Otročje teme, strešice in druge razvijalske malenkosti

Danes sem spet zamenjala temo na blogu. Vsake toliko me prime in poiščem kakšno lepšo, boljšo, ne preveč nabasano, zlobnjevito in raztegljivo (angl. lean, mean & responsive)… karkoli že to je. Tale mi je zelo všeč, imenuje se parabola, je zastonj, ima kopico nastavitev (če koga zanima), vendar… Hudič je v podrobnih malenkostih in malenkostnih podrobnostih. Č. Č v drugi pisavi. Č v drugi pisavi v naslovih objav. Jebgrdo (angl. fugly). Moteče. Slišala sem že za izpeljane teme (ang. child theme), vendar še nikoli nisem nobene naredila. Prebrala sem, da je to otročje lahko, zato sem se odločila narediti svojo prvo otročjo izpeljavo te teme in rešiti problem s strešicami. Ustvarila sem novo mapo z imenom parabola-child, dodala vanjo ustrezno izpolnjen style.css, v katerem sem po navodilih s prej omenjene strani uvozila parabolin css. Nato sem poiskala font Bebas Neue, ki ga tema uporablja za naslove. Na srečo ga ima Font Squirrel, ki je res fenomenalna stran za fonte in ki ponuja tudi generator fontov za splet aka webfont kit. S pomočjo generatorja sem ustvarila potrebne datoteke, ki podpirajo tudi slovenske črke. Jap, vse šumnike, žumnike in problematične čumnike. Zdaj si želim le še, da bi vsi otroci imeli dovolj hrane in mir na svetu. Trik pri otročji temi je v tem, da je potrebno ohraniti strukturo starševske teme in   skopirati le datoteke, ki jih želimo spreminjati.  V mojem primeru sem morala v parabola-child ustvariti mapo fonts, vanjo skopirati zgenerirane datoteke in nazadnje v style.css povedati, da želim uvoziti fonte iz nove fonts mape v parabola-child namesto iz parabola/fonts. Simpl kot pogreti pasulj iz konzerve. Č je zdaj Č v pravi pisavi. P.S.: Po objavi sem ugotovila, da je tudi Ž v naslovu bloga zbolel za isto Č-jevo boleznijo, tako da sem del z generiranjem in kopiranjem ponovila še za Oswalda Stencila. P.P.S.: Po objavi in čez 20 dni sem ugotovila, da mi manjkata še dva fonta. Se zgodi.

Lanska ponovoletna zaobljuba

Obljubljam, da se bom potrudila biti boljši človek. Vedno je prostor za izboljšave. Recimo… Boljši človek ne pobarva belega perila na roza in ne prismodi mleka. Raje prismodi perilo in obarva mleko. Boljši človek kihne v rokav, ne v dlan, če utegne. Boljši človek verjame v naključja in dogodke ter se vedno pripravi na namere. Prvi nateg na suho — se zgodi. Drugi nateg na suho — zgolj naključje. Tretji poskus natega na suho — jezikova župa in ena okrog ušes. Boljši človek pomaga človeku v stiski, ne da bi zato zahteval denarno plačilo, a se ne brani pretirano kosila, objema, niti ne avtomobila v naravni velikosti. Boljši človek je včasih altruist, včasih dualist, običajno pa vse troje.

Vojne, žvižgači in kompromis

To bo težka objava, o žalosti, strahu, zgroženosti in dvomu. Obljubila sem si, da jo bom napisala. Tak je bil moj dogovor s samo sabo.

Neživalske Zverine

V daljavi (tukaj, tukaj in še kje) je polno groze, besa, krvavečih udov, prestrašenih oči; na drugi strani fizično neobstoječega zidu se sončijo od tobaka in kave obarvani zobje, prežeča režeča mačka iz čudežne zahodne dežele, medtem ko gnijoča apatičnost in puhla sebičnost delita karte: svetloba se odbija od njih, podobe smrti, raket, izstrelkov, blaznih ostrostrelcev, podivjanih psihopatov in histeričnih ostankov Ljudi. Današnji Dali in Picasso bi bila bližje resničnosti absurda kot absurdni resničnosti delitve na Pošasti, Zverine in Ljudi. Strah me je, prvič me je resno strah drugih, slepcev z vidom 20/20, normalnežev z vsemi fobijami na seznamu vseh fobij. Vsakič, ko se nasmejem, se hkrati zavem svojega strahu, ki ni isti, kot strah bežečih pred umiranjem. Slaba vest zadane kot tsunami: smejem se, ko drugi umirajo. Ne ker, le ko, nekje drugje, stran. Čut za smeh in smešno se potuhne globoko v črnino in potem traja preden spet upa pomoliti glavo iz varnega zavetja, poduhati temačni zrak in skočiti v zrak, dokler se spet ne zavleče v črnino. Kako ne bi, če se dogajajo takšne stvari, kot jih prikazuje posnetek… Opozorilo: video vsebuje grozljive in krute prizore. [iframe src=”http://www.kickstarter.com/projects/275961848/witness-to-the-suffering-of-ordinary-syrians/widget/video.html” height=”360″ width=”480″ frameborder=”0″] Takšni smo: pošastni, kruti, zverine drug do drugega, ne glede na stran, vzrok, barvo kože, jezik, vero.

Piskanje in žvižganje

V obdobju nadzorovanja piškotkov, ki niso pecivo, nekdo v radijski oddaji reče, kako so ZDA bolj odprte, sploh kar se interneta tiče. So res? V isti sapi ta isti nekdo reče, kako smo v EU bolj konzervativni. Smo res? Potem pove, da gre pri piškotkih za regulacijo bolj na tehnični ravni in da se kontrolo nad spletnim pecivom prepušča uporabnikom, medtem ko v ZDA delajo na tem, da bi imeli kontrolo nad vsebino. Kdo je tu nor odprt?
V poslu ni nič zastonj, še najmanj zastonj stvari in analitične storitve.
Piškotki so super, omogočajo boljšo in lepšo uporabniško izkušnjo, zame naprednejše funkcionalnosti na spletni strani (ekhm… ekhm… naštej tri, ki ne vodijo do ‘filter bubble’).  Nekateri stokajo o upadu dobička, jaz pa imam občutek, da lahko končno izbiram svoje stranke v spletnem kurbišču, v katerem se je do sedaj s podatki v piškotkih delalo kot z dekleti v trgovini z belim blagom. V zvezi z odprtostjo: ste slišali za Edwarda Snowdena, za nekatere junaka, za druge izdajalca, državnega sovražnika, vohuna in človeški izmeček? Najde se sto in ena anketa na temo  ‘Edward Snowden in pravica do žvižganja‘ ali ‘Junak ali junec?‘ z odgovori, ki povprečnega ne-Američana zmrazijo, kot da bi ga polizala Matilda po čelu, bradi, srcu in zdravemu razumu. Mazanje njegovega imena, izdelava psihološkega profila, na katerega bi bil Freud strašansko ponosen, zatrjevanje ‘skrivnost je skrivnost, četudi škodi človeštvu’ — to je le peščica orožja iz orožarne tistih, ki se igrajo z vžigalicami do kolen v cisterni bencina. Zanima me, kdaj oz. če sploh bo folk skužil, da ni pomemben posameznik – ne Snowden, ne Assange, konec koncev niti Janša izpred 20-tih let, ampak da so pomembna pogumna dejanja in odpiranje oči slepim z vidom 20/20.
Če človekoljubni posamezniki ne bi in ne bodo žvižgali, bomo vsi, razen redkih izbrancev, tenko piskali.
Vsi smo enaki, le da nismo. Veliki brat nas gleda, tudi če mi njega ne. Niso vse teorije zarote teorije in ne vse resnične, a če se o njih žvižga, so po moje vredne pozornosti.

Brezkompromisni kompromis

Kompleksni (ne nujno zakompleksani) ljudje sklepajo kompleksne kompromise. Moj je takšen: če hočem pisati o vsakodnevnih smešnih drobtinicah, bom pisala bom tudi o stvareh, ki so daleč od tega, da bi bile smešne. Moram pisati o njih, sicer me bo razžrlo in zastrupilo še tisto troho humorja, ki trenutno nič hudega sluteč nabira gozdne jagode na črnih obrnkih gozda Domišljije.
Najenostavneje je biti noj in tiščati glavo v pesek, a to še zdaleč ni najpametneje… za obstanek človečnosti.
Rada se smejem, še raje nasmejem, zato ta kompleksen kompromis.