Zadnja dva tedna sta bila težka kot sto mater – tako po dolžini kot po karakterju. Murphyju je spet špilalo v glavi, preigraval je cele tonske lestvice, ko pa se je lotil še kakofoničnega komada z Nespečnostjo in Neješčnostjo, sem mu postavila ultimat: ali on ali jaz. Rezultat? Vloga za ločitev.

Vse kar sva imela, sva zbrcala na kup: celo goro spominov, čohanja za ušesi, pretepanja, mečkanja in božanja, mojo skrivno zacopanost in iskanje ‘The Kiss’. Nekajkrat sva se še zlasala, pobotala, spet zlasala, objemala z Nespečnostjo in Neješčnostjo in potem je bilo konec. Rekel je, da lahko dobim Spanec in nekaj Izkušenj, če žrtvujem skrivno Zacopanost in Željo po The Kiss.

Kaj naj bi naredila?! Vzela sem moko, vodo, sol, zbrala jajca in … začela delat šmorn, kot se za mlečni folk spodobi. Emmmm, ja. Done. Did it again. (prosto po Emkeju). Pred ciljno enoosebno publiko sem premierno odigrala predstavo Zacopanost za telebajsike. In?

I failed. Vsaj kar se šmorna tiče. Dobila sem marmeladne buhtlje. Nimam jih preveč rada, vendar so boljši od zažgane mase. Če tvoja enoosebna publika misli, da NI čas za šmorn, lahko narediš dve stvari: 1. vržeš maso stran, spokaš predpasnik in se jeziš, 2. greš preko vsega, preko sebe in se sprijazniš, da tud če maš jajca, ni nujno, da rata šmorn. Pač narediš buhtlje. Kaj zdaj? Jebatga.

Murphy me je sicer spet nategnil na suho, ker še vedno ne spim tako, kot bi morala. Ampak… vsaj jajca se ne bodo pokvarila Tudi moja usoda se ne bo naprej štrikala kar sama od sebe. Nope. Čas je za spremembo vzorca v tem štrikanem kvačkanju.

Nadalje je fajn, če je mal mehanika, da bo porihtal moje medgalaktično plovilo. Zaenkrat gre še samo po cesti in sliši na ime Leteči tepih. Delam na tem, da bi šlo še po vodi, zraku in po/v medplanetarni črni snovi, vendar za to potrebujem malo pomoči.

Še bolj nadalje je fajn, če je malo psihologa s ščepcem filozofa, da bova lahko skupaj ugotavljala, kako utopično čudna sva ali pa je narobe čudna druga stran.

Še najbolj fajn je, če je moški, da se najini mesečni periodi slučajno ne bi ujeli. Ker potem bi bila štala. Zmajevska štala.

No, če bo že moški, je tudi fajn, če mu ustreza moja družba, glas in stas, ker, po pravici povedano, hudo dvomim, da bom kdaj dosegla določene kriterije. Razen… ko bom objedena od črvov. Ta fajn-kriterij je še toliko bolj pomemben, ker bo moral zraven na medgalaktične misije, valda. Če se bova celo pot gledala kot marmelada in zaseka na istem kosu kruha… ne bo dobro.

Eh, ja, fajn je tudi, če bo tudi meni ustrezala njegova družba, se razume. Sicer postanem dokaj neprijetna… in začnem butati z glavo v zid, se umikati in bežati. A da je to normalno? Prav.

To je to. Plačilo? Chili con carne in doma pečen kruh, vožnja z letečim tepihom in moja über prijetna družba (ko in če nisem ravno tečna). Ha. Ha ha. Mwahahaha!

P.S.: Čakam na naslednjo rundo butanja v zid, zato vse te neumnosti…

Lotila sva se cefranja role papirja. Pripravila sva si zajeten kupček in se lotila pisanja.
“A ti veš, kako se v norveščini napiše čistilna akcija?”
“Ne, sem mislil, da ti veš.”

Ždela sva za kupom raztrganega papirja in debelo gledala.
“Emmm…”
“Emmm…”
“Kaj pa če nariševa?”

S tako ihto sva risala na papirčke, da je vse frčalo. V zanosu sva po nesreči porisala še …
“Heeeeeej, ustavi se!”
“Ojej.” Porisan je bil celo pokrov WC školjke.

Pogled na sobo in kopalnico je bil z eno besedo ka-ta-stro-fa-len. Vsepovsod scotan WC papir, stene sobe porisane z rožicami, ogrizki in znakom za radioaktivne odpadke, ogledalo v kopalnici polno odtisov šap in čačk (Murfak ne zna preveč dobro risati), pokrova WC školjke boljše da ne omenjam (spet)…
“Tole ne bo preveč dobro.”
“Res ne.”

Ves popoldan sva pobirala koščke papirja za sabo, drgnila stene in preklinjala uro, ko se nama je zdela čistilna akcija na Norveškem pametna ideja.

P.S.: V opravičilo… Dežuje že od včeraj. Če gre verjeti Murfaku, še nisva porabila vseh sončnih dni. Šla bi ven, vendar med dežjem piha in dežnik je bolj za šalo kot za uporabo. Torej morava švasati takšne in drugačne bedastoče, jasno.

• Supermanovo ogrinjalo,
• überkul mrežošpuk Spidermana,
• špičkasta ušeska na Batmanovi naglavnici,
• usnjene hlače Catwoman,
• jekleni krempeljci Wolverina,
• Hulkov nezdrav zeleni odtenek,
• Hellboyjev rokomlat in
• železoprsi Ironmana.

Ekola. Trikoračni načrt “Kako postati (super)junakica za en dan” (ja, samo 3 koraki so) že imam:

Kje so zdaj mali zeleni, kje? Kje?!

Počasi!

Med obhodom po balkonu nad dvorano so moji senzorji zaznali čudno znane frekvence. Takoj sem jih spoznala. Mali zeleni. Kako vem, da so bili oni? Ker jih imam ene par v glavi. Občasno jim uspe prevzeti kontrolo nad mano… No, večino časa jih imam na vajetih, ne prehitevajte s sklepanjem.

Vohala sem in vohala, da bi določila njihovo skrivališče, vendar sem (kljub zamašenemu nosu) vohala sam neke narezke… Ajej. Potem sem globoko, ampak res globoko razmislila (spustila sem se po stopnicah). Kam se skrijejo mali zeleni, da se jih ne opazi?

Bingo! Naravnost pred naše oči.

V okrasek na stropu. Ne bi se zavzela, če ne bi bučmani založili ključev svoje vesoljske ladje. V dvorani so ugasnili luči, zato so morali mali zeleni prižgati žepne svetilke. Vsem ostalim prisotnim se je zdelo vse to čisto normalno, del šova. Mene niso preslepili, mrhe male zelene!

Prilagam dokazno gradivo:

HA! HA HA! Kdo se zdaj zadnji smeje, a? Mrcine!