Juhu, karta potrjena!

Nekateri ljudje imajo poslanstvo, da drugim in sebi kvarijo dni, sama pa se trudim sebi in drugim polepšati kak dan. Včasih mi uspeva, pogosto pa ne 🙂 Danes zjutraj sem se odločila, da se dan ne sme končati, ne da bi (iz)vedela, kaj se dogaja z mojo letalsko karto za Avstralijo. Povezava s prvim stavkom: v tem trenutku nastopijo ljudje, ki ti hote ali nehote polepšajo dan (in to nisi sam). Na Kompasu v Mariboru dela ultra prijazna gospodična Martina, ki je danes polepšala moj dan s potrditvijo karte 🙂 Saj vem, da je to del njene službe, da za to dobi plačo, vendar je bila res prijazna (vsakič, ko sem ji prišla težit glede karte) in se je res potrudila zame. Cenim take ljudi. Obljubila sem ji, da ji nekaj prinesem iz Avstralije, ker mi je v tako kratkem času pomagala najti res ugodno karto. Tukaj pa se moj slavospev konča. Howgh. Zdaj opravim še z vizo, da ne bom slučajno le z domačega fotelja gledala slike Avstralije na netu 🙂

Noro! Avstralija, prihajaaam!

Uspelo je! Samo še vizo uredim, pa pičim štet kengurujem zobe. Ena, dve, tri, koala! Moj Samo in Eva bosta še marsikaj doživela in ušpičila. Milojko, ki bi rad bil del moje zgodbe, je ukinil blog 🙁 Škoda, bi ga lahko kaj več povprašala glede njegove vloge v zgodbi… upam, da se bo našel v malo zmešanem Petru, ki v Franciji skrbi za invalidnega skladatelja. Toliko o novicah in toliko o drobtinicah iz zgodbe.