Še prej pa nekaj besed o predzadnjem trekingu na Rogli… da bo jasno, čemu tokrat malo drugače kot ponavadi. Torej…

Troli so!!! (post-apokaliptično poročilo s trekinga na Rogli)

Šlo je za ultro, kakopak, na krajših relacijah se ne more toliko dogajati. Štartali smo direkt na Rogli in se  kot bikci zagnali proti Mašinžagi. Dvakrat sem kipnila že tako razboleli gleženj leve noge. Z nekaj glasnimi medklici “Auuu prasica!!!” je vseeno šlo naprej. Držala sem se repa dirjajoče vodilne skupine, vse dokler me ni srečala butalska pamet na križišču ceste in kozje stezice. Saj ne, da sem bila pametnejša od vseh… ne-ne, ah, kje pa. Po Garminu sodeč bi morala priti direkt do prve točke, ki je bila na levem bregu ribnika nekoliko naprej. Recimo, da je slepeče sonce krivo za to, da sem dala dreku focn. Butalska pamet in jaz sva našli bližnjico, ki me je res odpeljala do kontrolne točke, mhm, jaja… a najprej sem naredila 300 dodatnih višincev. Da bi se obrnila? Pffffff! Pajade. Pregnala sem družino srn, lezla po tako visoki travi, da so mi samo oči gledale nad njo. Razgled je bil fantastičen, ampak… po rusko: “vsi naprej spizdjot, jaz pa razpaljot!”
O “auuu prasica” vsakih 50 metrov ne bom, škoda črk. Lahko pa uganete, da me je gleženj bolel… kot prasica

Zagledala sem jo! Woohooo! Kontrolna točka! Potem pa žbam, bum in kabum! Zložila sem se po tleh ko klada.
Mokro listje + blato + mokre korenine = stegenska modrica in… “auuu prasica!!!!”

Vmes sem tako umetelno zagazila v neko frdamano lužo, da mi je uspelo dobiti vodo v sicer neprepustne Salomonke. No, glede tega se še nisem sekirala… Ne še. Pa bi se morala.

Do druge kontrolne točke smo lahko ubrali poljubno pot. Aha, mhm… Daj alkoholiku flašo šnopsa, naj jo čuva. Drekec pekec je nastavil drugo lice za focn.

Seveda sem šla “piči miško” direkt, da bi vsaj malo nadoknadila zamujen čas. Tek? No-go-Joe. Poprek? But-of-course-you-horse. Spustila sem se do potoka, pazite, ne potočka,  potoka! širine meter dvajset. Hiter očo-prelet levo desno ob strugi mi je dal vedeti, da … a) se bom prevrgla v vodo zaradi spolzkega kamenja ali b) bom iskala ustreznejši prehod vsaj še 10 minut. Kaj sem naredila? Izbrala c)… igranje Jezusine. Dognala sem naslednje: Jezusina nisem. Preverjeno. Ne znam hoditi PO vodi, oblvadam pa hojo V vodi. Rezultat: orenk čmok čmok čmok v čevljih, ki so že itak bili mokri.

Vmes sem že malo pozabila, kaj vse se je dogajalo… hitela sem, ker smo nekje vmes imeli časovno zaporo, ki sem jo seveda lovila. Valda. Mene že nihče ne bo pošiljal predčasno proti cilju! Prišla do o-človečene kontrolne točke/zapore, vprašala, če sem zadnja… tako, bolj za hec, ker sem bila miljaužen procentna, da sem prav po butalsko zagonila šanso ne bit zadnja. Malo me je presenetilo, ko mi je prijazen kondukter (hehe) rekel, da nisem. Weird. No, ok… čudeži se dogajajo. Čeprav… tista ne-hoja po vodi bi me morala izučiti.

Kakorkoli že… nadaljevala sem po cesti, gleženj je že začel sodelovati, ko so me na cedilu pustili… razmočeni podplati. Teh občutkov ne privoščim nikomur. Res ne. Nekaj ur po in na razmočenih podplatih omehča še tako trdo dušo… ki jo potem začne dajati svetobolje, ali bolje rečeno “auuuu prasica” podplatobolje. Da bi se predala? Šla nazaj? Zavila proti cilju? Pffffff, raje pridem po rokah v cilj. Nindže se ne damo.

Pri naslednji o-človečeni točki nisem čisto prepričana, kdo je bil bolj presenečen: ali sicer prijazni kondukter (hehe, spet), ki je bil prepričan, da sem zadnja na pohodniški, ali jaz, ker sem videla, da mu ni ravno vseeno, da nisem na pohodniški… Čakal me je namreč spust proti slapu na Jurgovem (cca 1050 m), za katerega sploh nisem vedela, da obstaja, potem pa iskanje Črnih mlak (na cca 1300 m). Pri slapu dodajmo enačbi še žgočo vročino, razbolele in razmočene tace, uvedimo konstante (pojedla obe ploščici, ki sem ju imela zraven, spila 90% vode iz meha) in izračunajmo spremenljivko X – moje počutje.

X = jebeno.

Po zemljevidu sodeč so bile mlake nekje v gozdu, a se je zdela pot po smučišču prekleto mamljivo lažja zaradi vseh prej navedenih okoliščin.

Na kratko: prilezla na 1400 metrov, se skoraj zjokala od jeze, ko sem videla, da se moram spustit za 100 m nazaj do mlak. Hotela vsekat direkt do cilja, k*** pa še zadnji dve točki, grem jaz domov, dost mam vsega… bla bla bla, šmrc in žbam! “Fokus! Ne boš zdaj odnehala!!!!!!!” Globoko sem vdihnila, se spustila tistih 100 metrov, GPS je zapiskal, da je to to, zastavice nikjer, krožila okoli ene 10 minut, utrujena, tečna. Na tem mestu sem začela videvati kosmate zelene trole z mahom med zobmi. Najraje bi sedla, se zleknila, poslala vse skupaj v 3pm… bla bla bla. Si predstavljate? Situacija: lačna, dehidrirana, razočarana, ker nisem našla zastavice, ki bi morala biti (rekli so mi, da je 100% bila, le da je bila malo bolj skrita?!)…  Mislila sem, da jo je kdo sunil, fotkala sem se pri mlaki (klasična procedura ob manjkajoči zastavici) in začela vzpon nazaj proti zadnji kontrolni točki. Zadnja zastavica je bila NA stolpu. Vmes je začelo pršeti.  Ker sem vedela, da sem definitivno in ultimativno zadnja, sem pobrala zastavico s stolpa in z njo v rokah primaširala na cilj… Tam pa… WTF?!

Najprej je neznana ženska histerirala (zagledala me je z zastavico), da sem jaz sunila zastavico pri mlakah, se drla in bentila in pizdila… Nikoli prej je še nisem videla in verjeli ali ne, si je tudi ne želim več. Eden izmed roglastih organizatorjev tudi ni bil videti preveč vzhičen nad mojim zakasnelim prihodom…  ajd, zdaj mu odpustim. Takrat mu nisem.

Edini, ki se me je resnično razveselil, je bil Matjaž Ž. Matjaž, HVALA ti, tega ti NIKOLI ne pozabim. Res ne.

Piko na Ž v WTF je dal über neprijazni (kej hudiča najdejo tak folk!?!) uslužbenec hotela, ki sem ga, sicer preoblečena, a še vedno rahlo umazana, vprašala, kje strežejo hrano za udeležence trekinga. Na Rogli je bil isti dan še nek turnir v malem nogometu… ali nekaj… poguglajte, od vse groze imam delno amnezijo. Tip me je čisto preveč vzvišeno premeril, dvignil nos, z roko zamahnil proti stopnicam v kotu in neprijazno zajamral, da itak ne strežejo več. Če bi v tistem trenutku imela atom energije preveč, bi ga brcnila v koleno. Tako pa so mi šli samo makaroni po betici. Spustila sem se po stopnicah, odprla vrata in lej, lej… ne samo, da je bilo še polno ljudi dol, ampak me je  PRIJAZNA gospa (100% brez sarkazma) postregla. Makaroni so bili obupno razkuhani… eeeej…. čisto vseeno mi je bilo, samo da je blo.

Matjaževemu prijaznemu sprejemu in (še užitnim) makaronom navkljub se mi je treking, čisto odkrito & po pravici povedano, rahlo zameril. Pogledala sem si v oči (ja, v avtu, bemu, ni se treba obešat na vsako besedo) in si rekla: “A mi je res tega treba?!” Potem sem se odpeljala domov, trdno odločena, da na naslednji treking ne grem.

Pajade.

Aleš: “Greš? S Heleno greva.”
Jaz: “Če pa gresta vidva, grem jaz tudi…”

… se nadaljuje…

Obljubim, da bo v 2. delu PRECEJ manj teksta in veliko več fotkic

Slovarček:

• Tmin – tako pravijo lokalci Tolminu, ker jim je nekoč zmanjkalo goldinarjev za samoglasnike
• pojati se  – goniti se čez brege in doline, čez grape in v breg pritisnjene ravnine
• focn – zaušnica, klofuta… če še zmeraj ni jasno, lahko ob priliki demonstriram
• očo-prelet – izmenično metanje oči levo-desno za oceno resnosti in/ali brezizhodnosti situacije
• podplatobolje – pekoče-žuljasta bolečina na podplatih
• o-človečena točka – kontrolna točka s prijaznim prostovoljcem, ki popiše mimobežeče smrdeče tečeče prikazni
• kondukter – prijazni prostovoljec na o-človečeni točki; kondukter ravno zato, ker NE perforira kartončka fora pač, take it or leave it

P.S.:

Suma: prehojenih več kot 35 km, narejenih več kot 1800 višincev… za lažjo orientacijo

Podpišem pod vseh 133 strani

P.S.: Dedci, don’t push it, ok? Čeprav sem na vaši strani, še ne pomeni, da vas ne bi včasih najraje zadrotala

Zunaj odmeva razglašena dvoglasna “No woman no cry”, rumenkasta svetloba uličnih svetilk riše nežne sence na stavbo nasproti. Stojim na balkonu in iščem ostanke Perseidov. Opazujem dva netopirja, ki se kot metulja prepletata tik nad mojo glavo v 2. nadstropju. Zrem tja, na desno, kjer bi lahko bil… ja, pustimo to.

Torej… nazaj k opisani sceni…. Bila bi čista romantika… če me ne bi mučila nespečnost.

Ampak hej! Med 1.30 in 4.30 sem pa le zaspala. To nekaj šteje, ne da?

Potični del… So vzponi, ko smo carji in carice, vse je bleščeče in kičasto in fensi in šmensi. Vse klapa, vse špila. Sonce sije tudi, ko lije kot iz škafa. Prijatelji so najboljši, najbolj kul, plujemo po masleni reki, vsi se imamo radi, vsi se razumemo. Denarja kot pečka, objemi, lupčki, smeha kot listja.

Čez noč… Hrsk. Prva razpoka v strugi maslene reke. Hrsk, hrsk… Maslena reka ponikne, ostane struga z ostrimi robovi in kamenjem. Sredi struge naš čoln poln krame, težek kot sto hudičev in neroden kot krava z zvezano nogo. O ja, prav ste ugotovili, gre za vampast del. In kaj ljudje običajno naredimo? Tulimo na čolnu in se nikamor ne premaknemo. Vijemo roke in preklinjamo usodo, ki je maslo poslala v maslena večna lovišča. “Kruta frdamana usoda se je spravila ravno name!!”. Jok in šmrc in jok in stok. “Zakaj se to dogaja ravno meni??? Zakaj ravno JAZ?! JAZ?! JAAAAA-buaaaaaaa-ZZZZZZ?!?!?”

STOP.

Naj prevrtim nazaj, na trenutek, ko čoln nasede.
Kaj bi naredil MacGyver?

…
…
…

Pojma nimam Pojedel vampe?

…
…
…

Še vedno ne vem. Vem pa, kaj delam sama

Najprej pogledam, če so še kje luže masla. Če so, vlečem čoln od luže do luže. Ni fajn, je precej naporno in zahteva človeka in pol. Pozna se na razpoloženju, na izjavah in neučenemu očesu bi se zdelo, da vlečna mula, t.j. jaz, oddaja čudne vibracije. Mogoče jih, mogoče jih ne. Ne zamenjevat tega s klicem na pomoč, ker ni.

Če maslenih luž zmanjka ali so preveč na redko, se je najprej treba znebiti prtljage na čolnu. Odvreči vse. Če je čoln še vedno pretežek in če se celo najdejo sopotniki v čolnu, ki namenoma luknjajo dno… je čas za zamenjavo ne samo čolna, ampak tudi struge.

Vem, kaj si mislite. “So potrebne tako drastične spremembe? Saj se da potrpeti… malo je treba stisniti zobe… saj bo…” Večni problem je strah. Strah pred spremembo. Strah pred novim. Strah pred tem, da pustiš vse stvari za seboj in greš. Strah pred tem, da zapustiš cono udobja, v kateri ni super fajn, a se da životarit. HVALA, AMPAK NE HVALA.

Denar in (takšna ali drugačna) kariera mi nista vse, kaj šele titule. Vem, da sveta ne bom spremenila, ne bom pa dovolila, da svet na tak način spremeni mene.

Ne vem, kaj o tem misli Chuck Norris, vendar sem prepričana, da bi se strinjal z mano v tem: strah je zato, da se ga zadrota.

Dragi prijatelji, čas je, da spečem novo potico. Bo spet z vampi? Čisto možno. Nova struga, nov čoln, nove dogodivščine. Morda ne bo ravno maslena reka, a med in mleko ne bi bila slaba alternativa Če vaš čoln kdaj nasede, spustite dimni signal, zakurite čoln, če je treba, pridem po vas. Do takrat pa… ne bom huda za malo podpore pri norih avanturističnih načrtih Naj bo to ladja, učenje malih črnčkov in tibetančkov ali zgolj ždenje med ovcami…

P.S.: Med pisanjem te objave niso bili pojedeni nobeni vampi. Ljubiteljem vampov se opravičujem za izbiro vampovske metafore, ampak … neizpodbitno dejstvo je in ostaja, da vampov (kot hrane) ne maram. Hvala za razumevanje

Še zmeraj je zijala v odprto okno, ko se je na njem prikazal obraz skuštrane rdečelase ženske z razmaznim ličilom okoli oči in z več kot očitno zabuhlimi očmi od joka. Njuna pogleda sta se srečala. V tistem so vhodna vrata skorajda poletela s tečajev. Skoznje je planil čokat tip z obrito glavo in temnimi sončnimi očali. Komajda je zadržala smeh, ko je opazila, da je tesno oprijeta majica pokala po šivih zaradi vseh kipečih bicepsov, tricepsov in … rastočega vampa.

“Oprosti! Pridi nazaj! Žal mi je!” Rdečelaska je hlipajoče visela na oknu in skušala ustaviti mišičnjaka. Tip se ni niti obrnil. Sedel je za volan starega mercedeza, katerega sedeži so delili usodo majice. Pokajoče zglodano usnje je definivno videlo boljše čase. Motor je kihnil, prdnil oblak črnega dima, gume so zacvilile in avto je bil le še privid.

Hlipanje je ponehalo. Ozrla se je k ženski.
“Ga še vidiš?” je ženska vprašala med pihanjem v robec.
“Ne.”
“Fajn,” vsi zobje s kočniki vred so se zasvetili v nasmešku, “sem se že bala, da se ga ne bom rešila.”
Trenutek neprijetne zmedene tišine.
“Sem lahko radovedna, kaj se je zgodilo?”
“Tip je bil čisto preveč navezan na lončnico, ki mu jo je dala njegova stara, zato sem jo zabrisala skozi okno.” Rdečelaska je opazovala svoj odsev v oknu in si popravljala ličilo.

“Ne razumem… zakaj si pa potem jokala?”
“Ah to… ne skrbi, malecka. Jutri grem na avdicijo. Ja, rada bi bila igralka in vsaka vaja pride prav.”