Veste, kaj sem opazila? Zadnje čase ljudje vedno več zapravljajo na najrazličnejših področjih in na najrazličnejše načine. Mojo majhno malenkost bom tokrat izvzela iz “ljudi”, da bom lahko pisala bolj objektivno. Torej …

Ljudje (tudi vi) zapravljajo za avtomobile, motorje, stanovanja, za hrano in za cunje, za šolne in hi-tech opremo, zapravljajo z gotovino, s karticami, z Moneto … Vse lepo in prav, če bi tako razsipavali na vseh področjih, vendar ne! Na določenih področjih šparajo kot najbolj zategli skopuhi.

Katera so ta področja? Trikrat lahko ugibate. Ne? Ne bi? Tudi prav. Saj vam bom tako ali tako povedala

Gre za nasmehe, humor, splošno prijaznost, uvidevnost in potrpežljivost. Seveda vam ne mislim pridigati, vas krcati ali navlačiti za ušesa, ker si res ne želim, da bi vsaka druga oseba, ki jo srečam, imela ušesa v velikosti šotorskih kril. Želim pa si, da poiščete največje kladivo, kar ga najdete doma. Če kladiva nimate, lahko greste tudi do soseda in si sposodite njegovo kladivo, če ga sosed ne bo iskal ravno isti trenutek kot vi.

Ko boste našli kladivo, zložite šparavčke za nasmehe, humor, prijaznost, uvidevnost in potrpežljivost v vrsto. Pazite, da katerega izmed njih ne izpustite. To je zelo pomembno.

Dvignite kladivo.

Stolčite, razbijte, zmeljite v prah vse zgoraj omenjene šparavčke.

Razdelite vsebino šparavčkov med ljudi, ki jih srečujete in jih boste srečevali.

Jebelacesta, če že razsaja recesija, ji ne pustite, da zajame tudi vaš (na)smeh!

Konec. Lahko greste v miru naprej zapravljat dinerose. Ne pozabite zraven podeliti kakšnega nasmeha, prijazne besede, zrna uvidevnosti in ščepec potrpežljivosti

Ja, tudi kak vic lahko poveste (pustite med komentarji?).

P.S.: Spet se prištevam nazaj med “ljudi”

Četrti, peti in šesti znak, da ste žrtev zarote: prepogosto zavijanje z očmi, vzdihovanje in zdiranje

Najprej vas moram postaviti na realna tla. Zavijanje z očmi se ne dogaja le pri osebah, ki se pahnejo v nezavest. Tudi se ne dogaja le pri osebah, ki na žalost doživljajo določeno vrsto napadov (recimo epileptične). V našem primeru gre za namerno zavijanje z očmi, ki se ga naučimo že kot otroci. 

Otroci zelo radi zavijajo z očmi, ko je potrebno pomagati, odnesti smeti, se igrati z mlajšimi sosedi in sosedami — tole z igranjem velja le do določene starosti, se razume, ker potem kar naenkrat mladeniči zelo marajo mlajše sosede in bi se še kako igrali z njimi. Pri odraslih je zavijanje z očmi veliko kompleksnejši pojav.

Zamislite si naslednjo situacijo: vsepovsod bi imeli ogledala ali kamere, da bi se lahko ves ljubi dan opazovali. Ostali bi seveda mislili, da smo narcisi; ker pa nas mnenje drugih v dani situaciji ne bi zanimalo, bi se posvetili le štetju zavijanj z očmi. Po tri tedenskem vzorčenju bi dobili povprečno število zavijanj, ki bi ga lahko nato analizirali s slovenskim, evropskim in svetovnim povprečjem. Da bi vam prihranila obtožujoče poglede ostalih, sem seveda na podlagi lastnega primera (in štetja) posplošila za vse vas. Totalno neznanstveno, strinjam se, a kaj, ko v sili muha še hudiča požre. 

Prišla sem do naslednjih ugotovitev:

Popolnoma nestresni dan v službi

• vsi ostali na sestankih, dopustih, izobraževanjih ali vragu v riti, sama v pisarni
• prosto popoldne, zunaj sonce
• št zavijanj — 12

Delno stresni dan v službi

• nekaj oseb z mano v pisarni, trije obiski priljubljenih sodelavcev, eden maksimalno dva obiska nepriljubljenih sodelavcev in zmerno teženje
• prosto popoldne, zunaj sonce
• št. zavijanj — 20

Popolnoma stresni dan v službi

• vsi v pisarni, vsi živčni in panični, kopičenje sizifovih opravkov, zanemarnjanje kritičnih lastnih opravil, deset do dvajset obiskov maksimalno tečnih in najmanj priljubljenih sodelavcev
• prosto popoldne, zunaj sonce
• št. zavijanj — 123

Katastrofalni dan v službi  

• spraznjene tri škatlice persenov, privezanost k mizi, flajšter čez usta, ena sama kritično tečna in oh-in-sploh-niti-po-pomoti priljubljena oseba teži sto na uro vsakih pet minut, rok za oddajo dokumentacije prejšnji mesec, šef se spomni, da bi se tega lotili zdaj, ker je prej pozabil
• popoldanske obveznosti, zunaj oblačno ali dež ali snežni metež
• št. zavijanj — 309 231 199 in raste

Povzetek: če vaše število zavijanj presega kritično mejo 123 zavijanj na dan, ste podlegli zaroti. Skrbno upoštevajte spodnje ukrepe.

Ukrepi za preprečevanje prepogostega zavijanja z očmi: (a) menjajte službo; če to ni možno, (b) delajte z zaprtimi očmi in se sfokusirajte na neko točko na vaši očesni mrežnici. Če niti (a) niti (b) nista sprejemljiva za vaš primer, potrebujete (c) modul za nadzor zavijanja z očmi. Modul se bo kmalu začel prodajati na možganostroju. Prosim za par dni potrpežljivosti. Hvala za razumevanje. 

Prekomerno zavijanje z očmi (zapomnite si številko 123!) je tesno povezano z glasnim vzdihovanjem. Tokrat ne gre za vzdihe tipa “O jaaa, tam jaaa! Ahhh, o moj booog!” in tudi ne “Iiiiiiiiiiiiiiiiii, kakoooo lepoooo!”. Vzdihovanje, ki običajno nastopa skupaj z zavijanjem je bolj podobno “arrrrrgggrhhhhhh“, “fkkkkkkkkk“, “šiiiiiiiiiiiiiiiiiiiit“, “ooooo kaaakeeeeeec“. V teh vzdihljajih je bore malo samoglasnikov (za ponovitev: a, e, i, o, u), a toliko več sičnikov in šumevcev (pravilno domnevate, da gre za s in š in vse njune izpeljanjke).

Vzdihovanje te sorte najlažje preprečite tako, da ves čas dihate le skozi nos, žvižgate napev iz filma Most na reki Kwai, ali pa prepevate Kekčevo pesem, pri tem pa uporabljate le samoglasnike.

Zgoraj opisano vzdihovanje večkrat prerase v zdiranje. Pogosto skasirajo osebe, ki so pri celotni nezavidljivi frki-zbrki še najmanj krive. Nekdo pač postane (vaš) ventil. Zelo neugodno je, če ventil postane šefova žena/hčerka/ljubica oziroma šefičin mož/fant/sin/ljubimec, najhuje pa je, če vpijete na nič hudega slutečega najboljšega prijatelja, ki vas je prišel vprašat, če ste za kafe.

Sledi primer za lažje razumevanje. POZOR! Primer je fiktiven, Sparkica ima vedno čas za kafe.

• “Sparkica, greš na kavo?”
• “Fak of! Budalo, kaj ne vidiš, da me ta hudič je*** in da trpim za kroničnim popizditisom?! Zdaj mi pa še težiš s kavo???”
• “Še pred pol ure si mi rekla, da bi šla na kavo …”
• “Arrrhgh, kaj si gluh?!?!”

Čez pet minut se seveda oseba, ki je uporabila najboljšega prijatelja/-ico za ventil, od jeze, žalosti in razočaranja nad sabo zaletava z glavo v zid. Da bi to preprečili, vam svetujem uporabo drugačnih ventilov. Najcenejša varianta je namišljeni “prijatelj”, ki ga lahko uporabite tako za ventil, kot tudi za družbo, kadar ste osamljeni. Pri uporabi namišljenega prijatelja svetujem previdnost, sicer se vas bo prijel določen sloves.

Bolje se obnese papirnata lutka. Mojemu filuteku je ime Zombaki in je vedno pripravljen na zdiranje oz. služiti kot ventil. Papirnato lutko si postavite na mizo tako, da jo bodo vsi videli oz. da ne bodo mislili, da se pogovarjate z namišljenim prijateljem. Z namišljenim se raje pogovarjajte doma, to sem že povedala, ne?  ;)  Papirnate lutke so mičkeno dražje kot namišljeni prijatelji, saj potrebujete najmanj list papirja, škarje in lepilo, vendar so kljub finančni krizi še vedno znotraj zmožnosti povprečnega Slovenceljna.

Zadnja možnost je, da se zdirate na sam vir, ki vas je okužil s pizdakanjem, slabo voljo, grdimi pogledi ipd. Zadnjo možnost toplo odsvetujem, sicer vas bodo hladno postavili pred vrata z neko knjižico v roki. Menda se ji reče delavska, nisem pa prepričana.

To je bilo vse za danes. Ne zamudite nadaljevanja, še bo pestro in poučno.

INXS mi pojejo, da sem zategla. Včasih pa res.

Pazite, nadaljevanje NI JAMRANJE, ampak le ilustracija, da boste lažje razumeli občasne moodswingerske izpade na Koorniku in/ali Twitterju.

Če pogledam trenutno situacijo in nardim posnetek življenjskega dogajanja (life-snapshot), dobim spodnjo sliko:

• modul “rat te mam” (aka ljubezensko življenje) … v razsulu, občasno celo neobstoječe (nonexsistent);
• modul “kak je fajn it v službo” (vzdušje na delovnem mestu) … izbruhi moškega šovinizma, neumestne opazke;
• modul “čuj, nea ti nekaj pišeš?” (pisanje Njega) … počasneje, kot je bilo v prvotnem načrtu;
• modul “miganje” (fizična kondicija) … lahko bi bilo boljše, sploh če bi rada šla na maraton; nedolgo nazaj spoznala kul punco na fitnesu, zaradi katere je postalo fitnesiranje pol sedmih zjutraj zabavno.

Hm … kaj sem vam še hotela povedati? Aja, že vem. Ko padete v bad, ko vas daje depra … hehe, kako se to smešno sliši Bom raje povedala drugače: ko se zdite sami sebi zateženi, tečni in ko ste žalostni ali depresivni, pokukajte na možganostroj.  Kakšna samoreklama!

Zdaj pa zares. Ko boste v fazi moodswinganja, naj vas tolaži naslednje: slabe stvari morajo nekje doseči dno, konec, zid. Do takrat bo zagotovo škripalo, zategovali bomo pasove, grizli nohte in konkurirali Nizozemski po nadmorski višini (počutja). Potem lahko gre samo na boljše. Upanje crknje zadnje. Živi dokaz sta Mel Gibson in Bruce Willis.

Vmes pa le poglejte kaj na možganostroj.

P.S.: Prva slikca z modernimi postružniki (lemingi) je nastala s kolažiranjem naslednjih fotkic: klif, borznik juhej!, borznik o-o! in postružnik. Druga slikca je fotkica Sparkice s klobukom iz Avstralije in s paleto zasušenih tempara barvic

Misija: nakapljati nekaj (črnilo, barvo, čaj) na list in zapreti dnevnik, da se naredi odtis.

3 … 2 … 1… gremo.

Če želiš dobiti, moraš najprej dati.