Smeh v pesku

Vznemirjala ga je. Njena svoboda mu je mešala misli, njen oster um ga je privabljal, kakor zrele češnje privabljajo škorce, da potem brutalno cefrajo vejo za vejo. Cefral je njene misli. Želel jo je ukrotiti in imeti, držati in hkrati opazovati, kako plahuta v vetru. Rad bi pil z njenih ustnic, rad bi se je dotikal in jo držal, rad bi jo božal in opazoval njen smeh, poslušal barvo njenega glasu.

“Grem,” je tiho, a odločno dejala.
“Kam greš?” je z rahlim obupom v glasu skušal zadržati njen korak.
“V puščavo.”
“S teboj grem.”
“Lahko mi slediš v puščavo, vendar boš žejen in utrujen. Ni lahko biti svoboden.”
“Želim s tabo.”
“Ne morem potešiti tvoje žeje.”
“Vseeno mi je, hočem s tabo, ne rabim vode.”

Hodila sta, vrtinčasti oblak peska je brusil njuna stopala. Mehko, a odločno je stopala, korak za korakom, s pogledom uprtim v daljavo, tja, kjer je videla, da se srečata belo in črno, dobro in slabo. Pot je življenje in življenje je pot… pot, ki ga privabi vročina. Slane sledi pišejo svojo plat zgodbe, oči govorijo drugo, tišina ju tke v skupno pregrinjalo besed.

“Žejen sem, daj mi piti.”
“Nimam vode.”
“Žejen sem, daj mi vode.”
“Nimam vode.”
“Zakaj si me zvabila v puščavo? Žejen sem in nesrečen!”
“Vrni se nazaj, vrni se k studencu. Nisi pripravljen, nisi bil pripravljen in verjetno nikoli ne boš.”

Odšla je naprej. Žalostno je gledal za njo, zgubljal jo je, želel si je je, želel si je njenega smeha, njenih hrapavih besed in prijetne tišine.

Bil je žejen. Obrnil se je in počasi odkorakal nazaj k studencu. Studenec je vir, puščava pot.
Še zdaj včasih sliši odzvanjanje njenega smeha v pesku, ko sloni na vodnjaku in čaka na zven njenih korakov.

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

5 Comments

  1. Pa tudi v dvoje si lahko svoboden.

    Je svoboda fizična omejitev ali le state of mind?

  2. Svoboda definitivno state of mind 🙂 Tudi v troje si lahko svoboden, mogoče še preveč 😆

    To je bolj zgodbica o hrepenenju in različnosti karakterjev – ona rabi širjave in prostor, njega je strah tvegati in zapustiti vodnjak, v katerem je vedno voda. On od nje pričakuje preveč oz. tisto, kar mu ona ne more dati/zagotoviti in to samo zato, ker sta si že v osnovi različna, ne ker bi bil kdorkoli od njiju omejen.

  3. Kdaj si že napisala svojo prvo knjigo? Čustva tule kar bijejo ven in če bi zmogla 200 strani napolniti z isto intenziteto … eh, saj ne vem, ali je to poanta. Zagotovo je pa to, da imaš izbrušen, kaj izbrušen, skoraj filigransko obdelan jezik. Ki lepo teče. Zelo zelo lepo in prijetno, pa tudi presunljivo. V bistvu se počutim tako, kot bi bilo to napisano zame 🙂

  4. Vidiš, meni se pa zdi, da je “širjava” in “prostor”, “iti” le pobeg od nečesa. Izgovor in samoslepilo za svobodo. Nadomestek.

    Prav tako lahko ostaneš ob vodnjaku in si popolnoma svoboden. Še posebej, če se strinjava, da je zadeva “state of mind”.

    V širjavah ne najdeš svobode, neutesnjenosti.

  5. @gregorc, nisem je še napisala — sama sem knjiga. S trdnimi platnicami in polna zasukov, z nekaj scefranimi listi, tu in tam že kak manjka, ampak … vsebina, pustolovščina, kriminalka, satira, ironija, sarkazem, cinizem in ščepec melankohola za uravnoteženost. Morda pa res napišem knjigo 😉 Hvala za besede, ki so kot prijetno topel poletni dež na razgreto kožo 🙂 Mogoče pa je bilo res napisano zate 😉

    @piskec, zdi se mi, da vem ,o čem govoriš in na kaj misliš. Ti misliš na umik, jaz mislim na odkrivanje. Ti misliš na hrepenenje, jaz na notranji nemir. Zgodba ima tisoč interpretacij. Vodnjak mi ne pomeni isto kot tebi. Svoboden (in mind) si šele, ko ničesar ne potrebuješ, a si vseeno del vsega, se daješ in razdajaš. Puščava in širjava sta lahko prispodoba za notranji mir. Nekateri bi radi šli na pot, pa se bojijo, kaj bodo na koncu našli. Nje ni strah, mene ni strah, ne gre za izoliranost in samoto, gre za naravni red stvari. Ljudje smo različni in prav je tako, sicer na svetu ne bi bilo nobene dinamike. Svoboda in neutesnjenost prideta s potjo, nista na koncu poti. Tako jaz to vidim 🙂

Comments are closed