Bubizem in ostale hecne bolezni

Lahko bi bila zdravnica, prisežem. Vsakodnevno odkrijem stotine novih in starih bolezni, ene so smrdonosne, druge smrtonosne, tretje pa samo so. Kaj češ, takšen je življenjski cikel bolezni: pridejo, nekaj časa neopažene delajo sranje, potem jih razkrinkajo, osramočene se umaknejo v pozabo in spet sto, dvesto ali tristo let čakajo na vstajenje. Najboljši primer je bubizem, katerega korenine segajo globoko v prazgodovino človeka, nekje med obdobje, ko je pobral palico in se začel zavedati svojih genitalij, ter obdobje, ko so genitalije postale srž vseh psiholoških frustracij.
Bubizem je pretirana vizualna dovzetnost in občutljivost za napihljive priveske ženskega telesa. Je bolezen, ki napade na psihološkem, fiziološkem in fizičnem nivoju, ne nujno na vseh treh hkrati.
Za to zahrbtno bolezen so dovzetni vsi, tako ženske, kakor moški, lotevala se je piratov, pa tudi bratov menihov, danes jo je možno v blažji ali nekoliko bolj izraženi obliki zaslediti skoraj pri vseh prebivalcih, ki se zavedajo osnovnih razlik med spoloma. Gledano s psihološkega vidika gre za tipični primer iz behaviorizma (glej: Watson in Skinner), kjer je dražljaj pogled na prsi, pogojni refleks pa slin-slin in spust spodnje čeljusti, v redkih primerih pride celo do zaskočitve. Fiziološko se bolezen odraža kot spremembe očesnega tkiva. Neprestano bolščanje in časovni zamiki uporabe očesne sluznice povzročijo skeleč občutek, pa tudi tkivo samo se prilagodi nenehni napetosti, zato se oko nekoliko podaljša, kar ima za posledico t.i. izbuljenost oči.  Dalje se bolezen kaže kot hiperprodukcija dražljajev perifernega živčnega sistema, zaradi česa pride do zapolnitve vmesnega pomnilnika v predmožganskem prostoru. To se hitro opazi po praznini v pogledu pacienta. Pacienti se bolezenskih učinkov na fizičnem nivoju začnejo zavedati šele, ko je ponavadi že pozno. Klofute, grde besede nosilk dražljajev in brca v mednožje so resni znanilci, da je pacient podlegel kroničnemu bubizmu. Priporočeno zdravljenje je uporaba sončnih očal ali popolna dvetedenska osama, lahko pa tudi ekstremno in intenzivno knajpanje, če je pacient tega sposoben. Druge, nekoliko manj znane bolezni, ki ustrezajo klasifikaciji hecnih bolezni, med katere sodi bubizem, so:
  • lenitis,
  • okoliritivžepitis,
  • fikusovstvo,
  • glupožblablanje in
  • ritograbitis.
Če se spomnite še kakšne… prosim, ne se držati nazaj, kar povejte, da jo obelodanimo in da jo ovekovečimo na tem zidu bolezenske sramote!

Ko ima dan zagonitis

Pride kak dan, ki ga enostavno zagonimo (le v delovnem smislu) in tako dan zboli za zagonitisom. Ker se je moje jutro začelo dokaj pevsko iz čistega veselja nad neprisotnostjo smradu, je dan že nakazoval prve znake zagonitisa. Prav zares — znaki so kmalu prerasli v neobvladan izbruh. Nič hudega. Še vedno lahko rešim večer z dvojno mero merico dela. Bomo videli, je rekel slepi. Zagonitis je hudo nalezljiv. Če ne boste dovolj pazljivi, se lahko naleze tudi vaš dan. Ker je že Zvita ugotovila, da paše tu in tam vsaj malo grešiti (tudi s kakšnim manjšim za zagonitisom obolelim dnem), seveda ne bom obžalovala. Ne, niti slučajno. Saj je že Edith Piaf povedala, da ne obžaluje, zakaj bi potem jaz?! Non, je ne regrette rien.

Dan O – dan za Operacijo

Našo žabo Nubo (tako ljubkovalno kličem našo pEsiko) smo danes dali operirati. Ima (imela je) namreč raka na mlečnih žlezah (tam nekje pri seskih) 🙁 Trenutno se še ni zbudila iz narkoze. Čakamo… Če se prebudi (obstaja namreč možnost, da se ne), bomo čakali še tri mesece, da vidimo, ali se bo rak ponovil. 🙁 pEsika bo zdaj vsaj tri tedne kot vesoljec, dobila bo namreč ovratnico v velikosti Saturnovega obroča ;)