Možganostroj

9. poglavje: Nevarno srečanje

Batko je nekaj kilometrov stran veselo pritiskal na pedal za plin, kazalec je s petindvajsetih kilometrov na uro zdrvel na 28,3. S tako svetlobno hitrostjo je batmobil švignil mimo policijskega psa in mu pri tem mu povozil nogo. V nesrečnem delcu sekunde se je cucek še dodatno zataknil z repom za kljuko na vratih batmobila. »Aaauuuu, budalo!« je zalajal. Batman ga ni niti slišal, kaj šele razumel. Pes-o-nja je pet kilometrov pretekel vzvratno, preden je gluhi Bruce ugotovil, da ga neka stvar neznansko upočasnjuje in mu kvari ugled, ki si ga je s tako težavo pridobil med drvečimi polži. »Kaj se mi vesiš na avtomobil, bolhač?!« »Ti bom dal bolhača!« »Oh, se opravičujem, gospod policijski pes…«je bil Bruce nenadoma ves ponižen, ko je opazil, da nosi pes policijsko značko za desnim uhljem. »Zaenkrat sem še psička – torej ne seri s tem gospodom!« Batko je izstopil in pomagal psički spraviti rep izpod kljuke. Ponudil ji je prevoz, vendar ga je imela dovolj za ta dan. Spustila ga je naprej, še prej pa ga je oglobila za 2 kg kosti, ker slučajno odgovornega policista ni bilo zraven in si je za spremembo to lahko privoščila. Kakor hitro jo je lahko pobrisal izpred budnih pasjih oči, si je vzhičeno zažvižgal ‘Marš na Drino’. Zapeljal je že mimo, ko ga je zadelo. Skočil je nanjo. Na zavoro. Vzel je strgalo in si spraskal očesna zrkla z vetrobranskega stekla. Fuj, moram se odvaditi tega, je pomislil in se na hitro spravil v red. Iz skrivnega predala je potegnil sušilec za lase, miniaturno centrifugo, lak ter briljantino. Pritisnil je na rumenorožnati gumb tik ob stikalu za padalo. Od nikoder se je vzel pralnik las in mu v dobri sekundi opral glavo. V naslednji sekundi si jo je osušil. Nato je porabil še dodatnih pet sekund za oblikovanje stolpnice na glavi. Z vajeno kretnjo je zgrešil nos, ko si je hotel natakniti sončna očala, in se pičil v oko. Pogoltnil je bolečino in z najširšim nasmeškom na ustih izstopil. Pri tem se mu je konica lakastih čeveljcev s tricentimetrsko petko zataknila za uhelj in stegnil se je v prah. Radovedno ga je opazovala izza gostih, skoraj pregostih trepalnic. Bila bi popolna, če ji ne bi z lasujlje visela etiketa s ceno. S polnimi usti prahu in blata, ki mu je še vedno viselo z brade, se je skušal predstaviti. Med zobmi mu je visela crknjena mravlja. »Ime mi je Armani. Don Juan Casanova Bruce Armani. Kličeš me lahko B(ožansko) R(adodaren) U(strežljiv) C(vetoč) E(dinstven). Krajše Bruce.« Zavila je z očmi, pogledala z belino, katere odtenek je bil bližje svetlo zeleni kakor pa snežno beli, in prav po volčje zatulila. Čeprav je bilo z mesta, kjer je upajoč štopala, pa do Batmana kake tri metre, je z enim samim skokom dosegla rožnato streho in na njej tudi obsedela. Stegnila je jezik in zasopihano izdahnila. »Mater je vroče danes. Skoraj bi se zjokala, ko si se odpeljal mimo.« Obrisala si je namišljeno solzico in opazovala nenavadno postavo, imenovano Bruce. Med zobmi mu je še vedno samomorilsko bingljala mravlja. Oblizovala si je ustnice in si potegnila mini krilo, ki ji je med skokom splezalo prav do brade, spet nazaj do kolen. Mini krilo je bilo pravzaprav le dodatek, saj je imela pod njim oblečene volnene pumparice, dediščino trenutno pokojne tete v sedemnajstem kolenu. Ko se je iztulila, je zardela, ker je videl dediščino, in umolknila. Če bi v tistem trenutku kamera ujela Batmanov obraz, bi se film scvrl, od aparata pa bi ostalo le nekaj stekla s staljeno plastiko. »Aamm, rabiš prevoz?« se ji je ponudil. Pomignila je z ušesi in takoj je med njima preskočila iskrica, velika kot največja strela, ki je kdaj zadela planet. Malo ju je streslo. Brucu je povišalo stolpnico na glavi še za nekaj nadstropij, njej pa so zažarele oči. Zdaj je bila z volnenimi hlačami še bolj privlačna. Čeprav mu ni povedala, je Jessica Blake 007, med ilegalci v legalnem kanalizacijskem sistemu poznana kot Catwoman, takoj ugotovila, koga ima pred seboj. Po skritih oralno-analnih kanalih vohljačev je izvedela, da se Batman odpravlja k županu in na vsak način je hotela izvedeti čemu. Ne ona, še manj pa Batman, nista vedela, da je vse skupaj zrežiral prav zvesti Albert. Ko se je streha nenadoma odprla, se je Jessica dobesedno zvalila na sedež. Notranjost avtomobila ju je pogoltnila. Hip zatem ju je izpljunila.

2 Comments

  1. Pingback: Ko zorijo Batkoti | Sparkica in (njen) Možganostroj

  2. Pingback: Fluftarska žehta | Sparkica in (njen) Možganostroj

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *