Lena in divja post-avstralska objava

Na posebno željo Volka in še posebej (!) za Morfeja objavljam fotke koale in tasmanskega vraga… Volku so sicer (naj)bolj všeč kenguruji, a mislim, da bo zadovoljen tudi s tem 😀 Za ostale sem dodala še nekaj drugih živali, ki jih pri nas ne vidimo… no, vsaj jaz jih ne, kljub vsej svoji domišljiji 😉 Koala v najbolj divji akciji… Še vedno bedeča koala... Čičam in čakam Sledi meni najljubša žival, s katero se večkrat kar poistovetim. Predstavljam vam… tasmanskega vraga. Mali vragec Tasmanski vrag v bojni pozi Kakaduja (celo jato) sem našla v parku sredi Sydneya. Izjemno vreščeča in prepirljiva bitja. Vreščeče bitje Na spodnji sliki ni potepuški pes, pač pa divji pes dingo, ki sem ga uspela slikati na peščenem Fraserjevem otoku (Fraser Island). V gobcu nima hamburgerja iz McDonaldsa, ampak crknjeno ribo, ki jo je našel(-la) na obali… Krokodilov v naravi na žalost (ali srečo) nisem videla, sem ga pa uspela najti v vodnem svetu v Sydneyu. Pazljivo! Ne mu gledat v oči, ker bo začutil, če ste slučajno najšibkejši člen. Krokodili in morski psi imajo zelo radi najšibkejše člene 😀 Šarku (morskemu psu) sem prav tako prišla najbližje le v umetnem vodnem svetu, kjer sem se sprehajala pod njim, želvami, mantami in celo goro rib. Na žalost zaradi slabih svetlobnih pogojev nisem uspela narediti nobene dobre fotke drugih beštij… Tale pajsne Tudi vombata ne smem izpustiti. Srednje veliki, okrogli, asocialni, samotarski… Temu spodaj je ime James in živi v zavetišču. Bilo bi naravnost nesramno od mene pozabiti na emuje. Ne emote, emuje! Čudni ptiči, sicer podobni nojem, a že kar malo grozljivi… Za grand finale sem prihranila spodnjega ptička, ki sem ga tri dni lovila v objektiv in ga na koncu bolj ali manj uspešno tudi ovekovečila… in ne, nato ga nisem pojedla. Volk(ec) & Morfej, a bo dovolj za danes? 😉 :mrgreen: Na Tadejevo željo dodajam še lamo z vesoljskimi očmi. Za vse, ki imate še posebej radi radi eksotiko, albino kenguru

Hostliranje – epilog

… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih, ampak še vedno ne dovolj star, da ne bi tega vseeno počel 🙂 Dolgujem še zaključek svojega mini epa o hostliranju, preden se lotim resnega dela. Madona se nabere, če te mesec dni ni v službo 😛 Ja, Marija, imela si prav glede “… si zbere one z boljšim rejtingom?”:) Malo pozno (a vseeno ne prepozno) sem ugotovila, da je bolje požvižgati se za par dolarjev popusta, ki bi ga dobila s svojo ultra-super-duper-popustniško kartico in raje poiskati boljše ocenjen hostel, ki ni na popustniškem seznamu. Našla sem relativno dobro stran z ocenami in komentarji hostlirancev (hospitalizirancev 😆 ), kjer so imeli za vsak hostel ocene glede na lokacijo, čistočo, prijaznost osebja, zabavo in še kaj 🙂 Priznam, staram se (fanfare), zato sem iskala prijazen, čist hostel, relativno blizu vseh znamenitosti z relativno nizko oceno zabave 🙂 Kaj pomeni nizka ocena zabave? Da lahko po 12. ponoči zaspiš, ne da bi ti rohnenje preurejalo organiziranost možganskih celic. V večini primerov mi je uspelo. Resnici na ljubo sem vmes nabavila še natikače “japonke” aka flip-flops (za pod tuš in na splošno), navila svoje nesekiranje za malenkosti do maksimuma in začela dojemati svet še malo bolj odprto in brez vagona predsodkov. Po tem je bivanje v hostlih prešlo in znosnega v ok 😆 Uradno oznanjam, da še nisem prestara za vlačenje po hostlih. Poslušajte Marijine nasvete, ker razdre punca marsikatero modro (ali vijolično ali rdečo). Zdaj pa na delo, da bom lahko pred spanjem prebrala še kakšno objavo Muntermacherjev, ki sem jih ves ta čas v Aussie že kar (malo preveč) pogrešala. Nekaj fotografij, ki jih še ni v albumu, da ne bo objava tako dolgočasna :mrgreen: Našla svojo pikapolonico Razpet med morjem in nebom

Saj te prime, pa te mine…

Glede na to, da imajo Avstralci angleške korenine, mi verjetno ni potrebno pretirano poudarjati, da je tukaj fish&chips grozljivo običajna jed. Doma ne jem pomfrija alias bomfrija alias ocvrtega krompirčka alias pommes frites, prvič, ker nisem tako navdušena nad krompirjem, in drugič, ker ta zadeva vsebuje čisto preveč kalorij za moje pojmovanje zdravega obroka. Ne vem, kaj se dogaja z mano na tem koncu. Enkrat sem poskusila “wedges” in zdaj sem totalno zavožena. Wedges so nekoliko večji kosi krompirja, povaljani v začimbe (bogsigavedi koliko E-jev vsebujejo) in ocvrti. Ta stvar je noro dobra in povzroča noro odvisnost, če sodim po sebi. Niti po-sliko-googlati ne smem “potato wedges”, ker se mi začnejo cediti sline in premočim ves vzglavnik. Upam, da se mi bo slej kot prej zgodilo kot v Smolarjevi pesmi: “…saj te prime, pa te mine…”, sicer bo katastrofa 😆 :mrgreen: Zdaj pa grem še na eno porcijo, zadnjo. Ali pa morda predzadnjo…