Pri nas je brez psov okoli hiše prazno. Da ne bi bilo prazno, smo si že pred skoraj sedmimi leti omislili psa. Pravzaprav dva psa. Oba rottweilerja, samca in samičko.

…

Že nekaj časa opažamo, da naš kuža nekam hira. Ne poje veliko, čeprav bi spet drugič pojedel še roko, ki mu da priboljšek (kos piščančje salame). Z očetom sva se teden dni nazaj oglasila pri živinozdravniku, brez psa za začetek, ker je našemu rottweilerju včasih težko dopovedati, da bi ga nekdo rad samo pregledal in da ne bo dobil injekcije. Zanj sva dobila tablete, ki sva mu jih dala po navodilih. Sprva je kazalo, da mu gre na boljše, vendar le sprva

Danes sva ga peljala k zdravniku. Pogledal ga je in žalostno povedal, da sumi kaj hujšega (pasja levkemija?)… Peljati sva ga morala v drugo ambulanto, da bi mu odvzeli kri. Žal je danes petek – laboratorij čez vikend ne dela. Naš ubogi kuža bo moral počakati na ponedeljek.

Ko sva ga odpeljala, je psička doma zmedeno gledala okoli, kam gremo brez nje. Običajno gresta oba zraven. Kaj je zdaj to?! Kam gremo brez nje?! Haloooo! Tudi Lars je v avtu cvilil in se oziral okoli, kam neki smo dali Nubo.

Ko smo prišli vsi trije nazaj, je skakala meter v zrak od veselja. Potem sta iz golega veselja oba splezala v avto in spet nazaj ven. Seveda po dolgem očetovem prepričevanju, da se res ne gremo nikamor peljat, tudi če še tako proseče gledata.

…

Na forumih sem našla zanimive diskusije, kjer so opisovali podobne (če ne identične) simptome, kot jih ima naš Lars. Pravijo, da se erlihlija in levkemija velikokrat zamenjata, saj se v obeh primerih pojavijo zatečene bezgavke. Upam, da bo veterinar pomislil na to možnost. Če ne, ga bom že spomnila.

Upam, da bo vse vredu

Tags: bolezen, žalost