Na zrnu graha streljaj od sonca

Nekega pomladanskega jutra, ko sem sede zrla onkraj gozda in duhala rumenilo narcis, je skozi Okno priletela piška, pravzaprav piškon, z naslednjo uganko: “Gesla so: sedeča princesa, divji farovž, ter to, da sem jaz rojen s soncem v strelcu. Povej mi zgodbico!

Ker sem ravno potrebovala premor med pregledovanjem nič kaj prida solidne angleščine v članku nekih ‘talijanov, sem vklopila zgodbarijski modul možganostroja, ostrigla nohte, da se ne bi prsti zatikali med tipke, in se podala na črkovito pot.

Živel je mož, ki je bil razpet med dvema svetovoma. Svetova sta se med seboj dopolnjevala, a tudi prekrivala, nikakor pa ne izključevala, čeprav sta se v marsičem razlikovala. Mož je bil dolgo prepričan, da je krotilec zmajev, vsaj po imenu, vendar mu je nekoč čudna pritlehna jasnovidka povedala, da dejansko njegovo ime predstavlja stanje njegovega duha, ki je točno takšno, kot mora biti za otroka rojenega s soncem v strelcu. (Ja, to je protiuganka piškonu, hehe).

Ker je bil mož utrujen od dnevnega prehajanja iz sveta kaosa v svet urejenosti, se je zleknil v pleten naslanjač na verandi in zadremal …

Odprl je oči. Ničesar ni videl, obkrožala ga je črnina. Ves se je napel, kocine na rokah so se mu postavile po koncu in začutil je mravljince od ušes, preko zatilja vse do trebuha. Globoko je vdihnil in analiziral vonjave. Zavohal je zbledel duh melise s pridihom kadila. Še enkrat je globoko vdihnil in zadelo ga je. Videl se je, dečka bosih nog, nato v cerkvi kot ministranta pri vaškem župniku. V rokah je držal kadilo in zadrževal silno nujo po kihanju. Ni se mogel več zadrževati. Kihnil je. Privid se je razblinil, resnično je kihnil. V tem trenutku so se prižgale rdeče luči, nato rumene in spet rdeče in spet rumene. Bil je v sobi, polni pozlate, kelihov in izumetničenih kipcev, sredi sobe je stal prestol, ves kičast v svoji mogočnosti in na prestolu je čisto po kokošje sedela razgaljena princeska. Na sebi je imela le lase, logično, saj princese nikoli niso gologlave, zlato krono in baletne copatke.

Mož si je pomel oči. Princeska je še naprej kokošje čepela na prestolu. Luči so se medtem umirile in se zlile v slepečo belo svetlobo, ki je dodobra prebodla vse skrite kotičke. Obrnil je glavo, najprej na levo, nato še na desno in na koncu si je drznil premeriti princesko od kolen do brade, kar niti ni bilo tako zahtevno opravilo, saj je princeska sedela s spodvitimi nogami.


“Kaj bi rad?” ga je ostro vprašala princeska.

Mož je odprl usta, da bi odgovoril, vendar iz njegovih ust ni prišel niti najmanjši pisk, kaj šele glasek. Pomislil bi, da je v nemem filmu, vendar mu je po ušesih še zmeraj donelo od princeskinega rezkega glasu. Hotel je dvigniti roke, da bi se ji vsaj poklonil ali opravičujoče skomignil z rameni, a grozota – ni se mogel premakniti. Edino, kar je lahko premaknil, je bila glava in edino, kar je švigalo naokrog, so bile njegove misli. Zmajeval je z glavo, da bi ji pokazal, kako resna je situacija in glej ga zlomka, v tistem trenutku ga je še vsekalo v vratu, pravi pravcati heksnšus!

“Odsekajte mu glavo!”

Mož je otrpnil. Dejansko ni mogel bolj otrpniti, kot je že: tako ali tako ni mogel premikati, kaj šele upirati.

Pristopila sta ogromna evnuha, odeta le v krpice okoli pasu, zanimivo, na glavah sta imela poveznjene gate v nosovih pa svinčnike. Mož je v trenutku pomislil, da je moral tudi Zoran Predin – Zoki nekoč zaiti v to čudno sobo, sicer … sicer je moral biti v resnično zanimivem stanju duha med pisanjem svoje pesmi.

Princeska jih je hihitajoč se opazovala, ko so odhajali skozi vrata. Kakor hitro so se vrata za njimi zaprla, si je začela zdolgočaseno vrtati po nosu.

Mož je potrpežljivo, molče in brez najmanjšega migljaja prenašal prenašanje. Ja, prenašal prenašanje. Evnuha sta ga na ramenih nesla  po dolgem hodniku, ki je na koncu zavil in se končal v velikanski sobani. Tam sta ga postavila v kot k drugim kipom. Edina razlika med kipi in možakarjem je bila v tem, da so kipi bili goli, mož pa ne. Evnuha sta ga olupila kot čebulo, mu na osebno premoženje prilepila bršljanov list, ki se je čudežno ravno tisti hip znašel na dosegu rok, in jo nato brzonogo popihala na čik-pavzo.

Mož je stal in stal in čakal, da ga otrplost udov mine. Po dvajsetih minutah nepremičnosti je izpopolnil tehniko obračanja oči, da se je lahko vsaj za silo razgledal po sobani. Videl je prekrasno tapiserijo z motivom Zadnje večerje, na masivni hrastovi mizi je zagledal pozlačen kelih, zraven keliha vrč vina, nato še duhovniška oblačila in debelo bukvo, ki je vsaj po platnicah spominjala na Sveto pismo. Zazdelo se mu je, da bi lahko bil v farovžu. Bil je prepričan, da je v farovžu. Manjkala sta le duhovnik in debela kuharica. V trenutku, ko je to pomislil, so se odprla vrata na drugi strani sobane in vanjo je prikorakal župnik. Debelo je pogledal, ko je takoj za župnikom prikorakala še kuharica. In to obilna kuharica. Nasmehnil bi se bil, če bi se lahko, vendar ga je otopelost še zmeraj držala v  krempljih nepremičnosti. Nekaj časa je opazoval župnika in kuharico, vendar mu je po petih minutah njuna dolgočasnost začela najedati živce. Najraje bi zarjul, ju prestrašil, da bi pokazala vsak iskrico življenja. Onadva pa nič. Ždela sta vsak v svojem koncu sobane — župnik je listal bukvo, kuharica pa je na drugem koncu mirno grizla nohte. Mož je popizdeval in v nedoločljivem trenutku nagajive zlobnosti ga je prešinilo. Osredotočil se je na vrata, skozi katera sta prej pristopicljala dolgočasneža in zbral vse elektrone misli, kar jih je lahko navlekel na kup.

Uspelo je. Vrata so se odprla. Župnik in kuharica sta presenečeno obrnila glavo k vratom. Skoznje je pristopicljala trebušna plesalka. In še ena. In še ena. In še ena. Prihajale so ena za drugo, dokler jih ni bilo za pol sobane. Puf! Debela kuharica je skopnela kot nikoli viden sneg. Kot da ne bi obstajala. Župnik je ostal sam s plesalkami, ki so bile ovite v prosojne tančice, ki so dale slutiti nežne obline prekrasnih plesalk. Vilinske rusalke so se zvijale, se stresale in se privijale k zgroženemu župnika. Možu je uspelo. Pričaral je divjino v dolgočasni farovž. Glasba, ki je v sobo primezela skupaj s plesalkami, se je ovijala okoli pohištva, okoli nog in po stenah, zavlekla se je v težke brokatne zavese in poskakovala od kipa do kipa, dokler ni ovila še možakarja. Plesalke niso več nadzirale plesa, ples je nadziral njih. Vrtele so se in prhutale, skakljale, se dvigovale in spuščale, njihov ples je vse bolj spominjal na val vzdihov in izdihov, na sunke vetra in sunke bokov … Mož je zaprl oči in spet pozval elektrone misli k  zbiranju, želel je, oh, kako si je želel … Odprl je oči, plesalke so prihajale bližje in bližje, župnik je med tem splezal na kamin, s kamina pa skočil med podboje vrat in švrc iz sobe pregrehe!

Opazoval je njihov ples, mamljive in obljubljajoče gibe rok, stegnil bi svoje roke, če bi lahko … in potem je z grozo opazil, da se je stegnilo vse kaj drugega. Njegov ud, recimo! V tem trenutku je ugotovil tudi, da lahko premika glavo. Sunkovito je pogledal proti udu, nato proti plesalkam, pa spet proti udu in spet proti plesalkam, kar se je elektronom misli zazdelo čisto preveč in bamf! mož se je zvrnil po tleh. Plesalke so izginile, glasba je potihnila in oblak prahu, ki ga je povzročil njegov padec, se je počasi polegal.

Mož se je pobral, ugotovil, da je odpadel bršljanov list (sramota, je pomislil, vsaj figov list bi lahko bil, bršljan ne zakrije ničesar, ama ničesar!!!), in počasi odkrevsal do mize. Med nepremičnostjo mu je namreč zaspala leva noga. Če že ne more imeti plesalk, je pomislil, bo vsaj ugotovil, kaj je bral župnik pred tem incidentom z divjim farovžem. Stegnil je roko proti knjigi in presenečeno opazil napis na naslovnici. Napis se je glasil … “Samo brez panike”. Čudno. Ozrl se je naokrog, če bi ugledal vsaj ostanke kuharice, ker je bila res ogromna, orgomna z velikim O, torej Ogromna. Ko je pogledal nazaj proti knjigi, je zgroženo opazil, da se je naslov spremenil. Zdaj je pisalo “Očarljivi skupinski samomor”, avtor Arto Paasilinna. Čudno, je pomislil, a ni to knjiga, ki …

Bam! Zbudil se je. Knjiga, ki je bila zataknjena za rob naslanjača, je zletela po tleh. Pobral jo je. Očarljivi skupinski samomor. Hmmm, je pomislil, hmmmm. Ko se je dvignil iz naslanjača, se je na tla odkotalilo drobno zrno graha. Mož je dvignil levo obrv, z desno roko segel za hrbet in potipal boleče mesto tik nad križem. Ah, zato torej, je bila njegova zadnja misel, preden je odšel z verande v bajtico.

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

2 Comments

  1. Milostljiva princesa, čudovito. Prečudovito. Presunjen in neverjetno počaščen se počutim. Ne vreden. In ponižen. Kaj lahko storim za vas princesa? Kaj pravzaprav moram storiti? Kmalu mi bo najbrže jasno, a zdajle mi ni. Uganka me še čaka. A to ni bistvo, kajne. Mislim, da se tiče tega, kdo sem. Kdo sem v resnici? In kdo si ti? In mi? In moje spraševanje je odgovor. Veličina se razkriva nocoj. Ti jo razkrivaš. Z razkrivanjem jo ustvarjaš. In mi to gledamo, beremo, čutimo in se čudimo. Veličini. Ljubezni. Lepoti. Skrivnosti. Ponižno strmim v zaslon. In čakam. Ponavadi sledi bolečina. Naj bo sladka. Če pa že ne sladka, naj bo ostra, ker potem bo kratka, ne topa in dolga. In vse skupaj naj bo življenje, v ritmu, srca. Svet je lep, če so v njem lepe reči, ki niso le skrite, ki iz srca so in odkrite. In ta tvoj zapis je lep, odkrit in barvit. Hvala.

  2. Hehe, prinčepesa 🙂 Počaščena sem jaz: bilo mi je v izziv in v neizmerno veselje 😀 Nič ni treba narediti zame — vesela sem, da si prebral 🙂 Nasmešek in #wink je najboljša nagrada. Atruistično, vem, ampak takšna sem. Vsaj včasih 😛

    Bolečine ne bo. Tokrat. 😉 Nisem vrtnica — vrtnice imajo trnje, tule gre za primer navadne travniške kadulje.

    In … Ne, ne, ne, hvala tebi 😉 Zgleda, da najbolj (z)rasem z ljudmi rojenimi s soncem v znamenju strelca (tudi moj oče je) 😉

Comments are closed