Moj telefon je lahko fotič (Tminsko migetalkanje) – 2.del

Grozljivo veliko časa je minilo od prvega dela, vem, ampak… jebatga. Vse ob svojem času in čas je zdaj! Še sploh, ko sem rahlo tečna, ker ždim med štirimi stenami, namesto da bi šla na sonce in sneg. Eh, tudi za to bo prišel pravi trenutek.

Torej…
Po ne-preveč-navdušujoči izkušnji s troli z Rogle je sledil moj letošnji najljubši treking – Tolmin. Na tem potovanju tja in nazaj me je zadelo, da ni treba zgolj trpet, da se lahko imaš fajn :mrgreen:

Že na začetku smo se trije mušketirji (piskec, Hana in moja majhnosti, Mareta tokrat ni bilo zraven) odločili, da bomo na vse pretege branili zadnje mesto na ultri. Vse do konca smo mislili, da nam je uspelo… malo pred ciljem smo pa ugotovili, da je za nami ostal še eden tekmovalec, s katerim smo se tako ali tako cel čas prehitevali po levi in po desni – enkrat mi njega, drugič on nas…

Ob znaku za štart se je množica sotrekašev zapodila po ravnini in malo je manjkalo, pa bi prebili zvočni zid. Da bi se izognili neprijetnostim pri pojasnjevanju, zakaj je do tega prišlo, je naša trojica začela bolj počasi. Pri sebi sem si celo obljubila, da bom na tej poti skušala uživati do skrajne meje. Telefon sem si zataknila za pas, zato da je bil fotoaparat pri roki. Ne boste verjeli, prvič v svoji trekinški (ne)karieri sem naredila toliko fotk, da imam dejansko kaj pokazati. Bravo jaz! Nadaljevanje je bilo brez večjih pretresov, brez zgubljanja, na koncu smo zaključili obuti in oblečeni v vodi. Hec mora bit 😛

Ne bom več pisala, tokrat si raje delajte lušte zgolj z razgledi, za izkušnje pa si obujte pohodne ali tekaške čevlje in v akcijo! :mrgreen:

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

One Comment

  1. Hej, kakšen spomin, pa barve in vročina. Pravi premik v času.
    Ni kaj, telefon gor ali dol, fotke so fantastične. :paparazzi:
    Še pejd kam, na treking, seveda.

Comments are closed