Zametek nasmeška je zamrznil, čeprav se ga sluti tam… pod namrščenostjo. Poglejte jo, zrcalna podoba govori, da trenutno ni razloga za smeh.
Nasmešek lahko zgubi službo, trenutno je na prepihu. Nosi ga sem in tja, zadeva ob ostre skale vseistosti in vseenskosti. Kruši se ob neobzirnosti in domnevah, da smo trije eno.
Ampak je tam. Zametek. Spet bo zaplul. Že razvija jadra.
Ko je človek utrujen, ima ponavadi bedaste ideje. Meni se je snoči po tehtnem premisleku, obešanju cunj in zlaganju nogavic zgodilo (ja, zgodilo) razodetje. Najboljše do sedaj! 
Pripravljeni?
Napisala sem si Deklaracijo neodvisnosti.
Deklaracija neodvisnosti me odvezuje od svetobolja, vzdihovanja za ?????? (cenzura) in podobnih jajc. Vsakič, ko bom samo pomislila na to, da bi izvajala katero izmed teh jajc-stvari, bom obula tekaške čevlje in šla tečt:
Zakaj? Ker sem neodvisna od takšnih zblojenih tavanj možganske celice, e, zato.
Hehe, lahko da bom že jutri zabrisala to Deklaracijo sama sebi v glavo. Za zdaj jo imam zmeraj pred očmi! Mwahaha, dobro sem se! 
Prava 21st Century Girl.
Želva je plazilec. Dejstvo. 
1. Gledati Emo.
2. Gledati Emo.
3. Pričakovati … karkoli.
4. Verjeti v bitja s planeta Žblj.
5. Gledati Emo.
To je to. Lahko noč.
P.S.: Eme na srečo nisem gledala.
Po hudo nepreverjenih in popolnoma izmišljenih informacijah naj bi znani in priljubljeni finski pisatelj Arto Paasilinna svojo knjigo Dedu za petami preimenoval v Žarku za petami. Seveda Žarko to že dolgo ve, ampak se ni hotel prej preveč hvaliti.
Paasilinna pravi, da … “Hec mora bit!”
Tags: dobri ljudje, knjige, zarkofacts
Ko mali zeleni zgubijo ključe svoje vesoljske ladje, je štala. V soboto sem se mudila v Celju, bila sem povabljena na maturantski ples… kot gledalka (in glodalka). Ne bi predolgo o tem, da sem imela zgrešeno idejo o tem, kje se nahaja dvorana Golovec. Še dobro, da sem bila 45 minut prezgodnja, kljub snegu. Ja, drugi so zamujali pol ure.V avtu sem imela čas razmisliti, se na skrivaj hihitati in pisati bedarije. Ampak o tem kdaj drugič.
Kje so zdaj mali zeleni, kje? Kje?!
Počasi!
Med obhodom po balkonu nad dvorano so moji senzorji zaznali čudno znane frekvence. Takoj sem jih spoznala. Mali zeleni. Kako vem, da so bili oni? Ker jih imam ene par v glavi. Občasno jim uspe prevzeti kontrolo nad mano… No, večino časa jih imam na vajetih, ne prehitevajte s sklepanjem.
Vohala sem in vohala, da bi določila njihovo skrivališče, vendar sem (kljub zamašenemu nosu) vohala sam neke narezke… Ajej. Potem sem globoko, ampak res globoko razmislila (spustila sem se po stopnicah). Kam se skrijejo mali zeleni, da se jih ne opazi?
Bingo! Naravnost pred naše oči.
V okrasek na stropu. Ne bi se zavzela, če ne bi bučmani založili ključev svoje vesoljske ladje. V dvorani so ugasnili luči, zato so morali mali zeleni prižgati žepne svetilke. Vsem ostalim prisotnim se je zdelo vse to čisto normalno, del šova. Mene niso preslepili, mrhe male zelene!
Prilagam dokazno gradivo:
HA! HA HA! Kdo se zdaj zadnji smeje, a? Mrcine!
Tags: bedastoče, mali zeleni
Subscribe Feed (RSS)
Comments Feed
Sparkier than ever :)