Incident

Sanjala je o sveže pokošeni travi, ko je mimo njene glave priletela lončnica in se raztreščila na prafaktorje, da je zemljo razpršilo na vse strani neba. Pogledala je navzgor. V tretjem nadstropju starinske bajte je bilo odprto okno in če se je potrudila, je lahko iz trušča razbrala, da je govorec strašansko razburjen. Še zmeraj je zijala v odprto okno, ko se je na njem prikazal obraz skuštrane rdečelase ženske z razmaznim ličilom okoli oči in z več kot očitno zabuhlimi očmi od joka. Njuna pogleda sta se srečala. V tistem so vhodna vrata skorajda poletela s tečajev. Skoznje je planil čokat tip z obrito glavo in temnimi sončnimi očali. Komajda je zadržala smeh, ko je opazila, da je tesno oprijeta majica pokala po šivih zaradi vseh kipečih bicepsov, tricepsov in … rastočega vampa. “Oprosti! Pridi nazaj! Žal mi je!” Rdečelaska je hlipajoče visela na oknu in skušala ustaviti mišičnjaka. Tip se ni niti obrnil. Sedel je za volan starega mercedeza, katerega sedeži so delili usodo majice. Pokajoče zglodano usnje je definivno videlo boljše čase. Motor je kihnil, prdnil oblak črnega dima, gume so zacvilile in avto je bil le še privid. Hlipanje je ponehalo. Ozrla se je k ženski. “Ga še vidiš?” je ženska vprašala med pihanjem v robec. “Ne.” “Fajn,” vsi zobje s kočniki vred so se zasvetili v nasmešku, “sem se že bala, da se ga ne bom rešila.” Trenutek neprijetne zmedene tišine. “Sem lahko radovedna, kaj se je zgodilo?” “Tip je bil čisto preveč navezan na lončnico, ki mu jo je dala njegova stara, zato sem jo zabrisala skozi okno.” Rdečelaska je opazovala svoj odsev v oknu in si popravljala ličilo. “Ne razumem… zakaj si pa potem jokala?” “Ah to… ne skrbi, malecka. Jutri grem na avdicijo. Ja, rada bi bila igralka in vsaka vaja pride prav.”

Kako sva z Murfakom pojasnila mlečni misterij

Oni dan sva z Murfakom naletela na zanimivo raziskovalno vprašanje: “Sam neki.. tip, ki je odkril mleko (žblj tisoče let nazaj), ne? Kaj dfak je delal s kravo???” Strogo resna znanstvenika kot sva, sva se  nemudoma lotila raziskovanja, da bi enkrat za vselej razjasnila in pojasnila mlečni misterij. Morate se zavedati, da ne gre za vprašanje tipa “kaj je bilo prej, kokoš ali jajce“, ne, tokrat je stvar veliko resnejša. Mleko. Kravje mleko. Pijemo ga skoraj vsak dan. Pravzaprav ne vsi – nekaterim mehaniki še niso popravili okvarjenega mlekoprebavnega mehanizma (glej hipolaktazija). In ne, to ni fičr, to je bug, sva z Murfakom enotnega mnenja. Dejstvo, da oba rada pijeva mleko v kavi, jeva jogurte, le s sirom se grdo gledava, nima čisto nič s tem.
Najino mnenje je zmeraj objektivno, t.j. neodvisno od najinih občutij, prepričanj in vrednot. Resnica in samo resnica über alles.
Iz najbolj zanesljivega vira na svetu sva izbrskala zanimivo  in preverjeno dejstvo, da je živalsko mleko (mlek, mlejko, mljek) prisotno v naši prehrani že od leta 5000 p.n.š. (mlečni produkti baje že prej, okoli 6500 p.n.š.)  in da se je vse skupaj začelo na Srednjem Vzhodu. Več najini internetni viri niso povedali, zato sva morala poiskati druge verodostojne vire o mlečnem misteriju. Po napornem brskanju v prašnih arhivih ene izmed prastarih norveških knjižnic sva po treh alergijskih napadih zaradi prahu in dveh invazijah psihopatskih, neuravnovešenih pajkov našla skrivnostno črno bukvico. Napisana je bila deloma v latinščini, deloma v klinopisu in nekaj malega v predjamskih kracah. Dala sva jo prevesti. V knjigi je bilo celo poglavje namenjeno zgodovini mleka. Pravi takole: “Bil je čas cvetenja divjih travic, Čudna Kosmata Bitja z Rogovi in Rožnatimi Palčkami na Trebuhu  so se mirno sprehajala naokoli, svet je bil lep in Hrmphk Hrmphk je bil najpogumnejši lovec v votlini. Bil je čisto navaden dan leta 13 po Udomačitvi  Čudnih Kosmatih Bitij z Rogovi in Rožnatimi Palčkami na Trebuhu in Hrmphk Hrmphk je eksperimentiral z usnjenimi trakci na krpah, ki jih je imel ovite okoli stopal. Hotel je narediti vtis na votlinsko krasotico Mmmhmmko. Motal in motal je trakce in nekako zmotovili dokaj vijugasto reč. V tistem je nekaj centimetrov stran stekla Štirtaca Hrana, zelo okusna žival, ki so jo le redko videli, kaj šele, da bi jo imeli priliko ujeti. Hrmphk Hrmphk se je zagnal za Štiritaco Hrano kot budalo, se spotaknil zaradi vijugasto zamotanih usnjenih trakcev in zgrmel čez rob prepada. V zadnjem hipu se je ujel za grmiček na robu in obvisel kot zadnji votlinski Bibek. Bibek so takrat klicali najbolj nerodnega prebivalca votline. Mnogo let kasneje je malo pred smrtjo povedal, da je takrat razmišljal, da raje umre, kot da ga sovotlinjaki vidijo viseti kot Bibeka.  Ravno, ko je hotel spustiti grmiček in se junaško posloviti od sveta, je mimo prišlo radovedno Čudno Kosmato Bitje z Rožnatimi Palčkami na Trebuhu. Hrmphk Hrmphk je v duhu samoohranitvenega nagona zagrabil prvo, kar mu je prišlo pod roko. Bila je rožnata palčka na trebuhu. Prijel se je in stisnil. Špric! nekaj belega v obraz in usta kot strela z jasnega. Izpljunil je, ker je mislil, da je stvar strupena. Čudno Kosmato Bitje se je prestrašilo nenadnega posega v intimni prostor rožnatih palčk, zato je začelo vleči. Hrmphk Hrmphk je takoj dojel možnost rešitve. Še z drugo roko je zagrbil za eno izmed palčk. Špric! v obraz. Kljub temu ni spustil palčk. Ubogo prestrašeno Čudno Kosmato Bitje je vleklo kot zmešano. Hrmphk Hrmphk je bil rešen. Ko se je nadihal in zahvalil Čudnemu Kosmatemu Bitju za nenadejano rešitev, se je nehote obliznil. Bela tekočina je bila sladkastega okusa. Še vedno ni vedel, ali je strupeno ali ne. Obležal je na robu prepada, da bi videl, ali mu bo uspelo preživeti do sončnega zahoda. Mislil je, da je umrl, ko ga je nazaj v življenje priklical znan nežen glasek. Bilo je jutro in nad njim je slonela Mmmhmmka. Skočil je pokonci, podrl Mmmhmmko in jo od veselja za lase odvlekel v votlino. Vsem v votlini je razglasil, da je našel novo vrsto hrane in da je zato tako pomemben, da si lahko kar prisvoji Mmmhmmko. Ta ga je po govoru kljub solzam v očeh zaradi vlečenja za lase zaljubljeno gledala. Tistega dne je bilo v votlini rajanje, priredili so ples v čast Čudnim Kosmatim Bitjem z Rožnatimi Palčkami in jih preimenovali v Krave, belo tekočino iz Rožnatih Palčk pa Mleko. Vse ostalo je zgodovina.” Od veselja nad tako redko in izredno pomembno najdbo za človeštvo sva se z Murfakom razjokala drug drugemu na rami. Veste, takšne stvari je težko priznati pred očmi javnosti, vendar želiva, da niti za sekundo ne podvomite v naju, v najine raziskovalne in znanstvene metode. Zdaj, ko je mlečni misterij pojasnjen v občo dobrobit, se morava vrniti k pisanju najinega članka. Tako lepo nama je pri srcu, ko razrešiva misterij. Vam ni?

Kot v pravljici

Živela je v čudaški pravljici, le da ni bila ne Pepelka, ne Sneguljčica, še žaba ne. Ni bilo niti princa, niti belega konja, razen tistega v horseburgerju. Ni bilo ne gradu, ne cesarstva, ne prestola, ne pocurkanih romantičnih prizorov. Ni bilo zastrupljenih jabolk, ne sladkih poljubov, ne plesanja v mesečini in ne steklenih šuheljnov. Ni bilo skrivnostnega zaklada, ne dobrodušne debelušne vile, ne govorečih miši in ptic, razen posušenih pajkov v pozabljenih kotih. Včasih se je posipala s pepelom, včasih polivala z vodo ali pa jo je oblival švic od teka. Njeni prijatelji so prihajali in odhajali v sanjah. Imela je sanje, ene bizarnejše od drugih. Najbolj domače se je počutila v temnih gozdovih, videla je vsaj tri konce sveta in preštevala duhove. Prvi, drugi, prvi, drugi. Končno vem, kdo bi rada bila, ko bom velika. Tim Burton.