Možganostroj

10. poglavje: Vedeževanje in Pikec

Albert se je prebudil iz omedlevice. Na preprogi so bile še zmeraj iste tri kapljice, pa tudi prst je nehal krvaveti. Zunaj je sonce peklensko žgalo, kot da bi hotelo zmagati na maratonu centralnega ogrevanja, kjer je trenutno vodila Batmanova centralna peč, takoj za njo pa županova mala gašper-peč. Vse zelenje, kar ga je dvorec premogel, si je vzelo dopust in se z najcenejšimi letalskimi kartami (zaradi čarterskih poletov zelenjave in zelenja) popokalo na Antarktiko gledat eksotične plese male zelene gosenice, ki je zadela na lotu. Uspelo mu je prešteti vseh enainsedemdeset reber. Zazdelo se mu je, da jih je morebiti zanj res nekoliko preveč…Še enkrat jih je preštel in znova dobil isto število. Vseh enainsedemdeset. Šele v tretje je ugotovil, da šteje zraven rebra nagačenega belega medveda, čez katerega se je zvrnil, ko je omedlel. Začutil je, da mu od vsepovsod mezijo znojne kaplje. Razburjen ob tej ugotovitvi je iz skritega žepa spodnjic, ki jih je imel pripete na zapestja s tankimi posrebrenimi verižicami, potegnil mobitel, ampak res miniaturno izvedbo – tako, da je ne bi našla niti najbolj izurjena preiskovalka podtalne organizacije Skriti mobiteli v spodnjem perilu. Poklical je svojo osebno vedeževalko na 13 13. Odložil je slušalko. Še vedno majavih nog se je odplazil proti velikanski omari, ki je vsebovala mnogo nerazrešenih skrivnosti – od pogrešane sosedove mačke, ki naj bi jo, kot so ob izginotju domnevali, požrl kanarček, do najljubših Bruceovih nogavic, ki so zaradi umazanije kar same stale in so bile bolj podobne spomeniku Umazanije. Tja sta nekoč shranila celo prababico, ki je kasneje prostovoljno darovala svoje okostje za znanstveno-raziskovalne namene najljubšega pravnuka. Batko ga je nekaj časa uporabljal kot obešalnik za plašče, kasneje pa je skušal napraviti celo nekakšno ogrlico. Ta poskus mu je na žalost spodletel, zato je okostje potisnil v to zakotno omaro. Albertino je končno našel, kar je iskal že ves popoldan. Zbral je vso silo in ogromen zavoj, ne ravno privlačne zunanjosti, odvlekel na žensko stranišče. Sonce je še bolj neusmiljeno žgalo: bilo je skoraj petintrideset stopinj v senci. Vrata so se škripajoč odprla in s straniščne školjke je skočil Albert. Mladostno je odhlačal iz dvorca in naprej po bližnji vasi. Vse okrog njega je cvrčalo, šumelo, se gubalo. Bil je podoben kakemu bitju, ki je pomotoma zašlo iz Greznice Vesolja na Zemljo. Vedeževalka mu je namreč preko mobilnega telefona prerokovala in napovedala snežne zamete ravno na današnji dan, petnajstega julija, zato je ves histeričen poiskal zimsko opremo. V srebrno-rožnatem (rožnata ga je zadnje dni neznansko privlačila) kombinezonu in s smučmi v rokah je nadaljeval po prašni cesti. Nato ga je zagledal. Stal je sredi ceste in male rumene oči so ga opazovale z odkrito zlobo. Alberto se je ustavil. Nenadoma se je ščene kot zblaznelo zapodilo vanj in se mu obesilo na hlačnico kombinezona. Najlon se je trgal, niti so letele na vse strani, cucek pa ni in ni popustil. Alberto je ves blažen opazoval to drobčkano bitje, ki mu je naklonilo svojo prijaznost ter ga počastilo z ugrizom v gleženj. »Hvala! Hvala! Grizi! Še!« je Albi popolnoma blažen spodbujal malo pošast, ki si je zaradi nepričakovane žrtvine spodbude in predvsem zaradi večjega učinka vstavila še rezervno zobovje, pred petimi minutami izmaknjenega neznanskemu buldogu. Buldog ga je odložil zaradi neodložljivih privatnih razlogov – francoskega poljubljanja s predrzno natopirano pudlico, malo ščene pa je spretno izkoristilo priložnost. V nekaj trenutkih ni od kombinezona ostalo nič. Cucek bi popadel še Albertinove spodnjice, a ga je ustavilo nepoznano ne-upiranje. Stvar je bila veliko bolj zanimiva, če so se osebe, na katerih je ščene preizkušalo zobovje, na vso moč upirale in izvijale, pri tem pa nehote razkrile najmehkejše in najbolj sočne dele, ki jih je Pikec, tako je bilo ščenetu ime, z največjim veseljem popadel. Tigrasto zebrast kožuh presenečenega Pikija je ultravijolično žarel v vročem soncu, zavijal je s hudobnimi zelenimi očmi, dokler se ni tako nepričakovano, kot je napadel, zvrnil v prah, dvakrat zakašljal in izpuhtel.

2 Comments

  1. Pingback: Ko zorijo Batkoti | Sparkica in (njen) Možganostroj

  2. Pingback: Fluftarska žehta | Sparkica in (njen) Možganostroj

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *