Možganostroj

11. poglavje: Kožuhovina

Zadovoljno se je muzala v stransko ogledalo. Zelena obroba ustnic ji je le še dodatno poudarila rahlo zardelo polt, do izraza so prišle njene jasne oči jantarjeve barve. Ali pa so bile vijolične, mogoče celo modre? Zelene? Oranžne? Ni se več dobro spominjala. Nekje v ozadju zaprašenih kotov možganostroja, ki zaradi štrajka treh sivih in ene bele miši, še ni popolnoma crknil, kljub temu, da se je na prvi pogled zdelo tako, je utripal pravi odgovor – eno oko je imela rumenkasto, drugo pa nedoločljive olivne barve, in silil na svetlobo. Na svetlobo je hotela tudi Jessicina zaprašena možganska celica, ki jo je utripanje možganostroja strašno motilo pri meditiranju in vadbi dihalnih asan. Zaman se je trudila poblisniti iz Jessicinih oči, ki so mrtvo hladno še zmeraj občudovale zelenilo na drobčkanih našobljenih ustnicah. Še mrtvaku, ki se je ravno v tem hipu jahajoč mastno muho vračal z balinanja, je iz samega sočustvovanja nad kolegico iz oči posijala pametna misel. Jessici pa še zmeraj nič. Celica je napravila samomor. »Luč!« »Luč!!« »Naj nekdo prižge luč!!« Albert se je predramil. Nekdo je res prižgal luč. Le da je bila ta luč kar sonce samo. Ležal je v prahu. Že drugič ta dan se je onesvestil, le da za razliko od prvič, tokrat sploh ni opazil, kdaj ga je pobralo. Pogledal je okrog sebe, vendar izpuhtelih ostankov Pikija že dolgo časa na bilo več. Od nepretrganega opazovanja mesta izginotja malega božanskega ultravijoličnega bitja z buldogovim ugrizom se mu je meglilo pred očmi. Postopoma, druga za drugo, so začele padati rumene in rožnate snežinke, natanko tako, kot mu je napovedala vedeževalka. Sploh ni opazil, da se okrog njega zbira vedno večja množica kokoši, in sicer posebnih ekstravagantnih kokoši. Vse so nosila sončna očala Kokot Lagerfeld. Vse so bile brez perja, ker so ga odvrgle zaradi pripeke, nosile pa so bikinke, že zaradi morale in spodobnosti. Končno je nehala opazovati svojo podobo v stranskem ogledalu Batmobila in se posvetila Bruckovim norčijam, ki jih je zganjal že kar lep kos poti, da bi pridobil njeno naklonjenost. Z zobmi se je oprijel volana, z uhljem upravljal prestavno ročico, poleg vsega tega pa še oponašal policijsko sireno. Jessica ni pokazala niti najmanjšega zanimanja. Neprestano je strmela v stransko ogledalo in šobila ustnice… Potem si je namazal lase z briljantino, da je kar teklo od las, in začel striči z ušesi s takšno vnemo, da je od vsega, kar je bilo v polmeru desetih kilometrov, kar kapljalo od mastne briljantine. Jessica je bila še zmeraj v drugem sončnem sistemu, čeprav se je od njene lasulje vil kar majhen potoček briljantine. Mravlje so sklenile stavkati, ker jim je bilo počasi Batkovih neumnosti dovolj. Mastno briljantino bi še prenesle, ko pa so videle, da njihova somravljica še zmeraj prav nemarno visi izza Batkotovih zob, jim je prekipelo. Še isti trenutek, ko mu je Jessica namenila posvetiti pozornost, je pozabil nanjo, ker sta se pravkar zapeljala na glavno transluknjasto cesto, ki je povezovala županovo mestno hišo in komunalno podjetje Snažipucič (ki je neutrudnemu Batohlačonu že večkrat nudilo nerazkrinkljivo krinko za njegove podtalno špijonažne podvige). Naenkrat jo je zagledal. Bila je… Bila je PRAVA! Siamska mačketina na pločniku čez cesto. Tri tedne je zaman poskušal priti do čistokrvne siamke – pod šifro MEGATRANSKUDRONSKO NUJNO je potreboval nov krznen ovitek za svoj prenosni telefon. Vedel je, da ne sme izgubljati časa. Pohodil je zavore in pritisnil na prvi gumb, ki mu je prišel pod prste. Jessico je katapultiralo skozi zaprto streho neprebojnega batmobila. Dokaj mehko je priletela na tla, in ker je bila podobnih stvari že vajena, si je začela od dolgočasja lakirati nohte. Batko je ponovno pritisnil na gumb. Avto je izpljunil še njega. »Jeronimooooooooooooooooooooo!« Bojni krik je zamrl na asfaltu, ker njegov pristanek še zdaleč ni bil tako mehak in natančen kot Jessicin. Računal je na to, da bo mačketina od strahu odvrgla krzno in jo pobrisala. Ampak… Ta ga je še naprej neprizadeto opazovala od tam, kjer jo je zagledal. Zaradi podtlaka, ki se je ustvaril ob ploskem udarcu preoprijetih hlač na asfaltni pločnik, so mu uhlji divje rožnato zažareli. Starejšo sivolaso gospo je ta nenadni dogodek dobil nepripravljeno. Zaradi krohotanja se ji je snela proteza in jo mahnila za siamko, ki je ob pogledu na znorelo babico pobegnila. Vendar starki pasivni smeh ni bil dovolj. Z dežnikom je začela drezati ležečega Netopirja pod rebra. Ker se ji prvih nekajkrat ni umaknil, je sunila močneje. In še močneje. »Aaaajjiiiiiiiiiiks!« Tokrat je zadela v polno. Zaradi večjih posebnih učinkov kasneje ob snemanju avtobiografije, je Batmana odlepilo od pločnika in ga prestavilo na drugo stran ceste v odprt jašek kanalizacije. Jessica je le odmaknila lak, da ne bi kaj pljusknilo vanj. Medtem je proteza dohitela siamko. Izginili sta izpred babičinih in Batkotovih oči. Zaslišalo se je mačje pihanje in levje rjovenje. Čez minutko je izza vogala zavila siamka – ovita v časopisni papir. Za njo je ponosno prikorakala proteza s svetlečim krznom. Babica je hitro pograbila pridobljeni ovratnik in protezo, ter odvihrala kamorkoli že. Batkotu je bilo za ta dan dovolj. Zbasal se je iz jaška, ves sluzasto zelen, poklical batmobil in s solzami v očeh odpeljal. Jessica je poskočila in v enem samem skokcu dohitela drveči avtomobil. Skozi izpušno cev se je prebila do kabine. Batko je še zmeraj kujavo jokal, ker mu je babica pred nosom odnesla želeni siamkin kožuh.

2 Comments

  1. Pingback: Ko zorijo Batkoti | Sparkica in (njen) Možganostroj

  2. Pingback: Fluftarska žehta | Sparkica in (njen) Možganostroj

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *