Možganostroj – 2.poglavje (kako se je Batko odpravil po možganostroj)

Z idejo o možganostroju se je Batman ukvarjal s takšno zagnanostjo, da so razni načrti in njihove različice frčali po skrivnem kabinetu globoko v kletnih prostorih veličastnega dvorca.
Delovno vnemo je le tu in tam uspel prekiniti Albert, med mafijskimi botri velikega kalibra bolj znan kot Don Alberto in med ženskimi dušami kot donjuanski Albertino, ki je svojemu gospodarju nekajkrat spretno podtaknil skodelico vročega kakava.

Natezanje možganske celice, zaenkrat le Batmanove, se je izplačalo. Skoval je načrt vreden svojega imena, novo formulo uspeha. Vedel je, da mu z njegovo inteligenco in s tem briljantom razglabljanja in načrtovanja preprosto mora uspeti. Zaplesal je divji indijanski ples za klicanje dežja in zraven barbarsko prepeval.
»Dobil te bom, možganostroj, dobil te bom! Pa če potem takoj umrem!«
Slučajno je Albert prisostvoval temu izbruhu navdušenja.
»Master Bruce, nič risank ta teden!«
»Ampak…«
»Nobenega ampak! Ničkolikokrat sem vam že prepovedal identificirati se s pomehkuženimi antijunaki. Zdaj mi je pa dovolj. Tako ne gre več naprej.«
Bruce je zardel in s sklonjeno glavo sprejel grajo; zaslužil si jo je. Ni si mogel pomagati – že kot malega dečka so ga risanke prevzele. Še posebej liki, ki so jih zmeraj dobili po grbi. Ob tem se mu je porodila zamisel glede pridobivanja izkušenj za drugo stran zakona. Več risank bo moral preštudirati…

Potrkal je na masivna vrata iz posušene trave. Še zadnjič se je pogledal v ročno zrcalce, ki ga je skrival pod rokavom. Malce si je popravil kravato in globoko vdihnil. Mora ga dobiti, mora… Vrata so se nekoliko odprla. Ponudil je roko, ki pa je nihče ni sprejel.
»Bruce Dolgogati, zastopnik reciklažno-predelovalnega multinacionalnega obrata Snažipucič. Je to slučajni glavni generalštab albanske vojaške protiobveščevalne kuhinje?«
Pri sebi pa si je mislil…
»Če ni, bom tistega cigana na vogalu pošteno oklofutal!«
Poplavo besed je zajezil nežen ženski glasek.
»Prav ste prišli. Vstopite, prosim.«
Glasno sopihanje je odmevalo po hodniku, ko se je Batman prebijal mimo stotriinpetdeset kilogramskega lastnika nežnega glasu.
» Kar za menoj…«
Zaprl in zapahnil je vrata. Ko se je prebijal mimo, ga je porinil ob steno; zaradi trenja se je Batmanu vnela kravata. Debelinko je pljunil nanjo in kravata je le še zacvrčala.

Stotriinpetdeset kilogramov težki sumo borec, že omenjeni lastnik drobnega glasu, ki je Batmanu izrekel dobrodošlico, ga je pripeljal v majhno sobico, nič več kot dva krat dva metra, v kateri se je drenjalo petnajst vodilnih glav albanske protiobveščevalne.
Prišel je čas, da izvrši svoj načrt.
»Hakata paket, grem na sekret, čokata marate, menjat gate.«
Albanci, ki dejansko niso bili albanci, ampak dobro zakrinkana bitjeca z Zemljanom neznaega planeta, so osupnili. Neverjetno, človek, ki govori japonsko in to v Albaniji. Brez besed so strmeli vanj in mežikali s črno maskaro obrobljenimi očmi. Tu in tam je komu uspelo izdahniti.
»Fenomenalno…«
»Neverjetno…«
»Osupljivo…«
»Nimam besed,« je utihnil še zadnji.
Od šviganja pregrešnih misli se je v premajhnih beticah kar iskrilo. General albanske protiobveščevalne eskadrilje Vreščečih kuharjev tretjega reda, vsaj po videzu sodeč, je iztisnil:
«Rotim vas, naučite nas japonščine. Prosim vas. Tega vam nikoli ne pozabimo. Še več, za nekaj japonskih besed, ki ste jih tako vešči, vam podarimo možganostroj.«
Tišina.
»Na črnem trgu so ti možgančki vredni pravo premoženje, vendar naj to ostane med nama,« je šepetajoče dodal, na njihovo dotrajanost pa je lepo pozabil .
Bruce je vedel, da ne sme pokazati prevelikega navdušenja. Mrščil je čelo, kakor da razmišlja, srce pa mu je razbijalo v ritmu polke s sončne strani Alp.
»No ja, ne vem… Mislite?«
»Prepričan sem, da vam ne bo žal…« je momljal general. Med govorjenjem je nekam čudno premikal ustnice, tako da mu je vsakih nekaj sekund v reži med ustnicama poblisnilo.
»Čuko papal, ne bom ga sral. Totuka seramen, ga vzamem.«
»Perfektno! Perfektno!«
General se je zarežal in Bruceu je postalo jasno, kaj se je svetlikalo. Zlati zob. Navdušenja kar ni in ni bilo konec. General in vsa ostala protitermitska druščina je stiskala roko svojemu odrešitelju, ki jih je popeljal v blagostanje. General je v mislih že prešteval mastne denarce, ki jih bo zasluženo dobil, ker se je tako spretno rešil nekaj stare krame, ki jim je bila že dalj časa v napoto. Za nameček se je naučil še nekaj japonskih besed.
»Glasbo! Hočem glasbe!« je zanesenjaško vzklikal.
V sobo se je nadrenjalo pet novih razcapancev, tako imenovanih svobodnih umetnikov, ki so karseda neprisiljeno zaigrali priredbe Beatlov, Presleya, Letečih dihurjev in seveda nekaj obveznih iz repertoarja albanskih narodnozabavnih. Ni kaj, fantje so bili v koraku s časom in so se vsemu povrh še spoznali na pravi šoubiznis.

Generalštab je ponorel. Moštvo Vreščečih kuharjev je dokazalo, da so vredni svojega imena. Zagrabili so Batmana in si ga podajali iz rok v roke, pri tem pa s hreščečimi glasovi dopolnjevali idilo tega popoldneva, ki se je že prevešal v večer.

Trije vegasti stoli, žarnica in sedem predpotopnih prisluškovalnih naprav – vse se je na nek način uklapljalo v deviško spontanost tega plesa, ki je še najbolj spominjal na lomastenje medveda po sveže prepleskanem mravljišču. Frčalo je po zraku in zadevalo nagnetene glasbenike. Saj je bilo vseeno, ker so jih kasneje tako ali tako utišali – za zmeraj. Zaplenili so jim instrumente, kar je pomenilo, da do drugih nikakor ne bodo mogli, ker je uvoz glasbil v Albanijo prepovedan..

Kar med plesom je Batman izpolnil svoj del pogodbe, zapečatene s pljunkom v roke. Ni mu bilo težko še enkrat ponoviti tistih nekaj besed, za katere je domneval, da so japonskega izvora. Pobral jih je sicer iz svahilijsko-češkega slovarja, vendar, če se on zaradi tega ne razburja, čemu bi se potem Albanci.
»Boš ostal na večerji?« ga je general zdramil iz misli, ko ga je krepko mahnil čez hrbet, da se je Batmanu prikazala gurgonska ladja z Alfa-Beta-Centauri, čeprav v njegovi glavi trenutno ni imela kaj iskati.
»Ne morem.«
»Daj no, če si že ravno tukaj, Dolgogati. Večerja ti ne more škoditi.«
»Ne vem…« je Bruce omahoval z mislimi pri Albertu, ki ga čaka s skodelico vročega kakava.
Trdna volja je zmagala.
»Kaj pa je za večerjo?«

Odšla sta z roko v roki sončnemu zahodu naproti.
Nažrl se je, kot že dolgo ne.

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

Comments are closed