Babe so žleht (2.del)

V prejšnjih delih … Ženkica in TudiJazSemNašelSulico hopacupa, Ženkica zapletla z  Bakrenim, cela štala, pustila oba, ujagala Rokija Modrega, prevzela, pocoprnila, poslala Rokija na težko pot iskanja Znanja, sama doma zganjala hudiča in pol, Roki odšel na dolgo pot, videl stopinjo BigFoot-a, rešil Supermanu rit, srečal govorečo štrikajočo kravo, pomagal padlemu angelu in zaspal v blatu … Čudno, vem, ampak vse ima svoj smisel. Na nek način pač. Roki Modri se je predramil, ker ga je začelo zebsti v noge, pa tudi muhe so ga začele obletavati, ker so mislile, da je že crkovina. Skobacal se je iz posušenega blata in zazijal, ko je v bližini opazil čuden stvor s pol-ptičem na glavi in z zelenim ptičem na roki. Pol-ptič je bil v enem izmed prejšnjih življenj ptič, potem pa se je naveličal, si dal vgraditi steklene oči in se odločil ždeti mišičnjaku na glavi. Ptič na roki je približno takrat pozelenel od zavisti (še kar naprej je zelen, ker se je barve že navadil).

Roki je zagledal čuden stvor...

“Stari, kaj se je pa tebi zgodilo? Zakaj imaš pol-ptiča na glavi?” “Raje ne sprašuj,” je sramežljivo odvrnilo mišičasto ptičje strašilo. “A je ženska kriva?” je Roki vseeno nadaljeval. Mišičnjak je molče prikimal. “Ajajaj, tole ti povem … babe so žleht!” Mišičnjak je spet pokimal in pri tem mu je ušel rahli nasmešek, ki je nadvse dobro povzel stavek “Končno nekdo, ki me razume in ki ga ni strah tega priznati.” V žaru razumevanja trpljenja sta se dedca objela, po moško seveda, se še nekaj časa hihitala, si pripovedovala mastne šale na račun babnic, jih malo pošimfala, obrala in dokončno skozlala ves gnev, ki se je nabiral v njunih beticah vsa ta leta. Rokija so ob slovesu oblile solze, ko je zagledal Lassie. Lassie mu je povedala, da je ves cirkus okoli njenega, pardon njegovega, prihoda nazaj domov čista in popolna holivudska izmišljotina. Lassie je samec in to ponosen samec, ki je moral vrsto let skrivati svojo pravo identiteto zaradi brezveznih režiserskih muh. Vse to mu je načelo živce in nekega dne je potalac vse rože, vsem mačkam povedal svoje, poscal nogo lastniku, pustil zajeten kupček pred vrati in zbežal svobodi naproti. Lačnega, prezeblega in moralno zmačkanega je našel ZelenoPtičastMišičnjak in od takrat sta pes in njegov najboljši prijatelj. Roki je neutolažljivo hlipal, dokler ga Lassie ni oklofutal in mu rekel:”Bodi dedc, porkatace!”, pri čemer je imel sam solze v žalostnih pasjih očeh.

Še Lassie se je prišla poslovit.

Lassie in ZelenoPtičastMišičnjak sta dala Rokiju še par napotkov glede MatiNiŠeŽelvjaJuhe, ga poljubila v slovo, potem pa šla pečt kokice in gledat prvi del nove nadaljevanke Babe so žleht. Roki je še nekaj časa stal in razmišljal, če je ena boga filana paprika res vredna vsega tega truda. Potem se je spomnil na vse nove prijatelje, ki jih je dobil na poti, si zažvižgal techno priredbo Kekčeve pesmi in začel prestavljati noge: levo pred desno, desno pred levo in tako naprej in tako nazaj, dokler ni ugotovil, da stopiclja na mestu. Lopnil se je po čelu in odmaširal naprej. Ura je cajt, cajt pa je dnar, dnar pomeni nage babe, nage babe so hopacupa, hopacupa pomeni evolucijo, evolucija pomeni boljše življenje … Enkrat! In ne nujno v tem vrstnem redu. Med premišljevanjem o smislu življenja brez filane paprike se je privlekel do čudne rožnato-rdeče-bele skale. Ni se kaj dosti obiral, niti ni občudoval barv, ker je bil bolj mahnjen na modro.

Roki je plezal čez čudne kamenine...

Skoraj bi omagal in obupal, ker mu je glas razuma preveč na glas dopovedoval, kako vse skupaj nima smisla, še najmanj zaradi ene bedaste filane paprike, potem pa je zagledal … nekaj, kar mu je vlilo dodatnih moči, poguma in sodček nerazsodnosti.

Zagledal je MatiNiŠeŽelvjaJuha

Nekje nad njim se je dvigovala gmota, na kateri je počivala sama MatiNiŠeŽelvjaJuha in mu prijazno mežikala. Za čudno skalo se je plezalna stezica, ki niti ni bila stezica, prelevila v drugo plezalno stezico, ki tudi ni bila stezila, bilo pa je definitivno nekaj plezalnega.

Prečil je sloje čokoladnega kamenja...

Uspelo mu je, prebil se je na vrh! MatiNiŠeŽelvjaJuha ga je radovedno motrila in tuhtala, kaj bi mu rekla, če jo povpraša, zakaj še ni želvja juha. Na njeno srečo je tega ni vprašal …

MatiNiŠeŽelvjaJuha mu je zaupala skrivnost o Znanju...

“MatiNisiŠeŽelvjaJuha, kako sem vesel, da sem te našel!” “A si ti počen slučajno? Saj nisem skrita!” “No, to že, vendar … daleč je bila pot do tebe.” “A nisi prišel z redno avtobusno linijo?” “Ha?!” “Ubožec …” “Jebatga, nisem vedel. Pa saj ni važno. Zanima me nekaj drugega…” “Reci miško, kaj te zanima?” “Bi me prosim nehala klicati miško?” “Ni problema, miško… no, kaj te zanima?” “Porkacvet… eh, daj, povej mi nekaj … vsi mi govorijo, da si pametna in stara, še posebej stara, ziher poznaš skrivnost o Znanju.” “Ja, poznam.” “No, in?” “Kaj in, miško?” “Ugggh, bemumišjake … alo, a bi mi jo slučajno zaupala? Rad bi prišel do filane paprike, pa me babnca maltretira in zajebava, da hoče najprej imeti Znanje! Jaz pa sem lačen!” “Lej, Roki, saj si Roki, ne da? Stvar je takšna …”, si je MatiŠeNiŽelvjaJuha obliznila ustnice, “moram te opozoriti, da ti morda Znanje ne bo všeč. Hočeš vseeno tvegati?” Roki je tako vneto prikimal, da se mu je snela čelada. MatiŠeNiŽelvjaJuha je skomignila z želvjimi rameni in mu začela razkrivati skrivnost Znanja. Roki Modri je najprej prebledel, nato pomodrel, nato pozelenel in na koncu postal zariplo rdeč od besa. “Joooooooooooj, ne me zajebavat, no! A sem zaradi tega prišel tako daleč?” “Ne jezi se na mene, miško, sprejmi to Znanje, želel si ga, zdaj boš pa moral živeti z njim.” Puf! MatiŠeNiŽelvjaJuha je … … spustila zajetno zalogo postanega zraka izpod želvje haube (prdnila je, ja, prebava v njenih letih ni želvji kašelj). “O packa!” Roki se je na hitro pobral, niti mu ni več rekel. Z žalostjo v srcu in obupom v očeh se je prepustil terenu, najraje bi se kar pahnil v prepad, vendar je bil preveč utrujen za takšne hece. Sploh ni opazil, da se je vmes že znočilo in da nanj preži nihče drug kot PretečaGolazen.

Roki bi se najraje pahnil v prepad.

(se nadaljuje …)

Babe so žleht (1. del)

Roki Modri se je nič hudega sluteč zmatran privlekel domov, upal je na večerjo, na slastno filano papriko v paradižnikovi omaki, kos kruha, malo lupčkanja in mečkanja pred televizorjem … in potem? Potem ga je zadel besedni valjar! Ženkica, ki je bila njega dni krasna frfljasta veščica sladkih besed in še slajšega pogleda, je zadnje leto postala prava lajajoča coprnica. Nič, čisto nič ji ni bilo več prav: ne rdeč 1800 W jekleni konjiček s hepa filtrom, niti moževa zloščena čelada, niti njegove nežne modre roke. Hotela je več! Več! Več! Hotela je grad, pa ljubimca, pa tri ponije in dva zlata kita, osebnega stražarja, zavistne sosede in Znanje. Slišala je praviti o legendi, da naj bi nekje na svetu obstajalo Znanje, s katerim lahko ostaneš vedno mlad, bujnih oblin in polne denarnice. Te govorice je seveda pobrala pri manikerki, ta jih je slišala od moža gostilničarja, ki jih je slišal od potepuškega Francija, ki jih je slišal od pijanega Sebata (op. avtorja: moja mala osebna šala inu zlobica), ki jih je pobral od krave, ki je štrikala na drevesu in ji je bilo dolgcajt, zato je pijanim mimoidočim pripovedovala napol izmišljene zgodbice.

Baba ga je nahrulila kot psa

Ako gre verjeti štikajoči kravi, gre legenda nekako takole … V deželi za tisočerimi vijugami in stotinami ravnih črt, kjer lesni črv ne domuje in molji še niso našli zatočišča, živi prastara MatiŠeNiŽelvjaJuha, ki pozna skrivnost, kako ostati večno mlad in … bla bla bla. V glavnem, Ženkica, ki je imela polno masla na glavi (dokaz #1, dokaz #2) je po ločitvi od TudiJazSemNašelSulice in po prekinitivi strastnega razmerja z Bakrenim sklenila lagodno živeti do večnosti in še naprej. Našla si je bimbota Rokija Modrega, ki se je vanjo zatreskal bolj, kot se zatreska žebelj v desko. Bil je edini, ki bi lahko zanjo poiskal Znanje in ji omogočil zavladati svetu … “Ljubica, kaj bi rada od mene?!” Roki Modro je nemočno vil roke, se neizmerno potil pod čelado in upal, da je slabo slišal. “Rada bi, da greš … Ne! Hočem, da greš in poiščeš neko staro želvo. Zmigaj svojo rit, baje da ni daleč. Ko prideš do želve, jo povprašaj po Znanju. Ostalo bo že vedela. Mislim, da ji pravijo MatiŠeNiŽelvjaJuha.” “Ljubica, ampak … ampak lačen sem in voham filano papriko …” “Šibaj, da te ne vidim! Papriko sem pojedla. Dobiš papriko, ampak le, če se vrneš z Znanjem!” Rokiju Modremu ni preostalo drugega, kot da se je odpravil na pot. Hodil je, hodil …

Pot se je vlekla in vlekla ....

Za trenutek je zamižal in potem skoraj padel v nezavest, ker je na tleh zagledal skrivnostno stopinjo BigFoota, pošasti pa nikjer. Lakota in želja po filani papriki mu ni dala, da bi izživel tisto pustolovsko žilico, ki ga je tiščala med tretjim in četrtim rebrom.

Stopinja BigFoota se je narisala od nikoder.

Prebolel je zamujeno priložnost zalezovanja BigFoota in se sklonjene glave malodane spotaknil ob kriptonit, ki so ga nepridipravi pripravili za onesposobljenje Superman-a. Ker se mu je dedc smilil, ja zagrabil skalo in jo zalučal v onostranstvo, kjer je nekemu bogu podzemlja tako močno padla na kremplje, da ima še danes kratke. Vsaj prihrani za manikuro (za razliko od Ženkice).

Z eno potezo je zagrabil, dvignil in zalučal kriptonit.

Ni se zavedal, da ga z bližnjega drevesa gleda krava, ki je ob nenavadnem prizoru za trenutek odložila štrikanje in junaka povabila na klepet. Splezala sta na zlato skrinjo, častno mesto junakov in na drevesih štrikajočih krav, malo počvekala, se nasmejala na kravin račun.

Štrikajoča krava ga je povabila na častno mesto na klepet...

Krava je Rokiju Modremu s težkim srcem potrdila, da si legende o Znanju ni popolnoma izmislila. Zaupala mu je, da je že mnogo junakov šlo na lov za skritim Znanjem, a se do sedaj še nobeden izmed njih ni vrnil. Roki Modri je prebledel, vendar se na srečo zaradi skafandra to ni videlo.

Krava mu je z žalostnim srcem potrdila resničnost legende.

Roki Modri se je zahvalil kravi in že hotel težkih nog naprej za nosom in pred ritjo, ko je še ujel njen klic. “Počaki malo, muu! Peš ne boš daleč prišel, muu! Vzami moj leteč bidon, meni pri štrikanju na drevesu tako ali tako ne koristi …” “Joj, ne morem …” “Nehaj jamrat, porkabik! Vzami leteči bidon in muu!” “Kaj naj rečem … hvala!” Roki je zajahal leteči bidon in odfrčal kot … vesoljec na letečem bidonu. Bizarno, priznam, vendar dobro za zgodbo. Verjemite.

Leteči bidon je odfrčal kot ... leteči bidon, kaj pa drugega!

Pri letenju sta dvakrat prebila zvočni zid, enkrat domišljijskega in enkrat skoraj potrpežljivostnega. Naenkrat se je bidon med letenjem ustavil in odvrgel vesoljca skupaj s pristajalno kupolo. Roki Modri je še zadnji trenutek pred izstrelitvijo uganil, kaj se dogaja, zato se je hitro zbasal v malodane premalo kupolo in trdno zatisnil oči. Česar ne vidiš, tistega ni. Pristanek ni bil ne nehak, ne trd, bil je ravno pravšnji, da je Rokiju Modremu uredil prebavo in da se kupola ni strla kot jajčna lupina.

Pristajalna kupola je zdržala pristanek, Roki Modri pa tud.

Splezal je iz kupole, se razgledal in spredvidel, da ga čaka jeba. “Jebiga, saj sem dedc,” si je rekel in zagazil v goščavje. Vodil ga je njegov občutek za čas, smer in lepoto utripanja metuljevih kril. To z metuljevimi krili je bedarija, bere se pa lepo. Priznajte! V glavnem, ko je prilomastil čez goščavje in bodikljavje, ni mogel verjeti svojim očem. Najprej je pomislil, da se mu nabira rosa na vizirju … ampak ne … res je bil … videl je …

Roki Modri je pogumno zagazil v goščavje.

Gledal je angela in gledal ga je točno v rit. Mali se je cmizdril na robu goščavja in na vse pretege stokal, jokal in vzdihoval. Zakaj? Ker je bil padli angel. Zvrnil se je z rolerji, punca pa se je z njegovim najboljšim frendom odpeljala naprej in ga pustila reveža samega. Roki Modri ni mogel le gledati vse te žalosti in potoka solz, navsezadnje je bila zemlja okoli padlega angela že razmočena (od solz, sline in kdo-ve-česa-še)  in zadnje, kar je potreboval, je bilo živo blato. Stopil je do njega in ga skušal pomiriti. “Dragi moj angel, veš, povedal ti bom eno modrost…” “Ueeee, ueeee, kaaaaaj mi boš povedal, muueee, šmrc, šmrc…” “Babe so žleht.” “Ja, to maš pa prav. Šmrc.”

Roki je skušal pomiriti in potolažiti padlega angela.

Glede na to, da se je mali nehal cmeriti, bi lahko rekli, da je bil uspešen. Roki mu je dal flajšter na razbito koleno, ga potrepljal po perutih in ga poslal za pobeglo punco. Hotel je stopiti naprej in zagazil v blato do kolen. Medtem, ko se je bojeval z blatom, ki mu je skušalo pogoltniti in sezuti škornje, se ni zavedal, da ga z bližnje gomile, ki so ji rekli PisekiNaKupi, nekdo opazuje … nekdo s ptičem na glavi oziroma štirje pari oči, en par celo steklenih.

Z gomile PisekiNaKupi so Rokija Modrega opazovali štirje pari oči ...

Rokiju se ni dalo več samemu mikastiti z blatom, nehvaležni padli angel se ni niti obrnil in tako ni videl, da je njegov rešitelj v težavah. Roki je iz ipike (inata, kljubovalnosti) sedel direkt v največji drek (op. avtorja: blato, razmočeno prst) in v trenutku zaspal … (se nadaljuje …)

Ko bi lahko govorili…

Nekega dne je možakarja prebudilo vreščanje, prava kakofonija. Katapultiralo ga je iz postelje, ves razmršen in naščeperjen kot premražen vrabec si je celo uspel nadeti očala. Besno je pogledal levo in desno. Glasovi so potihnili. Od strahu je prdnil. Zaslišal se je hehet. Obrnil se je na petah in zarjul. Ustrašil se je lastnega odseva v ogledalu. Še vedno razburjen je splezal nazaj pod odejo in zatisnil oči. Trikrat se je obrnil, nekaj zamomljal in že skoraj zaspal, potem pa… Trušč in galama! V trenutku je bil buden. Ko si je hotel nadeti očala — pozabil je, da jih ni snel — je roke približal očem in v šoku pozabil, kako mu je ime. Vsak od prstov je imel usta. Majhna mesnata usta. Vsa usta so žlobudrala. Hotel je zarjuti od groze, a ni našel dovolj moči. Z odprtimi usti, iz katerih se je pocedila slina, je zijal v lastne prste, kot da so pošasti. Kar so dejansko bili. “Prasec! Zadnjič si me porinil v nos! Samo enkrat še, pa te bom šausnil v nosnico!” “Misliš, da nam je prijetno, ko se praskaš po tazadnji?” “Kaj se toliko razburjate? A vam ni bilo krasno, ko je otipaval tisto gospodično?” “Bodi raje tiho! Ti jih še nisi dobil s kladivom po buči!” “Nas je bilo zadnjič prekleto strah in sram! Ne samo, da smo se morali tiščati k čebuli, z nožem je mahal mimo naših vratov kot pobesneli mesar!” “Vsi lahko kar nehate! Mene je zadnjič porinil v pasji kakec!” Možakar se je onesvestil. Počasi je odprl oči. Ležal je povprek čez posteljo, noge so mu visele na eno stran, glava na drugo. Tišina. S težavo se je skobacal v sedeči položaj. Še zmeraj tišina. Med vstajanjem je skrivoma pogledal prste na rokah. Zgledali so normalno. Rignil je. Tišina. Odsotno se je popraskal po ta zadnji, si povrtal po nosu in si šel pripraviti zajtrk – jajca na praženi čebuli. * Prsti … eden izmed najbolj fascinantnih delov telesa. Lahko so orodje, lahko so orožje, lahko so (pri)grizek, sploh če grizete nohte, lahko so pisalo in lahko so antene (če ste naravnani na signale iz vesolja). Z njimi lahko božamo, špikamo, štohamo, ščipamo, pičimo, zapolnimo, zamašimo, odmašimo, preizkusimo, potipamo, pretlačimo in popravimo. Lahko so dolgi, tanki, debeli, kratki, široki, ozki, krhki, jekleni, grčavi, obtolčeni, zguljeni, obrabljeni, ukrivljeni, polomljeni. Z njimi lahko informiramo, obtožimo, živciramo, pomirjamo in igramo. Kaj bi le povedali, če bi lahko govorili? Kje vse so bili, kaj vse so počeli … Mogoče je boljše, da ne govorijo 😆