Objava je primerna tudi za bralce, ki nikoli niso poslušali filozofije, psihologije ali podobnega teoretičnega šodra. Življenje ima raje prakso. Jaz tudi.

V soboto se je spet odvijala drama. Sem rekla drama?! Dodajte še dogodivščine v stilu Lažnivega Kljukca (barona Münchhausena). Ja,ja, valda, spet sem bila na treking tekmi. Tokrat v Laškem.

Preden zapletem zgodbo, si tudi mUčka zasluži nekaj besed…

Tovariši, še pomnite iskanja vampirjev po Gorjancih… in začetka, ko sem prišla pet minut pred štartom? Takrat sem se zaklela, da nikoli več ne pridem tako pozno na zbirno mesto. Zakletev je bila tako trdna, da sem na predzadnji treking po Učki prišla dve uri … pred organizatorji. Še dobro, da je bilo zjutraj mrzlo kot svinja (ni čudno, da pujsi dobijo gripo) in da sem se imela kam dat. V avtu sem v polni bojni opremi (dolge tekaške gate, hlače, flis, jakna in kapa) zadremala za kakšno urco, pokrita z deko, ki jo na srečo vlačim zraven. Zamudila pa le nisem! Boljše da ne vem, kaj so mislili organizatorji, ko sem primedvedila mednje med obešanjem štartnega transparenta Učka — časovna mučka

Potepanje je bilo fantastično fantazijsko, jesensko, sončno, z razgledom na morje… Z “mojimi gorjanskimi” Hrvati smo se imeli prav fino. Na vašo žalost (hehe) se nismo zgubili, niti malo zašli, tako da … ja, tudi uvrstitev je bila solidna Večji del poti sem pregazila tudi s starima-novima treking-prijateljema, Živo in Andrejem (Počasneli), s katerima smo se prvič srečali na Lučki zanki. Lučka, Učka … tole že skoraj ne more biti naključje. Nekaj mi pravi, da se bomo še srečali Da ne pozabim: hvala vama za družbo in vse ostalo

Po mUčki se je bilo treba prijaviti na Laško rundo. Tiste konce malo poznam, bila je zadnja tekma, moji gorjanski Hrvati so zboleli in nekdo mora biti zadnji … zato sem se prijavila na ultro (obljubljenih 35 km, 2200 m). Ne, ena ultra me ni izučila.

Nauk #1: Ena (ultra) ni nobena!

No, na Laško rundo sem spet prišla med prvimi … tokrat tekmovalci Spanje v avtu ni bilo potrebno. Ne bom rekla, da me ni (za)mikalo (spala sem samo 3 ure).

Verjetno vas ni treba spomniti, da je v petek (dan pred tekmo) scalo, kot da je imela sončna uprava dan za žehto. Ne samo to, po vrhovih so celo razmetali nekaj snega. Marsikoga bi to pripravilo do tega, da bi se namesto trekinga raje udeležil tekmovanja, kdo se večkrat obrne pod toplo odejo. Žal se takšnih igric mi ne gremo. Dajte bit resni, saj nismo nori!

Nauk #2: Vse je v glavi, tudi slabo vreme! Z drugimi besedami: za norce slabega vremena ni. Pika.

Na začetku nas je pozdravila plehmuzika in skušala pregnati megle. Če bi še nam, tekmovalcem, dali v roke piskre, kuhle in pokrovke, bi mogoče uspelo. Megle so zelo trdovratne, hujše so kot zažgana maščoba in zasušene testenine. Al pa gube.

Potem se je začelo. Dejanski štart je bil nekoliko odmaknjen od zbirnega prostora, zato smo se zagnali kot podivjana tolpa za fantom z odsevnim jopičem, ki nas je peljal do tja. Nepoučenim gledalcem se je verjetno zdelo, da gledajo požrešne kanibale na lovu. Po pravici: ne vem, kaj bi se zgodilo s fantom, če bi se ustavil.

Nauk #3: Če imaš za seboj podivjano množico, teči, kolikor ti noge dopustijo, ker obstaja verjetnost, da so kanibali! Nikol ne veš.

S šprinterskim tempom smo tekli do štarta, tako da je večini postalo toplo, topleje in vroče, še preden smo zagrizli v breg. Ko je fant z jopičem z žvižgom in mahanjem rok nakazal, da je to to, si je s tem nevede zagotovil preživetje. Življenjska nevarnost je minila Podali smo se proti Šmohórju.

Nauk #4 (še posebej za Mariborčane in okolico): Ni vsaka beseda naglašena na prvem zlogu. Reče se Šmohór, ne Šmóhor. Tako so mi povedali domačini in domačinom se verjame.

Ker sem strašno prebrisano bitje, sem se hitro, z učinkovitim in meni znanim pristopom otresla zasledovalcev: vse sem spustila naprej. Že po pol ure hoje me je zašpikalo v kolenu, kaj pa drugega. Kaj mi pomaga priti pravi čas, če se pozabim ogreti. C c c. Ampak tokrat sem bila pripravljena: opornica je bila na kolenu, preden bi rekli “Vse krave so ponoči črne, še posebej če mežiš.”

Na Šmohorju so me pričakali s harmoniko in ploskanjem, čeprav sem bila samo 10-15 minut za zadnjimi. Hecno, ampak prijetno. Skoraj sem jih prepričala, da bi zaplesali polko pa valček, vendar sem se jih potem usmilila. Bili so že utrujeni od stanja na mrazu. Dobila sem nasvet, da naj dobro pogledam lipo. Seveda se mi ni sanjalo, o čem govorijo (verjetno sem imela pogled zmedene teličke), ker sem na štartu imela preveč dela s trakci in cevkami na rukzaku in sem samo z enim ušesom poslušala napotke. Tudi opis trase ponavadi berem sproti, ker … se prej ubadam s trakci in žlauhci na rukzaku. Preden bom naštudirala optimalni sistem kam-kaj-dat-da-se-ne-zamotaš-kot-bizgec, bom verjetno že v onostranstvu. Nasvet-uganko sem si vseeno zapomnila. Vse pride enkrat prav.

Nauk #5: Vse pride enkrat prav … če ne prej, čez 30 let.

Blizu lipe je stal muzajoč se sneženi mož iz krvi in mesa. Ker je videl, da sem sfokusirana samo na lipo, me je raje pustil na miru. Babe so hudič! Še posebej, če jih razdražiš, ko so v elementu. Baje. Ne bi vedela, saj sem ja ženska. Stara lipa je ždela tam kot kup nesreče. Vi bi tudi, če bi bili napol votli. Počasi in previdno sem šla do nje, zastavice s perforatorjem ni bilo nikjer videt. Enkrat v življenju mi je prila moja majhnost prav! Toliko o zadnjem nauku! Ker sem meter in žiletko od tal, mi pogled nese nižje in med obkrožanjem lipe sem za trenutek ujela konček perforatorja. Tri centimetre več v višino in sneženi mož bi imel vsaj 10 minut zabave in muzanja več. Ha! Sneženega moža sem malce oblajala (pokramljala z njim), da bi se odkupila, ker sem ga prinesla okrog pri muzanju. Ker pa je ura cajt, je bilo treba naprej.

Nauk #6: Če baba grdo gleda ali če že samo sumiš, da grdo gleda, jo pusti na miru. Razen če imaš čokolado ali kavo. Ali informacijo, da baba nenamerno grdo gleda. Ali diamantni prstan. Odvisno od babe.

Med trekerji/trekaši velja nenapisano pravilo: če ne veš kam (in če nisi med prvimi), sledi stopinjam. V snegu je to še lažje. Ooo ja, medtem sem že gazila po snegu. Da ne bi preveč izstopala, sem imela obute tekaške čevlje. Lahki so, dober oprijem imajo in dobro dihajo. Tudi v vodi, žlumfarci in blatu. Sledila sem stopinjam in zagazila v snežno blato, ki je pod seboj skrivalo presenečenje. Mokroto. Od šoka sem za nekaj časa obstala v luži. Čevlji so zadihali na vsa pljuča in mojim prstom zagotovili knajpanje za naslednjih pet ur. Da ne bi kdo kazal s prsti na organizatorje! Ti so namreč lepo in jasno opozorili na stanje na progi.

Da ne bi po zgubljala časa med stanjem v blatu, sem roke in glavo poslala nazaj v dolino po lopato, ki je nimam. Ravno sem noge prepričevala, da jim je v blatu lepo, ko je mimo na leteči želvi prijezdil  sam presvitli baron Muchhausen. Podebatirala sva trenutno izmišljotinsko politiko, se sporekla okol pravil laganja in si rekla da “… takih neumnosti še v življenju nisva slišala”, ko so se vrnile roke in glava z lopato, ki je ni bilo. Odkopala sem se iz blata, se baronu zahvalila za družbo in …

Nauk #7: Če hodiš sam, imaš več časa za izmišljevanje zgodb. Morate enkrat poskusit

Do koče na Mrzlici (KT 6) je bilo vse lepo in prav. Kontrolna točka je bila v jedilnici, zato sem stopila skozi vhodna vrata in …

Prijazno dekle: “Mateja?“
Jaz (skoraj padla v nezavest od presenečenja): “Ja?….“
Dekle mi je pomolilo kuverto: “Tole je zate.“
Na kuverti je bilo napisano moje ime.
Jaz: “Ha?!“

Če vprašate dekle, vam bo ziher lahko potrdila, da je videla, kako sta hrčka v moji betici zapustila svoje delovno mesto in zaloputnila vrata za sabo. Točno to se je zgodilo. Če bi podrobno prebrala opis trase (in se ne ubadala s trakci), ne bi doživljala razsvetljenskega trenutka ob odpiranju kuverte. Kuverta je vsebovala dodatne skrivnostne napotke, kako najti skrito točko KT9, ki je ni bilo na zemljevidu. Bežno sem se spomnila, da je bilo pred štartom nekaj omenjeno v zvezi s tem…

Jaz: “A to je vse? Kje pa preluknjam kartonček?“
Dekle: “Žal ni nobenga več tukaj.“
Jaz: “Kako ni nobenga?!“
Dekle: “Tisti, ki je bil tukaj, je mislil, da si odstopila, in je šel malo pred tabo dol. Mogoče ga še ujameš.“
Jaz: “Presneti dedci! “
Priznam, bila sem mičkeno šokirano-presenečeno-razburjena. Ne bi rekla, da bi me odpisali, če bi bila eno uro za vsemi… Hehe, no, mogoče sem celo bila. Čakam na rezultate.

Jaz: “Mene že ne bodo kar tako odpisali. Jaz odstopila?! Jaz? Ni šans!“

Nauk #8: Sparkica se ne preda. Sparkica ne odstopi. Sparkice se ne odpiše. Kdor misli drugače, živi v zmoti.

S takšno ihto sem se zapodila z Mrzlice proti Kalu (KT7), da se je za mano vžgal sneg!

(se nadaljuje … )

Tags: filozofija za telebajske, laško, nauki, trek, učka, ultra