O smislu, nesmislu in koncu sveta

Lani se je dogajalo na veliko, letos se bo še na večje. Smisel je končno našel samega sebe, mene še ni srečal v živo. :mrgreen: Nekaj sva si sicer dopisovala, ampak takšne dopisne romance niso vredne piškavega lešnika, kaj šele oreha. Nazaj se ne splača gledati, razen v toliko, da se spomnim vseh fajn ljudi, ki sem jih spoznala … in vseh zmag, ki sem jih dobila nad samo seboj. Doživela sem celo konec sveta… tak lokalni, z omejenim dosegom 😆 . Spet tečem. Tek je anger management, rešitev za ciklanje v istih krogih razmišljanja. Poezija korakov, ritem srca in puhajoči vdih-izdih. Ni ga lepšega od svetlobe lune in škripajočih korakov po snegu. Svet je samo moj in sama določam meje, kje se konča resničnost in kje se prične domišljija. Nenevarna ninja, ki v temi išče zavetje za svoje fantazije. Votlost in praznina se že umikata novim občutkom, občutenjem bližine in hipne naklonjenosti drugih bitij.  Smešno, zadnje čase se zbujam z metulji v trebuhu. Nekajkrat sem ta občutek zamenjala za jutranjo lakoto… :mrgreen: Kak dan ne spim, ker preveč intenzivno sanjam in se zaradi tega zbujam. Niso more, daleč od tega. Tečem tudi, da bi spala. Ne pomaga veliko. Osredotočam se na občutke, ne na osebe, nočem gojiti šampi(n)jonov lažnega upanja. Kljub temu se kdaj zalotim, da lebdim; potem mi pade kamen na glavo in pristanem. Štr-bunk. Nemir. Pojavil se je slabi dve leti nazaj in zdaj noče oditi. Ni ne slab in ne dober, žene me, da raziskujem svoje strahove, testiram svoje meje in iščem nekaj, kar bi ga nahranilo in pomirilo. Če se ne premikam, se mi zdi, da bom eksplodirala, da se bom spremenila v žarečo kroglo in se razpršila v miljaužent iskric. Vem, kaj me lahko pomiri… vem, kdo me lahko pomiri… on tega ne ve. Mogoče je boljše tako. 😉 Avstralija, Nova Zelandija? Mogoče. Lahko pa se prej zgodi kaj nepričakovanega in prav fantazijsko nemogočega. 😀

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

4 Comments

  1. Metulji so lahka hrana, zatorej mogoče občutek po: šeeeeeeeeeeeeee… :p

  2. Ni občutek po še, ampak občutek “zakaj pri hudiču imam tak hecn občutek”? 😀 Metuljev se ne je… še sploh ne, če ti zmanjka balzamičnega kisa.

  3. Tek je anger management, rešitev za ciklanje v istih krogih razmišljanja. Poezija korakov, ritem srca in puhajoči vdih-izdih. Ni ga lepšega od svetlobe lune in škripajočih korakov po snegu. Svet je samo moj in sama določam meje, kje se konča resničnost in kje se prične domišljija. Nenevarna ninja, ki v temi išče zavetje za svoje fantazije.

    Le kako ti to rata?!? Opisati moje občutke…

  4. Sebi, očitno sva si podobni 😀

Comments are closed