Komatozna difuzija

Kratek povzetek o dogajanju Iz Prihodnost je že jutri: Evropa je obdana z obzidjem, Afriko so nasilno zavzeli preživeli iz Severne in Južne Amerike, komandosi pripravljajo teren za selitev, ubijalski stroji so na poti, da osvojijo Evropo. Zamišljena je stala na obzidju, ko je počilo. V trenutku je stekla k njemu, da ga ubrani … našla ga je na tleh in opazila madež krvi na njegovi majici. Odprla je levo oko, desno je bilo zlepljeno od krvi. Spodnjo ustnico je imela presekano, čutila je namreč oteklino. Kovinski okus krvi se ji je valjal po ustih. Poskusila se je premakniti. Skrčila je prste leve roke. Hotela je premakniti desno roko. S tem je dosegla le val bolečine, ki je butnil vanjo ob vsakem najmanjšem poskusu. Opirajoč se na levico se ji je nekako uspoelo postaviti na noge. V glavi ji je donelo, kot bi bila v gromozanskem zvonu. Izpljunila je kri, da bi se znebila kovinskega okusa in pri tem je opazila, da je šla k vragu tudi polovica zoba. Ni se mogla spomniti, kje je, niti kdo je. Polmrak je zakrival razbitine, prah se je vrtinčil v smrdljivem zraku. Nagonsko se je odvlekla do zidu, da bi imela pregled nad prostorom in hkrati krit hrbet. Sesedla se je, zaprla oči in se onesvestila. Dekletce je boso stalo v mesečini. Kot okamnela je zrla v plamene, ki so požirali ostanke hiše. Rdeča barva njene obleke je bledo žarela v neprizadetosti lunine svetlobe. Mraz jo je grizel v stopala in veter je hladil njeno bolečino. V vetru je otopela.
Boso dekletce v rdeči obleki
Spet se je zavedla. Koraki. Zadržala je dih. Koraki v prostoru nad njo, nato jih je zaslišala na stopnicah in … Obstal je pred njo. Poskusila se je nasmehniti z oteklo ustnico, stegnila je roko in se z olajšanjem zazrla v njegove oči. Nekaj je bilo narobe. Njegov pogled je bil tako čuden. Presenečena je začutila hlad, ki je prežel vsako vlakno njenega polomljenega telesa. Ni takoj dojela. Spet je stegnila roko. Zaslišala sta topot na stopnišču. Zbegano se je ozrl proti sopnicam. Izza vogala so se prikazali novi pari škornjev. Črnih, usnjenih, okovanih vojaških škornjev. Preden jo je brca zadela v glavo, je še ujela njegov pogled. “Nemogoče,” je bila njena zadnja misel,”brez tebe …” Pogreznila se je v črnino. Koma.
Sklonil je glavo. Zagledal je zlomljen zob in ga pobral. S palcem in kazalcem ga je počasi obrnil, si ga ogledal in ga brez pretiranega zanimanja frcnil nazaj na tla. Topot korakov je izzvenel, difuzija tišine in svetlobe pa je nežno obdala dokaz izdajstva.

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

One Comment

  1. Emilijan Železni

    Brilijantno, kot vedno.

Comments are closed