Tako kot je zagotovo 2×2 = 3,5 pod določeno lučjo in v določenem časovnem prostoru, je absolutno veljavno, da nas je mogoče klasificirati v naslednje kategorije (ne glede na spol): bukovi luleki, lipovi bogeci, fikusi, narcisi, frčofrfi, vijolice, smrdokavre, brenčači in zombati.

Glede na to, da je bukov les dokaj trd, ni presenetljivo, da so bukovi luleki dokaj trdi za določene stvari. Ne, nimam v mislih onéjev, bongljev, Džonov, pipic in podobnega Recimo, da so trdi za učenje (vendar ne neumni!) in da se ne znajdejo najbolje. Spoznamo jih po tem, da jim je treba tudi najpreprostejšo šalo razložiti trikrat, se dvakrat nasmejati namesto njih in jim na koncu pomagat zakurblat možganostroj.

Lipovi bogeci so dokaj podobni bukovim lulekom, čeprav niso nujno trdi za učenje. Lahko so zelo inteligentni, vendar imajo rahlo socializacijsko fobijo. V družbi jih prepoznamo po togi drži, tesno stisnjenih ustnicah in rahlo zmedenem pogledu. Če bi se dalo, bi se zlili s tapetami ali zavesami.

Fikusi so naravni nasledniki lipovih bogecov.  Nimajo socializacijske fobije, načeloma zelo radi spoznavajo nove ljudi. Njihov največji problem je v tem, da obstojijo točno tam, kamor jih postaviš. Fikusarstvo zna biti hudo moteča lastnost, sploh pri delu in aktivnostih, ki zahtevajo precej samoiniciativnosti in prodornosti.

Če oseba nikakor ne more mimo ogledala, kozarca, vitrine, žlice ali katerekoli druge sijajne ali podobo-vračajoče površine, vsekakor sodi med narcise. Narcisi so hudo in nepoboljšljivo vase zaljubljena bitja. Če bi se dalo, bi najraje spali sami s sabo in imeli sami s sabo otroke. Basta. Dovolj povedega o njih

Frčofrfi so tisti, ki jih je vsepovsod polno. Eno minuto vam skačejo po glavi, drugo minuto so že na kavi, tretjo minuto prevračajo kozolce, četrto minuto visijo s stropa. Načeloma so zelo prijetni ljudje, čeprav so tudi zelo raztreseni. Ne raztrešeni!

Kako prepoznate vijolico? Ne, to ni oseba, ki ima vijoličen nos — to bi bil kroničen alkoholik Vijolice so osebe, ki so tako pametne, da že škodijo same sebi. Ne reče se zastonj, da je nekdo “pameten kot vijolica”. Ko začne vijolica modrovati in pametovati, je najbolje pobrati vse igrače in brž na slivo, ker ste sicer obsojeni na vijoličine monologe. Pri vijolicah si morate zapomniti naslednje: B.H.K.T.N.N.  – beži hitro kolk te noge nesejo.

O smrdokavrah sem se razpisala že pred časom. Njim ne pomaga noben prašek, noben deodorant, nobeno čistilo. Pri srečanju velja le eno pravilo: čim dlje stran. Ali pa si omisliti vohanosnik. Spet malo samoreklame.

Brenčači se od frčofrfov razlikujejo po tem, da so stacionirani na enem mestu (običajno poleg tistega, ki ima največ dela in najmanj časa), vendar jih je polno v vaši glavi in ušesih, saj neprestano govorijo. Ne zamenjujte jih z vijolicami! Brenčači so lahko zelo prijetni in družabni ljudje, ki so (načeloma) bolj kot višino rasli na jezik. Uganete, kdo spada v to kategorijo?

Zadnji, a ne najmanj pomembni so zombati, zanimiva kombinacija zombijev in vombatov. Razživijo se šele v večernih ali nočnih urah. Zaradi tega je njihova koža za dva do tri odtenke svetlejša od ostalih povprečnih ljudi, ki ne obiskujejo solarija. Tako kot vombati imajo radi svoj mir. Če se že morajo družiti, se najraje z zombati (ali pripadniki drugih kategorij) istega spola na pivu ali kavi. Po srcu so zelo dobri, vendar zelo samotarski in občasno pretirano asocialni — najraje bi se znebili še lastne družbe.

Zdaj si pa zamislite, da se na zmenku srečata bukov lulek (ali lulika) in lipova bogica (ali bogec) Kaj mislite, da se zgodi?