Lagali so vam! Vampirja na Gorjancih ni! (2.del)

(… nadaljevanje 1. dela jugovzhodne trek-pustolovščine po Gorjancih …) Pomela sem si oči. Ne moreš, da verjameš. Trije hrvaški tekmovalci — spomnila sem se jih s štarta — so mi prihajali nasproti tik pod vrhom, na katerem bi naj ždela KT8. Jaz (pri sebi): Luuuudeeeekiiii! Nisem več sama! Ne bom sama zadnja! Nisem vedela, ali naj se smejem ali naj jočem. Po njihovih nasmeških sodeč bi rekla, da je bilo veselje vzajemno. Najraje bi jih polupčkala, a bi izpadla preveč psihopatsko, ne da? :mrgreen: Ćuro: Ohoho! Punca ima GPS! A lahko imate pri vas GPS?! Nada: Iz katere smeri si pa ti prišla?! Petra: A veš, kje je KT8?! Mi smo že depresivni od iskanja. Jaz: Pojdite z mano. Pokazala vam bom. Zagrizli smo v kolena in tacali po travi proti vrhu. Ćuro: Ajoj, ne spet tja gor! Petra: Ajoj, ne spet tja gor! Nada: Ajoj, ne spet tja gor! A moramo tja gor? Mi smo bili že dvakrat! Ćuro: Si ti ziher, da moramo tja gor?! Vsi štirje smo zijali na GPS-ov mali zaslonček, da je revež kar zardel. Jaz: Ja, moramo gor. Šla sem naprej in mislila, da grmi pri nebu brez oblačka. Grmelo je, a ne z neba, pač pa iz ust Hrvatov, ki so mi sumničavo sledili. Bili so že malce utrujeni in brezvoljni, ker so skoraj celo uro iskali KT8 z dveh različnih smeri. Njihovo pripovedovanje je razblinilo še moje zadnje upe, da ne bom sto let za vsemi v cilju. Ne bi si upala trditi, da nisem slišala vsaj en “Jebemti!” 😆 Mogoče sem slišala sebe, kaj pa vem 😆 Jaz: Še 80 metrov do točke. Petra: Pa tu gor smo že bili!!! Dvakrat!!! Točke ni bilo. Ćuro: Grrrrrr. KT8 Leva, desna, leva, desna. Stop. Jaz: Emmmm … emmmm … wtf?! Tukaj bi morala biti. Nada: Tukaj? Petra: Tukaj?! Ćuro: Tukaj?!? Vsi: Ni je. Jebemu! Razkropili smo se naokoli kot jata škorcev, ki gre v napad na grozdje. Preiskali smo skoraj 100 metrov levo, desno, gor, dol, zastavice ni bilo. Seveda smo bili sami izkušeni orientacisti, zato nam ni kapnilo, da bi lahko morda kdo zastavico odnesel?! Po pol ure lomastenja okoli predvidene točke… Ćuro: Ej, kaj če bi ti poklicala Bojana in ga vprašala … Jaz: Eh kura, da se nisem prej spomnila. Seveda. Dring, dring. Jaz: Zdravo Bojan, s Hrvati smo pri KT8 in ne najde… Bojan: Ne je iskat! Nekdo jo je odnesel, so mi že drugi sporočili. Vsi: Ajajaj! Jebemu! Pot pod noge, noge pod rit in rit pod glavo smo se med žvečenjem magnezijevih bonbonov v počasnem drncu spuščali proti KT9. Med tekom/hojo (sama sem razvijala novo športno disciplino enonogega teka) so pojasnili skrivnost svojega zaostanka za glavnino — zgrešili so KT7. Zaradi čvekanja niso bili preveč pozorni ni okolico, dokler … Ćuro: Punce, nekaj ne štima! Tole mi je znano! Tu sem se vozil s kolesom! Spustili so se do same slovensko-hrvaške meje. Seveda so bili potem vzhičeni nad dejstvom, da morajo zlezti nazaj na breg (vzhičenost vzamite ZELO z rezervo). Končno so našli KT7 in nato še dvakrat napadli KT8. Našla sem jih ravno v trenutku, ko so obupali in se hoteli odpraviti proti cilju. Bili so prepričani, da ne znajo več brati zemljevida. No in potem sem jim prišla naproti. Bili smo si usojeni, definitivno. Oni so potrebovali mene, jaz pa njih, človeško družbo, saj sem ja socialno bitje! Ko sem že pri tem … ste morda opazili, da sem se velik del poti pogovarjala sama s sabo?! :mrgreen: Na pol poti do KT9 je Ćuro začel razlagati o mrzlem pivu. Govorili smo o pivu, sanjali smo pivo, kopali bi se v pivu … predstavljali smo si sebe v cilju, kako žlempamo pivo in stokamo od zadovoljstva. Stokali smo sicer že zdaj, a ne bi mogla reči, da le od zadovoljstva. 😀 Od zadovoljstva je stokala le Petra, ki je našla marelo! Ne dežnika za v dež, ampak gobo, ok? Petra: Še nikoli nisem našla gobe. Ta je moja prva! Ta gre z mano! Če bi imeli atom ali dva moči preveč, bi ji čestitali, ker pa ga nismo imeli, smo raje šparali s kretnjami in vrteli samo jezik in noge. Ker ena ni nobena, je Petra na poti pobrala še marelo ali dve ali tri! Dober tek 😀 KT9 Jaz: Punci, sem! Vidim točko! Vidim jo! Odločiti se je bilo treba, kam in kako naprej. Meni je bilo več ali manj vseeno, ker sem imela dolge hlače (priporočam!), tudi Nada je imela dolge hlače, le Ćuro in Petra sta šparala z dolžino hlačnic. Posvetovali smo se z GPS-om, zemljevidom in kompasom. Vsi trije so rekli desno navzdol. Zagnali smo se kot junci na pašo. Ćuro se je kmalu oglasil … Ćuro: Hej, navigatorka! A gremo prav? Meni se zdi prestrmo glede na zemljevid. Jaz (malce zmedeno): Hmm, smer je že prava … Ćuro: Mislim, da moramo malo bolj počez in potem šele dol. Jaz: Ja, pol pa dajmo. Nisem upala biti preglasna, ker sem že rahlo dvomila v svoje navigacijske sposobnosti. Ko pa smo sklenili krog pod in okoli KT9 (hehe, ja, točno to!), smo naredili še eno gozdno skupščino in za spremembo upoštevali GPS. Pod vplivom razigranosti in veselja, ker smo spet bili na pravi poti v pravi smeri (se pravi stran od KT9), sem uspela najti kamen in se mu pokloniti tako, da sem si na njem zvrnila gleženj leve noge. Molče se mi je zahvalil. Na srečo ni bilo prvič in ostra bolečina je trajala le kratek čas. Malo me je mikalo, da bi spet uporabila lepilni trak, ampak … Nisem se hotela zalepiti na kakšno drevo ali priti iz gozda vsa polimana in oblepljena z listjem in vejami … kaj če bi na gležnju prinesla prilepljenega zajca?! Bi me ja dali v cajtnge! Takšne publicitete si nisem smela privoščiti. KT10 Od daleč smo ga že zagledali, poslikal nas je in se smejal. Imena se ne spomnim, ker so mi noge do takrat pobrale ves sladkor iz možganov, brez sladkorja pa pomnilnik ne deluje. Najprej sem pomislila, da je fant srečen, ker smo prišli živi in zdravi,vendar vse bolj sumim, da je bil vesel zato, ker je lahko pospravil in šel dol. Napojili smo se, napadli škatlo jabolk in vrečko rozin, potem pa je bilo treba naprej. Ura je cajt, cajt pa je  … nekaj pač. KT11 Fant nas je spremil do te točke, ker je moral pospraviti zastavico. Definitivno smo bili zadnji. Poslovili smo se in jo usekali kar čez goščavo, dokler nismo prišli do mamljive jase. Ćuro: Ko bi zdaj imel šotor, bi se kar počil dol … Šotora ni bilo in počasi je zmanjkovalo tudi svetlobe. Tuhtali smo, ali bi šli okoli po jasah ali čez gozd. Sledi nog v travi so odločile namesto nas. Zalomastili smo po gozdu. Če je kdo danes bral o tropu divjih svinj, ki so lomastile po gozdu blizu Črešnjevca pri Oštrcu … emmm, je zdaj vse jasno, ne da? Med prečenjem smo našli dva brloga, za zajca je bila luknja prevelika, za lisico pa tudi … Nekako ni bilo prave motivacije, da bi kdo izmed nas porinil glavo v luknjo, pozdravil prebivalce in potešil vašo radovednost. Prosimo za razumevanje :mrgreen: KT12 Razveselili smo se hiš, kot da bi bile naše. Med fuzbalskima goloma smo našli predzadnjo točko. Da bi imeli boljše izhodišče za barantanje v cilju — predviden čas zadnjega tekmovalca je bila sedma ura zvečer — smo vzeli zastavico za talca. Ha! Nadaljevali smo kar po cesti, malo sekali ovinke čez travnik in čvekali… Vmes se je stemnilo. Med pripovedovanjem prigod s treka v Črni Gori nismo opazili … da smo se spustili predaleč, celo do Oštrca. Ko sem pogledala na GPS, me je oblila zona. Jaz: Emmm, družba, manjši problem! Tja gor moramo! Ćuro: Oh, vzpon! Zelo se ga veselim! Vzpon sem hotel. Jaz: Zdaj moramo zaviti desno. GPS pravi, da je tule cesta. Nikjer nobene cestice. Vsi: Hmmmm. In smo jo mahnili čez dvorišče. Računali smo na to, da potencialni pes pri bajti pozna usmiljenje 😆 Prišli smo na cestico, ki se je končala direkt pred bajtico in vinogradom. Svetlobe že zdavnaj ni bilo več, lučk se nam ni dalo vleči iz rukzakov, zato smo kar v temi mahali za robom vinograda. Zagledali smo obris cerkvice (Sv. Mohor, KT13). Prikazala se mi je Marija. No, ne dobesedno, ker če bi se mi dobesedno, bi se najbrž najprej zaletela v njo in jo potem nahrulila, zakaj hodi v temi brez lučke!!! KT13 Porabili smo skoraj pet minut, da smo odmontirali zadnjo kontrolno točko. Bolje dva talca  kot eden! Bila je tako dobro zalepljena na drevo, da bi se skoraj bolj splačalo požagati drevo. Še dobro, da nisem imela nožka. To bi se Bojan šele načakal :mrgreen: Skoraj smo si že čestitali, ko smo se spomnili, da … ja … je treba priti še v cillj! Kilometer in pol zračne linije. Nadeli smo si lučke, posneli nekaj grozljivih posnetkov čudno osvetljenih obrazov in kidnili z brega. V daljavi smo zagledali lučke. Prepoznali smo cesto. Da! To je bilo to! Nada: Kaj če bi vsekali tu čez do cilja? Jaz: Da se še malo zgubimo? Krohotali sva se na vse grlo, ker sva si predstavljali, kako se Bojan in gazda turistične kmetije tolčeta po kolenih od smeha med opazovanjem štirih lučk, ki bi bezljale sem ter tja ravno pod kmetijo … med kravjeki … do jutra 😆 20.20, cilj Bojan nas je pričakal, nam čestital, poskrbel, da so nas nahranili in napojili. Piva sicer ni bilo, bilo pa je vino. Talca (dve kontrolni točki) smo mu raje predali brez izsiljevanja in brez nasilja, ker mi smo bili štirje, Bojan pa sam … in to bi bila vsekakor prehuda premoč. Bojanova namreč :mrgreen: Pojedli smo, si čestitali, se še milijonkrat nasmejali in se zmenili za naprej. Učka, prihajamo! Bojan, hvala, ker si nas počakal! 😀 Lastnikom hvala, ker smo še imeli kaj za jest in popit! Potem smo šli vsak na svojo stran. Ker se je tahudobni GPS, ki je ostal v avtu, med mojo odsotnostjo pokesal, sem mu dovolila, da me je odpeljal preko Celja domov … Če se slučajno po Krškem ali po Sevnici govori, da se je na bencinski črpalki ustavilo čudno šepajoče bitje v temnem Scenic-u, ki si je prišlo iskati kavo in je imelo v laseh listje, po obrazu pa temne proge od zemlje… vam ziher ni treba posebej razlagat, kdo je to bitje 😆 Epilog Med gozdovniško gorjansko odisejado sem ugotovila/se naučila naslednje …
  • Najlažje je odnehati in se predati. Težji del je vse ostalo, še posebej če si sam v medvedovem rajonu.
  • Nisem hitra, lahko pa grem na konec sveta!  😆
  • Gledanje MacGyverja v mladosti definitivno splačalo 😆
  • Če si zadnji, bodi zadnji s stilom! Ali z marelami :mrgreen:
  • Srebrno-sivi lepilni trak je zakon!
  • Vampirja na Gorjancih ni! Pretaknila sem vse luknje, grape in jame z izjemo tistih dveh brlogov in 100% lahko trdim, da krvoses ne obstaja! Pika. Basta!
Končna bilanca stanja:
  • Prehojenih 45 km, cca 2300 višinskih metrov, 10,5 ur (po GPS-u)
  • Sedem žuljev
  • Zjahano koleno (ki se po ledenih obkladkih in nošenjem steznika počuti veliko bolje — naredila sem intervju z njim)
  • Rahlo boleč gleženj
  • Odrgnine od majice zaradi prekratkih rokavov in neprimernega materiala (čisti bombaž)
  • Odrgnine od rukzaka zaradi neprimernega materiala majice
  • Pol litra viška vode (juhu!)
  • Musklfiber 5% (ritne mišice), rahlo utrujene noge ob vzpenjanju po stopnicah
  • Permanentni nasmešek zaradi zmage duha nad telesom! 😆
Epilog epiloga Dogodivščina in pol! Še bi! ŠE!!! 😆 EDIT: Obeta se nam vključitev med rezultate 😆 Wall of shame fame 😛 Žal mi je samo, da nas štirih sploh ni na seznamu z rezultati 😕 Če so med rezultati tudi tisti, ki so odstopili, mislim, da smo si zaslužili častno zadnje mesto 😉 No, kaj pa vi ostali menite? Bojan? 😉

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

13 Comments

  1. To je to!

    Definitivno ste si umestitev med rezultate najbolj zaslužili, zato že pišem protestno pismo!

    Bravo, čestitam. Pa saj ste šli čisto v zmagovalnem stilu! Dati vse od sebe, pa še mnogo več. Čestitam za vztrajnost, pogum, samostojnost in svobodo 😀 .

  2. Mateja, bravo! Ni čudno, da hočeš še, glej kaj se ti je vse zgodilo v samo desetih urah… 🙂

    Bi pa (p)odprl peticijo, da je treba dat srebrno-sivi lepilni trak med OBVEZNO opremo!!!

  3. Midva sva naredila 36km in 1900 višincev. Pa sem mislila, da sva jih veliko preveč skupaj naklepala. Sedaj jemljem nazaj… :onkel:

    Učka bo pa zaje****. Na ultri je napovedanih 55km. Pa hitro se stemni. Pa po listju je spolzko. Pa po tistem spustu je tako fajn špičasto kamenje. Pa časovna zapora je. Pa tretje mesto je treba braniti. Pa… Pa… Pa… 😳

  4. @Hana, hvala za podporo 😀
    @piskec, obvezno med obvezno! 😛

    @Sebi, hehe, mnja 😀 Glede ultra Učke so me že Hrvati posvarili. 90% sem prepričana, da bom šla, vendar na pohodniško. Iščem še kandidate, da bi se peljali skupaj. 😀 No, če se odločita … se lahka zmenimo. Obljubim, da bom pred časovno zaporo v cilju 😛

  5. A v Sjevnci si tud bla. Khm, khm… :seba:

  6. @MaMlaz, bila sem čisto fertik, razmišljala sem samo še o tem, kako bom po slabih dveh urah vožnje padla v postlo 😀 Drugič častim pir, a vela? 😛

  7. Odlična zgodba, dobro sem se nasmejal :woot:
    Zajebano ampak pustolovščina, da ji ni para :teeth:

  8. MAteja cestitke in kapo dol! 😉

  9. Mateja,

    velikoooo hvala za potporo pa da ni bilo tebe bi odustali na točki 7 :bumpy:

    Zelo mi je žal kaj se nismo uspeli malo više ostati na cilju pa spiti kakšno pivo ali upam da se vidimo na Učka trekkingu, pa upam da na svom terenu bomo mi tebe navigavali, pa boš uzela na cilju odlično pozicijo 😀 …

  10. Joj, to je pa zgodba in pol! Sorry, dve zgodbi n pol 😀 . Odlično branje za sprostitev in smeh. 😆
    Čestitam za dosego cilja in podpišem peticijo takoj!

  11. Zelo dobro napisano. Aj lajkit. 😀

    Seveda ni Vampirja na gorjancih, če pa živi blizu Domžal pod drugim imenom. 😈 😉

  12. he, he, he …
    ha, ha, ha …
    ho, ho, ho …
    hi, hi, hi …
    :teeth:

    Ta zapis mi je prav dobro del …
    Sedaj pa nekaj modrih besed kot se od mene spodobi:
    1. Vse je stvar perspektive; če prvi vleče, potem mora biti kdo tudi odzad, da tera, torej: gle, junace, kako teraju sve pred sobom! :p
    2. Tiskarski škart je poskrbel za nemoč odkritja eksistence krvosesnega bitja; v resnici je Krompir z Gorjancev! Kaj je tu relevantnega pa kdaj drugič … :teeth:
    3. Podal sem predlog aktualni vladi, da naj vas zahteva v arbitraži: uspelo vam je najt slo-hr mejoali vsaj namignit lokacijo! 😈
    4.Pivo!
    5. KT = kaj tu!!?? ma ne me basat …
    6. he, he … me pa res zanima, kako izgleda, ko greš na zmenek…
    kje je že rekel: KT3? KT4? 😆
    7. čuvaj se… saj veš: zdrav duh…

  13. Mateja, za masažo musklfibra sem itak prepozen, sem pa pripravljen za naslednjič… Upam, da se je koleno že pocajtalo…

Comments are closed