Začelo se je lepo, naspidirano, s kavo in zajtrkom, odhodom na squash, ki sem se ga veselila… potem pa… meh. Ni bilo prave igre, ne pravega razpoloženja in bam! glavobol, da bi ga trije sloni težko vlekli po ravnini, kaj šele navkreber. Prišlo je do sinhronizacijskih motenj med telesom in ne-telesom. Krasen sončni sobotni (popol)dan sem preživela (in še preživljam)… za spuščenimi žaluzijami. Ok, tudi prav. Škoda dneva, ja.Kaj naj? V jok in na drevo?

Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra: imela sem čas razmišljati. (Neeee žeee speeeeet, arrrrghhhh….)

O ljudeh

Ugotovitev zadnjih dveh dni: Some people make me go “oh…“, many “wtf?!“, quite many “arrrgh“, rare “♥” and very few “I’m aliiiiveee!”
Hvala odgovornim za zadnji dve skupini.

O smislu

Smisel ni ne imeti skrbi. Smisel ni ždenje v oblakih. Končno sem prišla do spoznanja, da ima moj navidezni nesmisel… smisel.

“What man actually needs is not a tensionless state but rather the striving and struggling for some goal worthy of him. What he needs is not the discharge of tension at any cost, but the call of a potential meaning waiting to be fulfilled by him.”
~ Viktor Frankl, Man’s Search for Meaning

Pogledala sem Može, ki strmijo v koze. Ljudje, če se vam zdi film brezvezen in občasno smešen… ste po moje zgrešili bistvo filma. The Smisel. Dopuščam možnost, da sem ga razumela po svoje.

Ravnokar je prišel sms. Da vidimo, kaj mi sporoča vesolje. Morda je od…

… … …

… ne, ni bil Njegov. Toliko o znamenjih in vesolju.

O ljubezni

Toliko je že napisanega na to temo, da bi lahko naredili kres do Lune. Najlažje se je pa zaljubit. Ne zacopat, ne zagledat, ampak tisto prav… do kosti. Kako veš, da si tam? Ko tisti Osebi altruistično privoščiš srečo, tudi če ni s tabo. In ko iskanje smisla… za nekaj časa zgubi smisel, samo zato, da ga potem najde v nesmislu. Bla bla bla. V resnici sem hotela deliti z vami le tole pesem…

The Letter
By Amy Lowell

Little cramped words scrawling all over the paper
Like draggled fly’s legs,
What can you tell of the flaring moon
Through the oak leaves?
Of or my uncurtained window and the bare floor
Spattered with moonlight?
Your silly quirks and twists have nothing in them
Of blossoming hawthorns,
And this paper is dull, crisp, smooth, virgin of loveliness
Beneath my hand.

I am tired, Beloved, of chafing my heart against
The want of you;
Of squeezing it into little inkdrops,
And posting it.
And I scald alone, here, under the fire
Of the great moon.

Tega dneva dopusta še ni konec, vendar so me že našli za nujne stvari, ki morajo biti narejene do jutri. V tem primeru bi telo še lahko, zdaj se pa duh upira FML!

P.S.: Poročilo s treka še sledi, najprej moram opraviti tiste “tanujne” stvari

[EDIT]

P.P.S.: Grem mal laufat, da se zbudim

Zadnja dva tedna sta bila težka kot sto mater – tako po dolžini kot po karakterju. Murphyju je spet špilalo v glavi, preigraval je cele tonske lestvice, ko pa se je lotil še kakofoničnega komada z Nespečnostjo in Neješčnostjo, sem mu postavila ultimat: ali on ali jaz. Rezultat? Vloga za ločitev.

Vse kar sva imela, sva zbrcala na kup: celo goro spominov, čohanja za ušesi, pretepanja, mečkanja in božanja, mojo skrivno zacopanost in iskanje ‘The Kiss’. Nekajkrat sva se še zlasala, pobotala, spet zlasala, objemala z Nespečnostjo in Neješčnostjo in potem je bilo konec. Rekel je, da lahko dobim Spanec in nekaj Izkušenj, če žrtvujem skrivno Zacopanost in Željo po The Kiss.

Kaj naj bi naredila?! Vzela sem moko, vodo, sol, zbrala jajca in … začela delat šmorn, kot se za mlečni folk spodobi. Emmmm, ja. Done. Did it again. (prosto po Emkeju). Pred ciljno enoosebno publiko sem premierno odigrala predstavo Zacopanost za telebajsike. In?

I failed. Vsaj kar se šmorna tiče. Dobila sem marmeladne buhtlje. Nimam jih preveč rada, vendar so boljši od zažgane mase. Če tvoja enoosebna publika misli, da NI čas za šmorn, lahko narediš dve stvari: 1. vržeš maso stran, spokaš predpasnik in se jeziš, 2. greš preko vsega, preko sebe in se sprijazniš, da tud če maš jajca, ni nujno, da rata šmorn. Pač narediš buhtlje. Kaj zdaj? Jebatga.

Murphy me je sicer spet nategnil na suho, ker še vedno ne spim tako, kot bi morala. Ampak… vsaj jajca se ne bodo pokvarila Tudi moja usoda se ne bo naprej štrikala kar sama od sebe. Nope. Čas je za spremembo vzorca v tem štrikanem kvačkanju.

Ko te najmanj pričakujem, padeš v sanje.

Glej, spomnim se tvojih besed, res, vem. Racionaliziram, eliminiram, zanikujem, prepričujem se in dopovedujem, da je “ne” edina možnost. V hipu odživim tri življenja: s tabo, brez tebe, brez ljudi. Predstavljam si, da se zgodi nemogoče in da se svet obrne na glavo. Ugotovim, da se bo svet zaradi vztrajnosti obrnil nazaj. Vem. Ampak… Želim ga zanihati.

Ne razumem se. Kričim.

Metamorfoza bo enkrat dokončna, obljubim, cikli se bodo nehali. Niti vedel ne boš. In potem bo vse vredu. It’s gonna be alright.

Nadalje je fajn, če je mal mehanika, da bo porihtal moje medgalaktično plovilo. Zaenkrat gre še samo po cesti in sliši na ime Leteči tepih. Delam na tem, da bi šlo še po vodi, zraku in po/v medplanetarni črni snovi, vendar za to potrebujem malo pomoči.

Še bolj nadalje je fajn, če je malo psihologa s ščepcem filozofa, da bova lahko skupaj ugotavljala, kako utopično čudna sva ali pa je narobe čudna druga stran.

Še najbolj fajn je, če je moški, da se najini mesečni periodi slučajno ne bi ujeli. Ker potem bi bila štala. Zmajevska štala.

No, če bo že moški, je tudi fajn, če mu ustreza moja družba, glas in stas, ker, po pravici povedano, hudo dvomim, da bom kdaj dosegla določene kriterije. Razen… ko bom objedena od črvov. Ta fajn-kriterij je še toliko bolj pomemben, ker bo moral zraven na medgalaktične misije, valda. Če se bova celo pot gledala kot marmelada in zaseka na istem kosu kruha… ne bo dobro.

Eh, ja, fajn je tudi, če bo tudi meni ustrezala njegova družba, se razume. Sicer postanem dokaj neprijetna… in začnem butati z glavo v zid, se umikati in bežati. A da je to normalno? Prav.

To je to. Plačilo? Chili con carne in doma pečen kruh, vožnja z letečim tepihom in moja über prijetna družba (ko in če nisem ravno tečna). Ha. Ha ha. Mwahahaha!

P.S.: Čakam na naslednjo rundo butanja v zid, zato vse te neumnosti…