“Tudi če maš jajca, ni nujno da ti rata šmorn.” (prosto po Emkeju)

Zadnja dva tedna sta bila težka kot sto mater – tako po dolžini kot po karakterju. Murphyju je spet špilalo v glavi, preigraval je cele tonske lestvice, ko pa se je lotil še kakofoničnega komada z Nespečnostjo in Neješčnostjo, sem mu postavila ultimat: ali on ali jaz. Rezultat? Vloga za ločitev.

Vse kar sva imela, sva zbrcala na kup: celo goro spominov, čohanja za ušesi, pretepanja, mečkanja in božanja, mojo skrivno zacopanost in iskanje ‘The Kiss’. Nekajkrat sva se še zlasala, pobotala, spet zlasala, objemala z Nespečnostjo in Neješčnostjo in potem je bilo konec. Rekel je, da lahko dobim Spanec in nekaj Izkušenj, če žrtvujem skrivno Zacopanost in Željo po The Kiss.

Kaj naj bi naredila?! Vzela sem moko, vodo, sol, zbrala jajca in … začela delat šmorn, kot se za mlečni folk spodobi. Emmmm, ja. Done. Did it again. (prosto po Emkeju). Pred ciljno enoosebno publiko sem premierno odigrala predstavo Zacopanost za telebajsike. In?

I failed. Vsaj kar se šmorna tiče. Dobila sem marmeladne buhtlje. Nimam jih preveč rada, vendar so boljši od zažgane mase. Če tvoja enoosebna publika misli, da NI čas za šmorn, lahko narediš dve stvari: 1. vržeš maso stran, spokaš predpasnik in se jeziš, 2. greš preko vsega, preko sebe in se sprijazniš, da tud če maš jajca, ni nujno, da rata šmorn. Pač narediš buhtlje. Kaj zdaj? Jebatga.

Murphy me je sicer spet nategnil na suho, ker še vedno ne spim tako, kot bi morala. Ampak… vsaj jajca se ne bodo pokvarila Tudi moja usoda se ne bo naprej štrikala kar sama od sebe. Nope. Čas je za spremembo vzorca v tem štrikanem kvačkanju.

Tags: bedastoče, ljubezenska izpoved