Paasilinna pravi, da … “Hec mora bit!”

Kje so zdaj mali zeleni, kje? Kje?!

Počasi!

Med obhodom po balkonu nad dvorano so moji senzorji zaznali čudno znane frekvence. Takoj sem jih spoznala. Mali zeleni. Kako vem, da so bili oni? Ker jih imam ene par v glavi. Občasno jim uspe prevzeti kontrolo nad mano… No, večino časa jih imam na vajetih, ne prehitevajte s sklepanjem.

Vohala sem in vohala, da bi določila njihovo skrivališče, vendar sem (kljub zamašenemu nosu) vohala sam neke narezke… Ajej. Potem sem globoko, ampak res globoko razmislila (spustila sem se po stopnicah). Kam se skrijejo mali zeleni, da se jih ne opazi?

Bingo! Naravnost pred naše oči.

V okrasek na stropu. Ne bi se zavzela, če ne bi bučmani založili ključev svoje vesoljske ladje. V dvorani so ugasnili luči, zato so morali mali zeleni prižgati žepne svetilke. Vsem ostalim prisotnim se je zdelo vse to čisto normalno, del šova. Mene niso preslepili, mrhe male zelene!

Prilagam dokazno gradivo:

HA! HA HA! Kdo se zdaj zadnji smeje, a? Mrcine!

Včeraj sem na letališču v Helsinkih med čakanjem, da odpravijo mehanično okvaro, gojila globoke filozofske misli. Prišla sem do naslednjih ugotovitev.

Ugotovitev #1. Vsakič pred letom stestirajo turbino in sicer tako, da žrtvujejo enega izmed mehanikov. Če ga turbina lepo pospravi skoz, potem je vse b.p. Naš — mislim “naš” — mehanik je imel najbrž šrauf v nogi ali ploščico v glavi.

Ugotovitev #2. Količina lastnega režanja in izjavljanja bedarij (LRiIB) je v primeru predhodnega zaužitja čokolade premosorazmerna resnosti situacije (RS). Sicer je količina LRiIB obratno-do-premosorazmerna RS, v sočasni odvisnosti od količine spanca. Go figure.

Ugotovitev #3. Sredi helsinškega letališča je kup snega. Razlogi za zamude letal niso izredno nizke temperature in  mehanične okvare (glej ugotovitev #1), ampak čakalna vrsta za smučarske/sankaške karte oz. za spust po kupu snega. V našem primeru (čakali smo 2 uri) sem 99% prepričana, da sta dva pilota med seboj fizično obračunavala. Prvi je drugemu snel levo obrv, drugi pa je prvemu uničil pričesko. Naj še nekdo reče, da 3-vremenski Taft zdrži vse. To sploh ni res. A-a.

Zdaj pa v jok in na drevo.

Zadnje štiri dni sem bila med ljudmi, ki se vsakodnevno srečujejo z gluhimi in slabo slišečimi. Translators. Interpreters. Dve leti nazaj sem prvič doživela manjši šok. Kaj misliš s tem ‘ne razumejo vseh besed’? Kako to misliš ‘znakovni jezik ni enak jeziku slušečih’? Svet gluhih — vesolje ujeto v telesu. Poslušanje glasbe, petje, vsakodnevna komunikacija… nadomesti tišina. Smeh drugih ob šali, smalltalk, vse je drugače, brezbarvno, šumeče, neslišno.

Spomnim se, kako smo kot otroci črkovali svoja imena z abecedo gluhih in mislili, da je to to. To ni to. Interpreterji so magi, alkimisti. Iz blata delajo zlato, še posebej, če je molk zlato. Neslišane zvoke in kaos šumov pretvarjajo v zgodbe kretenj in prstov, besede spreminjajo v koncepte in ideje, oživljajo misli in ustvarjajo prehode v zidu med dvema svetovoma. Prijetna, simpatična, energična in  zabavna Irka, tudi sama interpreterka, mi je rekla: ‘You would be a great interpreter.‘ Bi bila res?

In potem sem tukaj jaz, naduto slušeče bitje, tečno zaradi-česarkoli-že-pač. Po dveh dneh prevajanja in več kot osemurni neprestani zbranosti popustijo braniki potrpežljivosti. Morda me zmoti zatrjevanje ‘jaz sem čisto enak kot ti, kot vi‘, ker potem ne toleriram več vtikanja v osebne stvari, resnično bedastih vprašanj v stilu ‘Kakšno je vreme v Helsinkih?’, če je sprašujoči tudi v Helsinkih. Sem krivična? Je način komunikacije in prestopanja mej mojega osebnega prostora posledica njegove vzgoje ali življenja brez zvoka? Ni vsaka egocentričnost enaka.

Morda bi morala dati, malo po malo, vsaj občasno, glavo na tnalo.

Še prej … grem domov. Finska, adijo

Where stories begin, originally uploaded by sparkica.

Ob preletu arhiva sem ugotovila, da mi je med vsemi meseci zmanjkal oktober. Ga pogrešam? Sploh ne. Vrzel ždi tam, služi kot opomnik. Zdajle me je opomnik opomnil, da me (ponovno) tiščanje glave v luknjo z ledom (upanje na čudež, na katerega v resnici niti slučajno globoko globoko ne upam) lahko stane… glave:

A) ali bo zamrznila in odpadla,
B) požrešen tjulen mi jo bo odgriznil ali
C) v najboljšem primeru, ki je hkrati v tej situaciji tudi najslabši, se lahko ponovi zgodba o dolgem potopu in pomanjkanju kisika.

Ne A, ne B in ne C mi ni simpatičen. Preziram luknjo z ledom. Luknja z ledom, a čutiš moj prezir? Tisti hlad, ki te bo obdal, ne bo led, ki te stiska, ampak hlad, ki bo zavel od mene. Dragi bralec, poglej, vem, da si zmeden in ne veš točno, kaj imam v mislih. Stvar je preprosta. Na svetu sta dve vrsti, recimo komplementarni vrsti, ljudi. Rečemo jim tudi ženske in moški. Če te instinkt še ni popolnoma zapustil, lahko ugotoviš, da je luknja v ledu prispodoba, morda ne najboljša, in sicer za moškega, ki me je v zadnjem času hote ali nehote vsaj trikrat (s)peljal na led. Ne gre za velike stvari, gre za malenkosti in tole ni žnaranje, ampak manifesto. Še osel gre le dvakrat na led, oslica mogoče celo trikrat. Luknja v ledu, želim ti prijetno ždenje do vsesvetovne otoplitve, jaz grem naprej.

Maloprej sem dobila preblisk. Ne vem, morda je kriva vsa ta statična elektrika, ki mi prasketa v ušesih. Med nami, električno induktivnimi brati in sestrami: suh zrak je prasica, še posebej, če si izredno učinkovit generator elektrike. Če suhemu zraku dodamo še mraz, dobimo mobilni generator isker, ki mu je odpadel smrček (konica nosu). Vse skupaj pa očitno pomaga pri sprejemanju manifestov.

Vmes sem pozabila, kakšen je bil preblisk. Jojme.