Za ostale sem dodala še nekaj drugih živali, ki jih pri nas ne vidimo… no, vsaj jaz jih ne, kljub vsej svoji domišljiji

Koala v najbolj divji akciji…

Sledi meni najljubša žival, s katero se večkrat kar poistovetim. Predstavljam vam… tasmanskega vraga.

Kakaduja (celo jato) sem našla v parku sredi Sydneya. Izjemno vreščeča in prepirljiva bitja.

Na spodnji sliki ni potepuški pes, pač pa divji pes dingo, ki sem ga uspela slikati na peščenem Fraserjevem otoku (Fraser Island). V gobcu nima hamburgerja iz McDonaldsa, ampak crknjeno ribo, ki jo je našel(-la) na obali…

Krokodilov v naravi na žalost (ali srečo) nisem videla, sem ga pa uspela najti v vodnem svetu v Sydneyu. Pazljivo! Ne mu gledat v oči, ker bo začutil, če ste slučajno najšibkejši člen. Krokodili in morski psi imajo zelo radi najšibkejše člene

Šarku (morskemu psu) sem prav tako prišla najbližje le v umetnem vodnem svetu, kjer sem se sprehajala pod njim, želvami, mantami in celo goro rib. Na žalost zaradi slabih svetlobnih pogojev nisem uspela narediti nobene dobre fotke drugih beštij…

Tudi vombata ne smem izpustiti. Srednje veliki, okrogli, asocialni, samotarski… Temu spodaj je ime James in živi v zavetišču.

Bilo bi naravnost nesramno od mene pozabiti na emuje. Ne emote, emuje! Čudni ptiči, sicer podobni nojem, a že kar malo grozljivi…

Za grand finale sem prihranila spodnjega ptička, ki sem ga tri dni lovila v objektiv in ga na koncu bolj ali manj uspešno tudi ovekovečila… in ne, nato ga nisem pojedla.

Volk(ec) & Morfej, a bo dovolj za danes?

Na Tadejevo željo dodajam še lamo z vesoljskimi očmi.

Za vse, ki imate še posebej radi radi eksotiko, albino kenguru…

Dolgujem še zaključek svojega mini epa o hostliranju, preden se lotim resnega dela. Madona se nabere, če te mesec dni ni v službo

Ja, Marija, imela si prav glede “… si zbere one z boljšim rejtingom?”:) Malo pozno (a vseeno ne prepozno) sem ugotovila, da je bolje požvižgati se za par dolarjev popusta, ki bi ga dobila s svojo ultra-super-duper-popustniško kartico in raje poiskati boljše ocenjen hostel, ki ni na popustniškem seznamu. Našla sem relativno dobro stran z ocenami in komentarji hostlirancev (hospitalizirancev ), kjer so imeli za vsak hostel ocene glede na lokacijo, čistočo, prijaznost osebja, zabavo in še kaj Priznam, staram se (fanfare), zato sem iskala prijazen, čist hostel, relativno blizu vseh znamenitosti z relativno nizko oceno zabave Kaj pomeni nizka ocena zabave? Da lahko po 12. ponoči zaspiš, ne da bi ti rohnenje preurejalo organiziranost možganskih celic. V večini primerov mi je uspelo. Resnici na ljubo sem vmes nabavila še natikače “japonke” aka flip-flops (za pod tuš in na splošno), navila svoje nesekiranje za malenkosti do maksimuma in začela dojemati svet še malo bolj odprto in brez vagona predsodkov. Po tem je bivanje v hostlih prešlo in znosnega v ok

Uradno oznanjam, da še nisem prestara za vlačenje po hostlih. Poslušajte Marijine nasvete, ker razdre punca marsikatero modro (ali vijolično ali rdečo).

Zdaj pa na delo, da bom lahko pred spanjem prebrala še kakšno objavo Muntermacherjev, ki sem jih ves ta čas v Aussie že kar (malo preveč) pogrešala.

Nekaj fotografij, ki jih še ni v albumu, da ne bo objava tako dolgočasna

Upam, da se mi bo slej kot prej zgodilo kot v Smolarjevi pesmi: “…saj te prime, pa te mine…”, sicer bo katastrofa

Zdaj pa grem še na eno porcijo, zadnjo. Ali pa morda predzadnjo…

Avstralija je definitivno dežela nahrbtnikarjev – na vsakem vogalu se spotakneš najmanj ob dva, ki vlečeta nahrbtnik ali nahrbtnik njiju. Hostlov je skoraj več kot ostalih stavb in med sabo so tako različni kot sta različna vrabec in papiga. Prvi dan v Sydneyu je bil skoraj grozljiv. V hostlu, kjer sva s kolegom prespala eno noč pred potjo v Kiolo, sva videla ostanke mlake krvi v kleti. V kletni kopalnici in straniščih, ki naj ne bi bila več v uporabi, sva morala pustiti nahrbtnike, ker še nisva mogla v najini sobi. Bilo je kot v psihotu – vse okoli naju sami “posebneži”: istospolno usmerjeni, tetoviranci (po večjem delu telesa), hodeči zombiji, pijanci in zadetkoti. Počutila sva se kot dva izobčenca, ki sta se znašla ob čudnem času na čudnem mestu Ko sem zvečer zagledala še skupno kopalnico, sem se začela spraševati, če nisem morda že prestara za take hece. Piko na ž je dodalo še doživljanje praznovanja Mardi Gras.

Ulični nastopač v Sydneyu

Kioloa, majhen zaselek 200 kilometrov južno od Sydneya in 200 km vzhodno od Canberre – zatočišče pred mavrično pisanim Sydneyem. Štirinajst dni mešanice računalništva, bosega tekanja po valovih na peščeni plaži, ki smo jo imeli samo zase, čebljanja papig in božanske hrane naših Aussie kuharjev. Kenguruji, oposumi, legvani, pajki, tišina, sončni vzhod, butanje valov in Dreamtime. Potem pa po eni strani žalost in praznina ob odhodu, po drugi strani veselje ob pričakovanju srečanja z mojim dragim in zakladnica vtisov in stikov z ljudmi z vsega sveta. Naredili so mi pravi EPP šov za južno Afriko… če bo vse po sreči, jo bom morda celo videla… Še domov nisem prišla, pa že sanjarim.

Zadnji sončni vzhod v Kioloi pred odhodom nazaj v Sydney…

Prihod nazaj v Sydney je bil v pričakovanju “o sranje, zakaj sploh hočem biti v hostlu?!”. Kaj se je iz pričakovanja dejansko izcimilo? Sem res prestara za takšne hece? Več o tem v naslednji objavi Če me ne bo prej pojedla polentožerka, ker je Hrabri Mišek šel v pokoj.

Nekaj namigov se vseeno da razbrati iz spodnjih sličic.

Pogled na Sydney z broda(?)/trajekta

Glavna aktivnost koal

Prepirljiva papiga v botaničnem vrtu pri svetovno znani operi

Bila sem priča pravemu boju dveh kolosov, ki sta čepela na svojih repih in se za obstoj, za samice, za prevlado ali zgolj iz dolgega časa. Dve muhi pa sta se iz dejanskega golega dolgočasja začeli dajati dol na mizi, tik pred mojim nosom. Kot potencialni bodoči starš sem ju za dober zgled spravila narazen in v travo, vendar ne morem jamčiti, da sta preživeli.

Jezi me, da sem zbolela. In to ravno takrat, ko bi lahko preizkusila potapljanje, surfanje ali pa samo lebdenje na vodi. Začelo se je z dejstvom, da sem pozabila doma kopalke. Odpravim se na največji otok na zemlji in pozabim kopalke Če si sredi pozitivnega ničesar, a vseeno ničesar, je to lahko problem. In potem sem staknila še puščajoči nos, štiri-dimenzionalni glavobol in počutje, kot da bi me zbrcali vsi kenguruji tega sveta. No, vsi kenguruji Avstralije, kar je skoraj isto

Ne dam se, ker bi bilo čisto preveč enostavno, da me navaden več-dimenzionalni prehlad spravi ob dobro razpoloženje.

P.S.: v isti album Roo-land so dodane nove slike… in še bodo dodane.