So navalili na [tri pike]

… moj blog kot ata na mamo, ti kitajski spemerji z ruskimi emajli, ampak to nas ne zanima. Tričetrt ure (t.j. 45 minut) sem se premetavala, ker nisem mogla zaspati in zdaj sem, kjer sem. Zakaj? Sama sebi ne morem verjeti, da bom napisala, kar piše: zaradi dovolj spanja. Zjutraj mi je uspelo spraviti noter manjko spanja prejšnjega tedna (vikend vštet), a zgleda, da hoče manjko nazaj ven, v lajf, gledat in poslušat, kaj se dogaja, kje kradejo, kdo joče pred sodiščem in kdo komu mamo.
Kaj bomo pa zdaj, le kaj? Ja, živeli naprej, kaj.
Priznam, mogoče je za nocojšnjo nespečnost krivo tudi to, da je Ljubi malo prehlajen in diha bolj grleno kot ne, medtem ko so moja ušesa našpičena, da slišijo brnenje hladilnika nadstropje višje. Tudi to nas ne zanima.

Krst v kopalnici in kamen v šajbo

Prej, ko je bil Ljubi v kopalnici, sem brala Kamenkov blog in se zaradi tega režala tako na glas, da je prišel iz kopalnice v semi-kavbojskem stilu “Hej, ti pa kar sama tukaj? Drugače je vse vredu, ne?“. Vedela sem, da bom morala govoriti o njem, zato sem ga  krstila (brez župnikov in posebnih ceremonij, z vodo se je polil kar sam) za Ljubega. Če v nadaljevanju naletite na Ljubega, je to moj Ljubi (Homo Sapiens) — ne vaš, ne njihov, moj. Ko sem že omenila Kamenka: gospod Bloger ima žmoht, z besedami Austina Powersa ali Gusla Močnega (vpliv branja Pratchetta). Žmoht je običajno ena taka zverina, ki ji sicer lahko nadeneš nagobčnik in ovratnico, ampak to zaleže manj, kot če aligatorju natakneš nagobčnik iz sladkorne pene. Moj žmoht je zadnja leta zaspana brezzoba čivava na pernati blazini, ki si trebi zobe (le kako, če jih nima!?). Zbudi se, mrcina kosmata nemarna!  Ampak ne, čivava raje pametuje, bluzi in se igra pravičnico, od dolgočasenja je dobila piškave zobe in (nima jih) veliko rit. Na prej omenjenem blogu sem dobila kamen navdiha, da sem ga čivavi vrgla v šajbo. Tu maš, trpi ščene brezzobo! Malo pozno sem ugotovila, da je šajba moja in zdaj travmiram. Vem, vas ne zanima.

Umetna travma in ni vse zlato, kar je srebro

Zdaj travmiram.
Nič mi ni, nič bat, Ljubi me ma rad. Rime so na mestu, kot rozine v testu.
Brez panike, travma je umetna. Umetno povzročena koma je za možgane baje blagodejna — ali vsaj manj škodljiva, kadar se v glavi ustvarja previsok tlak, ki lahko poškoduje ta pogosto nerabljen ali napačno rabljen distribucijski center. Nasprotje komi je umetno povzročena travma, ki je (vsaj v mojem primeru) namenjena ponovnemu zagonu tistih petih miši, ki poganjajo možganostroj.
Teci možganostroj, teci! Tecite miške, tecite!
Tudi to nas ne zanima. Kaj nas potem zanima? Da je zunaj grd grši iOS7. To mene ne zanima. Da bodo spet vrgli kup cekinov v črno luknjo, ki ji ljubkovalno pravimo NLB. To bi nas lahko zanimalo vsaj do jutri. Da je že sreda in da sem spet na antibiotikih zaradi klopa. To zanima samo mene… in Ljubega. Da postaneš cinik, če poješ preveč cinka. Resno. Glejte, obstaja folk, ki je zaužil preveč  koloidnega srebra (wtf je koloidno srebro?), zato ne dvomim, da pravi ciniki za zajtrk ruknejo cink mešan s kislino, da lažje spolzi po grlu in da ne oksidira. To, ne oksidacija, bi nas moralo skrbeti. Hik!
Piščanec me gleda

Piščanec vas gleda.

Še bi se lahko šla igrice, vmešala pošasti, zmaje, pingvine in politike, ampak ura je cajt. Travma popušča. Piščanec vas gleda.  

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

Comments are closed