Babe in psihologija za telebajske

Kuća poso, poso kuća, vmes pa nič takšnega, da bi ljudje popadali na rit od smeha. Pritisnjena v kot. Nič se ne dogaja, če se (skoraj) vsak dan na novo sestaviš ob 4.30 (kava, zaganjanje prepoznavanja oblik, barv in obrazov), ob 5.25 spokaš v avto, greš na vlak za LJ,…, greš na vlak za Domov,  izstopiš čez uro in štirideset, če imaš srečo, prešteješ nove golobje kakce na avtu, se pelješ domov, preklinjaš golobe, poješ kosilo in si koma. The end. To smo obdelali, nič resnično zanimivega, golobji kakčji prirast je v mejah normale, potrebno bo kopati globje. Dobri sproščeni pogovori velikokrat končaju pri straniščnih zadevah. Jaz bom. Brez sprenevedanja: tudi super junaki morajo kdaj na stran. Sprenevedanje je za pusije, mi pa to nismo.

Source: society6.com via Mateja on Pinterest

 

Babe, zdaj smo me na vrsti

Zadnjič je prijatelj načel temo, kako so dedci gonilo razvoja in kako ženske v zgodovini nismo dosegle nič. A da smo, a res, potem pa naj povemo, kdo so te ženske, aja, a res, a spet ta Marie Curie, kako vedno najdemo samo njo, kje so pisateljice, ki bi lahko stopale v bok z Joycem, kje so, kdo so, eh, Jane Austen je pisala romantične pravljice, ok, ajde, Virginia Woolf, kaj ste naredile ženske v znanosti v zadnjih 100 letih, nič niste naredile, ne poznam nobene uspešne ženske, ker niste tako sposobne kot moški, dokažite drugače! 
roll-eyes

Števec očesnih obratov mi je zabilo do konca.

  Zakurilo me je, zavohala sem šovinizem, kot pes zavoha staro kost, oboje smrdi kot mrhovina. Been there, seen that. A lot. Mrhovina z ušesi brez posluha za argumente à la:
Back in 1849, it was a pretty big deal for a woman to even try to practice medicine, and medical schools weren’t exactly eager to help a girl out. ~ Top 10 women in science
Sem mu rekla veš kaj, s takšnim obnašanjem ne boš več moj prijatl.  Prav, pa ne bom! Prav, pa ne boš… in ne bi več bil, če ne bi skužila lisjaka, mojstra provokacij! Bilo mi je nerodno, ker mu nisem iz rokava stresla vsaj dvajset žensk, znanstvenic, pisateljic, in drugih pomembnih bab. Spomnila sem se Jane Austen, Virginie Woolf, Ade Lovelace, Grace Hoper, Marie Curie, ok, tudi mati Tereze, ki ne sodi v ta seznam, Minnie še manj (miš pa to), Margaret Thatcher (auch) in Angele Merkel. Angelina Jolie itak ne bi štela, glede Bratuškove raje nisva rekla nič. Za domačo nalogo sem si zadala poiskati še nekaj velikih žensk, da bom vedela za drugič in da mu bom stresala imena iz rokava. Dodajam: Florence Nightingale, Jane Goodall, Mario Mayer, Rachel Carson, Rito Levi-Montalcini, Elizabeth Blackwell, Lise Meitner, Barbaro McClintock, Irène Curie-Joliot, gremo dalje, Murasaki Shikibu, Sappho, Mary Shelley, Emily Dickinson, Elizo Haywood, George Eliot, Marin Alsop, Zaho Hadid, Eve Mansled (se spomnite monologa vagine?), Mary Warnock, še naprej, Hilary Clinton, Ellen Johnson-Sirleaf, Ngozi Okonjo-Iweala… se nadaljuje v moji glavi. Ženske, ok, še ena stvar, mi smo zajebali, zdaj ste ve na vrsti, da to popravite, zdaj imate šanso, da se dokažete. Babe (ljubkovalno!), ste slišale? Me smo na vrsti. Najlažje je pa pucat svinjarijo za drugimi. Porkasvet.

Ve ste nam fauš penisa!

Skoraj ista zasedba, kak teden kasneje, isti provokator, tema moški in polurno sedenje na školjki (t.j. sranje) s telefonom v roki. On izjavi, da smo moškim fauš, ker imajo penis in potem je šlo nekako takole… … slišal sem, sicer iz druge roke, da v stotih letih nihče ni ovrgel Freuda …  dog_cat emm… for the record …Freud ni edini… behavioristi… eksistencialist … kognitivci… daj si malo preberi… ne bom se šla feminizma…
bitch-slap

Bitch slap!

  … in tako naprej … in tako nazaj … do naslednjič.
Med prijateljem in sovražnikom je tanka črta. Odebeli jo kvečjemu pivo, špricer in humor.
 

So navalili na [tri pike]

… moj blog kot ata na mamo, ti kitajski spemerji z ruskimi emajli, ampak to nas ne zanima. Tričetrt ure (t.j. 45 minut) sem se premetavala, ker nisem mogla zaspati in zdaj sem, kjer sem. Zakaj? Sama sebi ne morem verjeti, da bom napisala, kar piše: zaradi dovolj spanja. Zjutraj mi je uspelo spraviti noter manjko spanja prejšnjega tedna (vikend vštet), a zgleda, da hoče manjko nazaj ven, v lajf, gledat in poslušat, kaj se dogaja, kje kradejo, kdo joče pred sodiščem in kdo komu mamo.
Kaj bomo pa zdaj, le kaj? Ja, živeli naprej, kaj.
Priznam, mogoče je za nocojšnjo nespečnost krivo tudi to, da je Ljubi malo prehlajen in diha bolj grleno kot ne, medtem ko so moja ušesa našpičena, da slišijo brnenje hladilnika nadstropje višje. Tudi to nas ne zanima.

Krst v kopalnici in kamen v šajbo

Prej, ko je bil Ljubi v kopalnici, sem brala Kamenkov blog in se zaradi tega režala tako na glas, da je prišel iz kopalnice v semi-kavbojskem stilu “Hej, ti pa kar sama tukaj? Drugače je vse vredu, ne?“. Vedela sem, da bom morala govoriti o njem, zato sem ga  krstila (brez župnikov in posebnih ceremonij, z vodo se je polil kar sam) za Ljubega. Če v nadaljevanju naletite na Ljubega, je to moj Ljubi (Homo Sapiens) — ne vaš, ne njihov, moj. Ko sem že omenila Kamenka: gospod Bloger ima žmoht, z besedami Austina Powersa ali Gusla Močnega (vpliv branja Pratchetta). Žmoht je običajno ena taka zverina, ki ji sicer lahko nadeneš nagobčnik in ovratnico, ampak to zaleže manj, kot če aligatorju natakneš nagobčnik iz sladkorne pene. Moj žmoht je zadnja leta zaspana brezzoba čivava na pernati blazini, ki si trebi zobe (le kako, če jih nima!?). Zbudi se, mrcina kosmata nemarna!  Ampak ne, čivava raje pametuje, bluzi in se igra pravičnico, od dolgočasenja je dobila piškave zobe in (nima jih) veliko rit. Na prej omenjenem blogu sem dobila kamen navdiha, da sem ga čivavi vrgla v šajbo. Tu maš, trpi ščene brezzobo! Malo pozno sem ugotovila, da je šajba moja in zdaj travmiram. Vem, vas ne zanima.

Umetna travma in ni vse zlato, kar je srebro

Zdaj travmiram.
Nič mi ni, nič bat, Ljubi me ma rad. Rime so na mestu, kot rozine v testu.
Brez panike, travma je umetna. Umetno povzročena koma je za možgane baje blagodejna — ali vsaj manj škodljiva, kadar se v glavi ustvarja previsok tlak, ki lahko poškoduje ta pogosto nerabljen ali napačno rabljen distribucijski center. Nasprotje komi je umetno povzročena travma, ki je (vsaj v mojem primeru) namenjena ponovnemu zagonu tistih petih miši, ki poganjajo možganostroj.
Teci možganostroj, teci! Tecite miške, tecite!
Tudi to nas ne zanima. Kaj nas potem zanima? Da je zunaj grd grši iOS7. To mene ne zanima. Da bodo spet vrgli kup cekinov v črno luknjo, ki ji ljubkovalno pravimo NLB. To bi nas lahko zanimalo vsaj do jutri. Da je že sreda in da sem spet na antibiotikih zaradi klopa. To zanima samo mene… in Ljubega. Da postaneš cinik, če poješ preveč cinka. Resno. Glejte, obstaja folk, ki je zaužil preveč  koloidnega srebra (wtf je koloidno srebro?), zato ne dvomim, da pravi ciniki za zajtrk ruknejo cink mešan s kislino, da lažje spolzi po grlu in da ne oksidira. To, ne oksidacija, bi nas moralo skrbeti. Hik!
Piščanec me gleda

Piščanec vas gleda.

Še bi se lahko šla igrice, vmešala pošasti, zmaje, pingvine in politike, ampak ura je cajt. Travma popušča. Piščanec vas gleda.  

Skrivnost obglodane bazilike, plavi nasvet in modra navodila

Poletno dišeča bazilika v koritu pred vhodnimi vrati je začela kazati znake hiranja, ker ji je začelo zmanjkovati listov. Vsakodnevno sem ji tipala pulz, ji božala preostale liste in jo spraševala, kaj je narobe, a ona se je obnašala, kot da je nema, kot da je rastlina! Pretaknila sem vse sosednje rastline, pogledala pod korito, ob korito, na korito, nikjer nič in nikjer nikogar. Začela sem sestavljati seznam osumljenih in ga na koncu skrčila na osumljenih pet:
  • vrabec
  • gosenica
  • zebra
  • polž
  • srna
Vrabci se radi kopajo na gredah, kljuvajo solato, hipotetično bi jim lahko zadišala tudi bazilika. Vendar jim ni. Niti enega nisem zasačila v bližini korita. Gosenice so splošno razvpite po svoji požrešnosti in uničevalnosti pohodov. Dober znak za njihovo prisotnost so naluknjani listi. Zebre so črno-bele ali belo-črne savanske živali. Zaradi njihove distanciranosti sem jih hitro izključila. Tukaj so zgolj zato, da ne bo kdo rekel, da sem diskriminatorna. Polži, sploh rdeči, so strašna nadloga. Grozna resnica. Tisti, ki to zanika, še ni imel opravka z njimi. Teden dni nazaj sva jih z dragim pobirala po celi parceli in jih nabrala toliko, da bi jih lahko prodajala na tržnici in sluzasto zaslužila. Seveda nisva, ker sva jim raje  kupila enosmerno karto v polžja lovišča. Srne niso samo kopitarji, ampak tudi glodalci. Glodajo vse, kar se da obglodati (mlada drevesa, solato, vse kar je mlado in sladko). Bazilika je pred vhodnimi vrati in ker močno računam na srnin čut za oliko (da bo pozvonila, preden se je loti), bi rekla, da tokrat ni imela parkljev vmes. Osumljene sem imela, le priče in konkretnega dokaznega gradiva ne. Včeraj pa sta mi draga starša svetovala, da
jutro ni zmeraj pametnejše od večera
in da je včasih potrebno iti na lov šele, ko se stemni…

Nedelja zvečer, korito pred vhodnimi vrati

22:14 Opažene sledi osumljencev. 22:16 Zajetje prvega polža 22:17 Zajetje drugega polža Zaradi ponovitvene nevarnosti sta bila oba osumljenca priprta še nadaljno minuto, sledila je hitra sodba in izročitev enosmerne vozovnice za polžja lovišča, kjer ju je čakalo ostalo uničevalno krdelo. Skrivnost je razrešena, moder nasvet že poznate, sledijo še samo plava navodila: Starši marsikaj vedo. Ko ste v težavah, jih vprašajte za nasvet. Presodite, ali je njihov nasvet mogoče uporabiti v vaši problemski situaciji, npr. nasvet, kako prati barvno perilo ne bo koristil pri zatiranju sive plesni na vrtu. Ko ste prepričani, da se problemsko področje sklada s področjem danega nasveta, naj vas nič ne ustavi. Ne pozabite, da mi mladi (še) nismo požrli vse pameti sveta.