V vsaki starostni skupini se najdejo individuumi, ki bi jim bilo dobro razložiti, da se obnašajo kot moroni, vendar le, če bi jim to pomagalo pri osebnostnem razvoju, v nasprotnem primeru je škoda vsakega atoma porabljenga kisika, ker je končni efekt enak nul-koma-jozef. Previdnost je na mestu, da sami ne izpademo člani tega neljubega kluba.

Dva morona, o katerih je govora, sta tesno povezana z oksimoronom rezervacij za ICS. Če ne veste, vlak InterCity Slovenija (ICS) je trenutno najhitrejši vlak na relaciji Maribor-Ljubljana. Govorim o strašno neudobni reči z natrpanimi sedeži in ozkimi prehodi, brez stojišč, a kdo bi gledal konju v zobe, če ta najhitreje predirja progo? Za ta vlak je obvezna rezervacija, ki se dobi prezplačno na blagajni, medtem ko je na vlaku zanjo potrebno odšteti okoli 3 EUR. Rezervacija je poseben list papirja, na katerem je zapisan datum, relacija in enigmatična oznaka, npr. 3/47 ali 2/21 ali 1/31. Zanimivo: če postaviš Slovenca na npr. avstrijski vlak, bo hitro ugotovil, kaj so te oznake, a pri ICSu elastičnost uma seže le do naključnega sedeža, ki se zasveti očem. Zakaj so rezervacije oksimoron? Ker rezervirajo… nič. Upoštevajo jih le redki, ki si pridobijo rezervacije za ves teden, tisti bolj enaki med enakimi celo za ves mesec, in rezervirane sedeže branijo z nohti in zobmi, kdaj pa kdaj tudi z nekompromisnimi besednimi bodali, strele bliskajočimi pogledi in kretnjami, ki bi dvajset let nazaj povzročile vsesplošni pretep.

Sprevodniki se morebitnim konfliktom elegantno izogibajo zavoljo dušnega miru, tu in tam opomnijo le osebe, ki lahkomiselno zasedejo sedež katerega izmed zgoraj omenjenih borcev.

Potem smo tu še ostali, ki ždimo v rezervacijskih vicah, ker nam je vseeno, kje sedimo, vse kar si želimo, je, da nas do Ljubljane nihče ne vrže s sedeža, na katerega smo sedli, ker je nek padalec zasedel tistega, za katerega imamo rezervacijo. Nevednim in dokaj prijaznim padalcem človek še odpusti, nikakor pa se ne da odpustiti arogance in nesramnosti današnjih dveh moronov.

Običajno zavojevalca vprašam, kje je njen/njegov teritorij, da se prestavim tja in si tako brezplačno kupim mirni dremež. Danes je bil vagon zelo poln in seveda je na mojem sedežu sedela stara vešča, njen veščak je delal gužvo na prehodu, kufer sem, kufer tja, ker od Maribora do Pragerskega (dobrih 15 minut) ni uspel ugotoviti, kam gre ta kos v vagonskem tetrisu. Sedela sta pri mizici na zunanji strani, notranja sedeža sta bila prosta.

“Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež.” Tišina in očitna ignoranca.
“Oprostite, rezervacijo imam za ta sedež, la…” (nisem uspela vprašati, če lahko vsaj prisedem)
“NEEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA! NEEEE, TUKAJ MIDVA SEDIMA!!!!!!”

Vešča je vreščala. Halo? Za mano je bila še ena potnica, ki je imela rezervacijo za sedež nasproti mojega in ki je podobno kot jaz izrazila željo, da bi sedla na svoj sedež.

“NEEEEEEEEEEE, TUKAJ SEDIMA MIDVA! IDITE DRUGAM! POIŠČITE SI DRUGI SEDEŽ!$%#$!” “NEEEEE, NEEEEE, TUKAJ SJEDIMO MI! MIIII! MI SÉÉEEEDIMOOOO TUKAJ!!!!”

Zdaj je vreščal še možakar, ki je še kar oviral prehod, da nismo mogli ne naprej ne nazaj. Zakaj sta potrebovala štiri sedeže, mi ni jasno. Še manj mi je jasno, kje in zakaj sta uspela stlačiti toliko sovražnosti v zgornje stavke, ko bi bilo tako preprosto reči:

“Izvolite, prisedite.”

Oprostite, ampak tako se obnašajo samo moroni. Na srečo sem našla sedež in tudi v Celju me nihče ni prestavil. Presodite sami, kdo je tu nor, kdo pristojen in kdo nedosleden, kdo komplikator, kdo nesramen in kdo _________.

V resnici ni zlata, niti nima diamanta, ne rubinov in ne smaragdov.

Že dolgo nisem ustvarjala… tako… malo za dušo… Prejšnji teden sem na RailsGirls trosila nasvete, kako (pre)živeti, danes sem se odločila ustvariti Življenjske resnice™, konzervirane življenske resnice za danes, jutri in dan po jutri v teh kriznih časih. Konzerve ne vsebujejo mesa dirkalnih konjev, ne konzervansov in ne drugih aditivov. Vsebina je naravni produkt, plod let izkušenj in zaletavanja v zid, neumornega čudenja in prepričanja, da je življenje ču-do-vi-to. Kakopak!

Življenjske resnice™ je ekskluzivna linija, navdihnjena z modnimi smernicami iz sveta modrosti, ljubezni in zaupanja. Z njimi ne morete zgrešiti ne v družbi na zabavah, ne doma na kavču.

Brezplačen vzorec “Ljudje so hecni” je primeren za vse, ki bi med drugim radi razumeli nenavadna dejanja, čudno obnašanje ali dojeli iracionalne razloge in razlage navadno logičnih oseb.

Ljudje so hecni.

Podravski angeli in venture kapitalisti z ameriškim zaledjem so stvar pograbili v roku par minut, izkoristili veze in poznanstva, tako da je Življenjske resnice™ že moč najti na policah supermarketov v vaši širši okolici. V primeru, da jih v vaši najljubši veleblagovnici še ni, ne skrbite, kmalu se bodo pri vas zvrstili moji akviziterji. Pričakujte jih enkrat te dni.

Življenjske resnice so že na policah nekaterih večjih supermarketov

Ni lepšega, kot nekomu, ki ga imaš rad in ki ima rad čokolado, podariti… mačko! Ali čokolado. Tole bi morala spisati že zdavnaj, ker sem obljubila, da bom, ampak nisem, ker…

Mamo sem hotela presenetiti s čokoladnim darilom iz spletne čokoladnice Moja čokolada. Preden sem ga izbrala, sta bili potrebni vsaj dve intervenciji, da se tipkovnica ni utopila – vse na tej strani izgleda strastno slastno, naj bo belo, mlečno ali temno. Nekateri ne podpiramo barvne čokodiskriminacije!

Po dolgem brskanju  (in občasnemu zmajevanju glave ob cenah nekaterih izdelkov) sem se na koncu odločila za temno čokolado z brusnicami in vročo Mitzi Blue – Afrika, ki je ni več na strani. Klik, klik in klik, super preprosto, čokoladni paket je šel na pot.

Po nekaj dneh…
“Mami, si že dobila paket?”
“Kak paket? Ne še.”

Še nekaj dni kasneje…
“Mami, si že dobila paket?”
“Ne še.”

Nekje je kolešček preskočil in moje presenečenje se je zataknilo na poti. Bala sem se, da se je celo zataknilo v kakšnem trebuhu.

Še nekaj dni kasneje dobim prijazen klic gospodične, ki je preverjala, ali je moj čokoladni paket varno prispel. Poklicala sem mamo… in “Ja, sem dobila!”. Končno.

Mislila sem, kako bom za to objavo lahko napisala, da je bila čokolada božansko dobra, dodala slike “unboxinga“, nanizala vtise brbončic, ampak ne morem. Mama še ni odprla in poskusila čokolad, ker so preveč lepe.

Chocolates (Photo credit: J. Paxon Reyes)

Vse bo drugače. Obljubljamo.

Dajmo čimprej poiskati skupnega sovražnika.

Če jim uspe sestaviti vlado, bomo imeli najbolj nekonstruktivno opozicijo… od takrat, ko so bili rumeno-modri ali modro-rumeni v njej. Kaj novega? V novem krasnem svetu bo potrebno prakticirati NNNŠ – Nič Nas Ne Šokira. Začenjam danes.

Če lahko na Kanalu A rečejo “Iz kje je meso, iz kje?“, lahko jaz rečem mitbastersi.

Ko sem šla zjutraj od doma s sveže opranimi lasmi, ni snežilo. V Ljubljani me je pričakal sneg in jaz sem bila seveda brez marele ter s prečudovito novo frizuro, ki je včeraj 10+ moških v pisarni ni komentiralo, verjetno tudi ne opazilo, ampak nima veze… V glavnem: vedno hodim peš od železniške do Tivolija, tokrat sem se pa zaradi frizurnih razmer (da jim dam še eno opazovalno šanso) in zadnje neprijetne snežno pešadijske izkušnje, ko sem bila v Ljubljani edina brez marele in mi je snežilo ne le v oči, ampak direkt na beločnice, in ko sem v pisarno prišla premočena kot vidra, odločila peljati z busom, da ne bi 20 minut hodila v snegu.

Šla sem do Bavarca, če bi šla dlje, se mi že ne bi splačalo peljati. Poiskala sem shemo linij, našla osmico, ki pelje mimo Tivolija, vstopila na bus in se odpeljala… v napačno smer, kar sem ugotovila takoj, ko smo zapeljali na Dunajsko. Izstopila sem na prvi postaji in ob prvi priliki zavila v smeri Celovške. Bom že kje prišla čez, neee daaaa? Ja, pri pivovarni. To je 20 minut hoje v snegu in še malo zraven! Ne bi me toliko jezilo, če se ne bi tri-vremenski taft na mojih laseh odločil, da bo samo dvo-vremenski, češ, da za sneg ni bil predviden. Popoln primer za mitbasterse, da razturijo ta mit in ukinejo zavajajočo reklamo.

Jutranji izkupiček:

• zapravljenih 1,2 EUR za vožnjo
• pokvarjena frizura
• 30 minut hoje v snegu

Skoraj bi se že odločila, da bom čisto malo slabe volje zaradi tega, ko sem 50 metrov pred pisarno zagledala razmazan pasji kakec na pločniku. Revež tisti, ki je stopil vanj. Konec koncev moje jutro niti ni bilo tako slabo!