Morali bi morati malo manj

Praznim glavo, opažam stvari, ki jih do danes nisem. Tisto lepo drevo na hribčku, cerkev, skale nad bajtami, tablo za Dobovec, koruznik in košarkarski koš. Griči so večinoma pokošeni, lahko voham seno, če bi bilo. Voham ga v mislih, tistega, ki sem ga v soboto vohala na Štatembergu. Berem knjigo ‘Loving what is‘ in tuhtam, kako se lahko spremenim… Če ni to ravno to, o čemer že razmišljam nekaj dni – da dvomiti je zdravo, še bolj pa živeti z naravo, in da ni je letne klime brez brezvezne rime kot ne vlaka z zračnico brez tlaka.
Cover of "Loving What is: How Four Questi...

Cover via Amazon

Anyways… Predvčerajšnjim so me birokratske mahinacije vrgle s tira. Vedela sem, da se ne smem razburiti, ker ženska, s katero sem govorila, najbrž ni ničesar kriva. Skoraj ničesar. Gora brezveznega papirja, gora dvoumnih in pomanjkljivih navodil. Delam sama 100% 24/7? Ne, ne morem. Torej? Kot je rekel moj afriški prijatelj Vukosi – Vima: ‘If life gives you red tape, make ribbons.‘ Še nedolgo nazaj sem se resnično razpizdila zaradi umazane posode v umivalniku. Ni mi bilo jasno, zakaj je nekaterim tako faking težko odpreti vrata pomivalca, ki je direkt pod koritom, in posodo dati vanj? Zakaj, zakaj, zakaj? To se ni zgodilo enkrat, dvakrat, trikrat, dogajalo se je vsak teden, skoraj vsak dan. Morali bi pospravljati za sabo, morali bi dajati posodo v pomivalca, morali! Ker je niso, sem bila slabe volje. Logično, ne? Ne. WTF?! Čemu, zakaj in komu na čast: ja pa kaj če se z lončkov cedita voda in mast? Morala bi, moral bi, morali bi so bili moji največji sovražniki, možganom so pošiljali signale, da se to tako ne dela, da tako ni prav, da..da…, dokler jih nisem poslala na Maldive, ker tja so pa res morali! Čudež, kar naenkrat se več ne jezim. Umazana posoda v umivalniku? Že mora biti tako. Razumem, da je potrebno težiti otrokom (po možnosti lastnim), da se navadijo reda, čistoče inu kulture, da ne ratajo runklasti dedi in nemarne babure, a da bi vsakič težila odraslim 20+ osebam — nak, to ne bo več del moje nature.
Kaj vse človek ne spesni, ko bi moral pisati poročilo… Zdaj ni več izgovorov, žive žabe me čakajo, moram jih pojesti, preden se usmradijo.
I always wondered...

I always wondered… (Photo credit: sparkica)

Enhanced by Zemanta

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

4 Comments

  1. Heh. O teh žabah smo pa še na faksu govorili. Menda jih moraš pojesti takoj zjutraj, za zajtrk. 😀

  2. Ampak posoda v koritu gre pa tut men na živce. A je res tako težko?

  3. Jap, nepopisljivo težko. Ko vprašam zakaj, mi rečejo (tisti, ki živijo pri mamci, ki jih streže, ali tisti, ki hodijo jest ven), da naj vzamem pomirjevala… saj to ja nič ni, saj se vse pospravi samo od sebe. LOL. Zdaj se več ne bo.

  4. Jap, na tešče, drugače se ustavi pri prvem grižljaju 🙂 Tisti, ki vam je to govoril na faksu, si zasluži pohvalo… Samo da veš, ta reč deluje.

Comments are closed