Iskala hrošča, našla mačko in kanček razuma

Po programerski seansi iskanja hroščev se je prilegel fotoseanski miniaturni sprehod. Miniaturni? Ker je bil kratek in ker sem jaz majhna. Ker je nisem iskala, sem jo našla. Mačko. Kar sedela je tam in me gledala, ni je bilo strah. Bi moralo biti strah mene?

Malo me je pa res. Strah me je, da ne bom znala pustiti odprtih vrat, ko bo to potrebno. Čeprav besede nimajo teže merljive z grami, kilogrami in tonami, je njihov učinek pogosto enak. Sčasoma se navadiš teže, vedno bolje prenašaš pritisk, kolena sicer bolijo, ampak če ne počepneš, držijo. Nekega dne ugotoviš, da imaš želvji oklep in da pripiraš vrata, ki so bila včasih odprta na stežaj.

Potem sem našla še izgubljeni kanček razuma. Zdaj mi je jasno. Nekateri so pač ribe napihovalke, drugi strupene žabice, tretji krasni metulji, četrti ježevci, peti polžki, šesti fikusi, sedmi meglica, osmi iluzija. Besede še zabolijo, vendar ne bolijo dolgo.

Za ljubezen moraš imeti visok prag bolečine, če ga nimaš, jo odsvetujem.

About sparkica

Sparkier than ever...
Bookmark the permalink.

7 Comments

  1. “Za ljubezen moraš imeti visok prag bolečine, če ga nimaš, jo odsvetujem.”

    Žal ne izbiraš…

  2. Lahko pa nataknem/natakneš sončna očala in se delam/delaš, da sem/si Stevika/Stevie Wonder 😛 Nekaj takšnega npr. 😉 http://www.youtube.com/watch?v=5IHu8RSSCvE

  3. Lušten eksperiment z “light-tipografijo.
    Izziv: nariši afno 😉

  4. @Stalker, čez noč sem imela čas razmišljat in prišla do ugotovitve, da to, da ne moreš izbirati, niti ni tako slabo. Se pravi “Žal ne moreš izbirati” postane “Na srečo ne moreš izbirati”. Prag bolečine se z vsakim eksperimentom zviša in na koncu postaneš srečen. Če bi pa sam izbiral, bi samo pričakovanje razpleta izgubilo skrivnostnost. Recimo 😀 Čeprav ima ta teorija polno lukenj, eno npr. v glavi tiste, ki si je teorijo omislila, bi se znalo zgoditi, da je na koncu prava.

    @Alain, you have a deal. Če nocoj ne bo deževalo, grem na lov za afno 😀

  5. Glede drugega odgovora: spet lahko obračamo in tuhtamo…

    Glede prvega odgovora: kolegica je imela takega Stevie-ja, ki pa žal ni znal tako prisrčno zagruliti po telefonu. Bolj je nekaj sopel in proti koncu nekam čudno pogrkaval. Najverjetneje je tudi igral na nemo gudalo, a nisem povsem prepričan, ker se ni nič slišalo, čeprav je bilo slutiti neke sunke. Zna biti, da je bil kak free-jazzer!? Ti so tko utrgani. 😈

  6. Eh, vedno se da obračati in tuhtati, na koncu pa prideš do črvine v vesolju.

    Gruljenje in Stevie -> brez komentarja 😆 :fly: :bumpy:

  7. Bolečina, razočaranje in te podobne stvari so sestavni del življenja. Jih ne doživeti in ne doživljati je predvsem umikanje življenju samemu.

    To bi bilo pa škoda, anede?

    Jebi ga, včasih presneto boli, ampak ne moreš pa reč, da ni luštno. 🙂

Comments are closed