znanju. Ostalo bo že vedela. Mislim, da ji pravijo MatiŠeNiŽelvjaJuha.” “Ljubica, ampak … ampak lačen sem in voham filano papriko …” “Šibaj, da te ne vidim! Papriko sem pojedla. Dobiš papriko, ampak le, če se vrneš z Znanjem!” Rokiju Modremu ni preostalo drugega, kot da se je odpravil na pot. Hodil je, hodil …

Pot se je vlekla in vlekla ....

Za trenutek je zamižal in potem skoraj padel v nezavest, ker je na tleh zagledal skrivnostno stopinjo BigFoota, pošasti pa nikjer. Lakota in želja po filani papriki mu ni dala, da bi izživel tisto pustolovsko žilico, ki ga je tiščala med tretjim in četrtim rebrom.

Stopinja BigFoota se je narisala od nikoder.

Prebolel je zamujeno priložnost zalezovanja BigFoota in se sklonjene glave malodane spotaknil ob kriptonit, ki so ga nepridipravi pripravili za onesposobljenje Superman-a. Ker se mu je dedc smilil, ja zagrabil skalo in jo zalučal v onostranstvo, kjer je nekemu bogu podzemlja tako močno padla na kremplje, da ima še danes kratke. Vsaj prihrani za manikuro (za razliko od Ženkice).

Z eno potezo je zagrabil, dvignil in zalučal kriptonit.

Ni se zavedal, da ga z bližnjega drevesa gleda krava, ki je ob nenavadnem prizoru za trenutek odložila štrikanje in junaka povabila na klepet. Splezala sta na zlato skrinjo, častno mesto junakov in na drevesih štrikajočih krav, malo počvekala, se nasmejala na kravin račun.

Štrikajoča krava ga je povabila na častno mesto na klepet...

Krava je Rokiju Modremu s težkim srcem potrdila, da si legende o Znanju ni popolnoma izmislila. Zaupala mu je, da je že mnogo junakov šlo na lov za skritim Znanjem, a se do sedaj še nobeden izmed njih ni vrnil. Roki Modri je prebledel, vendar se na srečo zaradi skafandra to ni videlo.

Krava mu je z žalostnim srcem potrdila resničnost legende.

Roki Modri se je zahvalil kravi in že hotel težkih nog naprej za nosom in pred ritjo, ko je še ujel njen klic. “Počaki malo, muu! Peš ne boš daleč prišel, muu! Vzami moj leteč bidon, meni pri štrikanju na drevesu tako ali tako ne koristi …” “Joj, ne morem …” “Nehaj jamrat, porkabik! Vzami leteči bidon in muu!” “Kaj naj rečem … hvala!” Roki je zajahal leteči bidon in odfrčal kot … vesoljec na letečem bidonu. Bizarno, priznam, vendar dobro za zgodbo. Verjemite.

Leteči bidon je odfrčal kot ... leteči bidon, kaj pa drugega!

Pri letenju sta dvakrat prebila zvočni zid, enkrat domišljijskega in enkrat skoraj potrpežljivostnega. Naenkrat se je bidon med letenjem ustavil in odvrgel vesoljca skupaj s pristajalno kupolo. Roki Modri je še zadnji trenutek pred izstrelitvijo uganil, kaj se dogaja, zato se je hitro zbasal v malodane premalo kupolo in trdno zatisnil oči. Česar ne vidiš, tistega ni. Pristanek ni bil ne nehak, ne trd, bil je ravno pravšnji, da je Rokiju Modremu uredil prebavo in da se kupola ni strla kot jajčna lupina.

Pristajalna kupola je zdržala pristanek, Roki Modri pa tud.

Splezal je iz kupole, se razgledal in spredvidel, da ga čaka jeba. “Jebiga, saj sem dedc,” si je rekel in zagazil v goščavje. Vodil ga je njegov občutek za čas, smer in lepoto utripanja metuljevih kril. To z metuljevimi krili je bedarija, bere se pa lepo. Priznajte! V glavnem, ko je prilomastil čez goščavje in bodikljavje, ni mogel verjeti svojim očem. Najprej je pomislil, da se mu nabira rosa na vizirju … ampak ne … res je bil … videl je …

Roki Modri je pogumno zagazil v goščavje.

Gledal je angela in gledal ga je točno v rit. Mali se je cmizdril na robu goščavja in na vse pretege stokal, jokal in vzdihoval. Zakaj? Ker je bil padli angel. Zvrnil se je z rolerji, punca pa se je z njegovim najboljšim frendom odpeljala naprej in ga pustila reveža samega. Roki Modri ni mogel le gledati vse te žalosti in potoka solz, navsezadnje je bila zemlja okoli padlega angela že razmočena (od solz, sline in kdo-ve-česa-še)  in zadnje, kar je potreboval, je bilo živo blato. Stopil je do njega in ga skušal pomiriti. “Dragi moj angel, veš, povedal ti bom eno modrost…” “Ueeee, ueeee, kaaaaaj mi boš povedal, muueee, šmrc, šmrc…” “Babe so žleht.” “Ja, to maš pa prav. Šmrc.”

Roki je skušal pomiriti in potolažiti padlega angela.

Glede na to, da se je mali nehal cmeriti, bi lahko rekli, da je bil uspešen. Roki mu je dal flajšter na razbito koleno, ga potrepljal po perutih in ga poslal za pobeglo punco. Hotel je stopiti naprej in zagazil v blato do kolen. Medtem, ko se je bojeval z blatom, ki mu je skušalo pogoltniti in sezuti škornje, se ni zavedal, da ga z bližnje gomile, ki so ji rekli PisekiNaKupi, nekdo opazuje … nekdo s ptičem na glavi oziroma štirje pari oči, en par celo steklenih.

Z gomile PisekiNaKupi so Rokija Modrega opazovali štirje pari oči ...

Rokiju se ni dalo več samemu mikastiti z blatom, nehvaležni padli angel se ni niti obrnil in tako ni videl, da je njegov rešitelj v težavah. Roki je iz ipike (inata, kljubovalnosti) sedel direkt v največji drek (op. avtorja: blato, razmočeno prst) in v trenutku zaspal … (se nadaljuje …)

Resnična zgodba programerke žajfnic

Pripravite se: odprite oči in dobro prisluhnite, zdaj boste priča presunljivemu in dramatično skodranemu utrinku iz življenja … Opala, prehitevam. Ja, tole bo žajfnica oziroma že skoraj žajfasta grozljivka! Opozorilo: Če ne prenašate dobro žajfnic in/ali žajfastih izpeljank, hitro v jok in na drevo — lahko  pa se soočite s svojimi predsodki in pogumno berete naprej. Odločitev je vaša. V glavnih vlogah:
  • sparkica – romantična programerka
  • Kod – programska koda moškega spola
Preden resnično začnem z zgodbo, je dobro vedeti naslednje: življenje nas, programerjev, je včasih podobno besnemu besednemu spolnemu občevanju z bodljikavimi zadevami ali lepo po domače — jebanju ježa. * resnični začetek zgodbe * sparkica že 15. uro sedi za računalom in udriha po tipkah. En pogojni stavek tule, ena zanka tamle, malo zamikanja, nekaj podpičij (ne, ne gre za HTML, ampak za resne prog. jezike), ljubeče božanje s komentarji in na koncu še zadnji elegantno ukrivljeni zaklepaj (}). sparkica: “Ha! Takole! Le še F6 pritisnem in moj ljubi stvor bo oživel! Ha-ha! Ha-ha-ha!” sparkica pritisne na F6. Zgodi se … nič. sparkica dvigne levo obrv in pogleda v drobovje stvora. Stvoru je eno nogo narobe prišraufala na trup. Malce popravi zanko in zaljubljeno pogleda stvor. sparkica: “Zdajle pa bo. Ha! Ha-ha!” Spet pritisne na F6. Stvor – Kod oživi! Kod:“Kako si drzneš obuditi me v ta svet popolnoma golega?” sparkica osupne. sparkica:“Ha?” Kod: “A misliš, če si me obudila, da te bom kar ubogal in naredil točno to, kar bi rada? Nak, ljubica.” sparkica:“Ti bom že pokazala.” sparkica užge po Esc, poklika vse X-e, ki bi lahko Kod povrnili v agregatno-programsko stanje “ni zagnan”. Kod:“Neumnica, naivnica! Misliš, da se me boš kar tako znebila? NE boš. Zaljubil sem se v diskovje in v pomnilnik! Ne boš nas ločila, ne, ne boš!” sparkica besno pritiska Ctrl+Alt+Del (ja, na Windowskih delam, pa brez komentarja!), skuša priklicati Programskega boga — Upravljalca opravil, a brez uspeha. Kod je prevzel oblast nad računalnikom. sparkica:“Jao, daj no, ne zajebavaj zdaj. Nimam časa.” Kod: “Vsakdo ima čas.” sparkica: “Daj nehaj, raje povej, kaj bi rad!” Kod: “Povej mi nekaj lepega. Povej mi … povej mi, da me imaš rada.” sparkica zavije z očmi. sparkica: “Rada te imam.” Kod:“Ne, ne tako. Bolj doživeto. Iskreno.” sparkica stisne zobe, zavije z očmi, globoko vdihne in… sparkica: “Raaadaaa teee imaaaam.” Kod: “Iiii, kako lepo. Zdaj pa celemu svetu povej, da me ljubiš.” sparkica je izmaknila kabel iz vtičnice. Laž avtorja: po tej zgodbi z rahlo spremenjenim koncem je bil doživet in uprizorjen resnični dogodek – se spomnite virusa ILOVEYOU? No, zdaj veste, kako se je vse skupaj začelo.

Dramatična (skoraj) ugrabitev

Moje življenje postaja melodramatični triler s kančkom komedije. Včeraj zjutraj, točno ob 6.28 (če sem malenkostna), so me (skoraj) ugrabili. Mirno sem prikorakala po stopnicah, ki vodijo na pločnik. Ustavila sem se, da bi preprečila morebitni trk z avtom, če bi seveda kak pridivjal. V tem primeru je avto ne bi dobro odnesel — tako pač je, če imaš jeklene mišice 😀 Z nogo sem stopila na cestišče in potem … divje škripanje zavor. V delčku sekunde, preden sem uspela reči “na Popocatepetlu je verjetno mrzlo“, sta z gromozanske oklepne pošasti skočila ogromna kolosa in me obkolila. V trenutku me je spreletelo: “Kaj pri vragu sem ušpičila tokrat?!” Zamižala sem, ker sem pomislila, da je konec z mano. Konec je. Zakaj še ni konec? Čez tri sekunde sem odprla oči, ker me še nihče ni skušal odvleči. Zagledala sem kolosa, ki sta strmela vame in se nasmihala. Predrzno sem se jima zastrmela v oči — če me do sedaj nista ugrabila, me verjetno zdaj tudi ne bosta. Ali pač? “Gospodična, se lahko prosim malo umaknete, da prideva do posod za smeti?” Je potrebno zapisati črno na belem, da sem bila mičkeno majceno užaljena, ker me nista vsaj dregnila pod rebra, če me že nista imela namena ugrabiti? Po drugi strani pa … očitno še ne zgledam kot kanta za smeti. Bomo videli naslednjič 😆