Ubita miš, Guetta in širôko obzorje

Ljudje smo čudni stvori. Vsak dan iz malhe čustev in občutij vlečemo eno za drugim, eno z drugim, eno preko drugega. Včeraj sem iz svoje malhe za začetek povlekla tečnobo in jezo. Ker se še sama ne maram takšne, je malo verjetno, da bi me kdo drug, zato je bilo treba nekaj ukreniti. Kaj je boljšega od sproščanja jeze z igranjem kul streljačine? Ohmmmm in globoko dihanje pri meni žal ne zaležeta. :mrgrin:

Med čakanjem na :inlove: in preostalo druščino, namenjeno v Ljubljano, sem nabijala Unreal Tournament in to tako zazvzeto, tako predano, da sem — igra je vmes parkrat nesramno šteknila na najbolj nerodnem mestu — ubila miš. 😀 Med sproščanjem jeze od jeze ubila miš (glasbena podlaga).

Naslednje iz malhe je bilo začudenje. Eksperimentalno smo šli na koncert Davida Guette v novo športno dvorano v Stožicah. Zanimiva arhitekturna reč. Bo treba kmalu na kakšno tekmo! 😀 Po 15 minutnem stanju na mrazu in snegu brez jaken — garderob ni, jaken pa tudi nismo hoteli vlačiti naokoli kot mačka mlade, se nam je uspelo prebiti v dvorano mimo kontrol, preverjanja starosti in postaj z depilacijskimi papirnatimi trakci.

Mimogrede, David-Guetta-zadevam se ne reče koncert, ampak party, tako me je vsaj podučil moj študent(ek), ki sem ga srečala tam 😉 😀

V glavnem… metalci in rokerji smo svojo party-nedolžnost izgubili brez hujših duševnih bolečin, ravno nasprotno! Rjovenje tisočglave množice, nekaj znanih komadov in fensi žar-o-met-šou so naredili svoje. Eksperiment je uspel: raztegnili smo svoja obzorja. Moje širôko obzorje je uspelo narediti nekaj škljocev kar s tulifonom. Za spomin… na raztegovanje. 😀

Pot domov je bila adrenalinsko noro dobra. Že ko smo ob 19.uri šli v Ljubljano, je snežilo…. snežilo je ves čas partyja in… da, tudi ob 4. zjutraj, ko smo se vračali domov! 😀 Kot zadnjo sem iz malhe potegnila zadovoljstvo in čisti užitek ob vožnji po vsaj 5 cm snega… po skoraj čisto prazni avtocesti. Luksuz! :mrgrin: Kaj naj, mi je pač všeč vozit se po snegu …

Party škljoci… samo za vas!

P.S.: Če sem že zdaj tako uživala, kaj bo šele na koncertu Metallice?! Enkrat … ko bo. 😀

Moj telefon je lahko fotič (Tminsko migetalkanje) – 2.del

Grozljivo veliko časa je minilo od prvega dela, vem, ampak… jebatga. Vse ob svojem času in čas je zdaj! Še sploh, ko sem rahlo tečna, ker ždim med štirimi stenami, namesto da bi šla na sonce in sneg. Eh, tudi za to bo prišel pravi trenutek.

Torej…
Po ne-preveč-navdušujoči izkušnji s troli z Rogle je sledil moj letošnji najljubši treking – Tolmin. Na tem potovanju tja in nazaj me je zadelo, da ni treba zgolj trpet, da se lahko imaš fajn :mrgreen:

Že na začetku smo se trije mušketirji (piskec, Hana in moja majhnosti, Mareta tokrat ni bilo zraven) odločili, da bomo na vse pretege branili zadnje mesto na ultri. Vse do konca smo mislili, da nam je uspelo… malo pred ciljem smo pa ugotovili, da je za nami ostal še eden tekmovalec, s katerim smo se tako ali tako cel čas prehitevali po levi in po desni – enkrat mi njega, drugič on nas…

Ob znaku za štart se je množica sotrekašev zapodila po ravnini in malo je manjkalo, pa bi prebili zvočni zid. Da bi se izognili neprijetnostim pri pojasnjevanju, zakaj je do tega prišlo, je naša trojica začela bolj počasi. Pri sebi sem si celo obljubila, da bom na tej poti skušala uživati do skrajne meje. Telefon sem si zataknila za pas, zato da je bil fotoaparat pri roki. Ne boste verjeli, prvič v svoji trekinški (ne)karieri sem naredila toliko fotk, da imam dejansko kaj pokazati. Bravo jaz! Nadaljevanje je bilo brez večjih pretresov, brez zgubljanja, na koncu smo zaključili obuti in oblečeni v vodi. Hec mora bit 😛

Ne bom več pisala, tokrat si raje delajte lušte zgolj z razgledi, za izkušnje pa si obujte pohodne ali tekaške čevlje in v akcijo! :mrgreen:

Moj telefon je lahko fotič (Tminsko migetalkanje) – 1.del

Hja, bojda dolgujem (če ne drugim — vsaj sama sebi) eno tako mini poročilo s trekingovskega migetalkanja okol Tmina. Tolmin je to, Tolmin, da ne bi kdo zganjal panike, kje smo se pojali 😀

Še prej pa nekaj besed o predzadnjem trekingu na Rogli… da bo jasno, čemu tokrat malo drugače kot ponavadi. Torej…

Troli so!!! (post-apokaliptično poročilo s trekinga na Rogli)

Šlo je za ultro, kakopak, na krajših relacijah se ne more toliko dogajati. Štartali smo direkt na Rogli in se  kot bikci zagnali proti Mašinžagi. Dvakrat sem kipnila že tako razboleli gleženj leve noge. Z nekaj glasnimi medklici “Auuu prasica!!!” je vseeno šlo naprej. Držala sem se repa dirjajoče vodilne skupine, vse dokler me ni srečala butalska pamet na križišču ceste in kozje stezice. Saj ne, da sem bila pametnejša od vseh… ne-ne, ah, kje pa. Po Garminu sodeč bi morala priti direkt do prve točke, ki je bila na levem bregu ribnika nekoliko naprej. Recimo, da je slepeče sonce krivo za to, da sem dala dreku focn. Butalska pamet in jaz sva našli bližnjico, ki me je res odpeljala do kontrolne točke, mhm, jaja… a najprej sem naredila 300 dodatnih višincev. Da bi se obrnila? Pffffff! Pajade. Pregnala sem družino srn, lezla po tako visoki travi, da so mi samo oči gledale nad njo. Razgled je bil fantastičen, ampak… po rusko: “vsi naprej spizdjot, jaz pa razpaljot!” 😆
O “auuu prasica” vsakih 50 metrov ne bom, škoda črk. Lahko pa uganete, da me je gleženj bolel… kot prasica 😐

Zagledala sem jo! Woohooo! Kontrolna točka! Potem pa žbam, bum in kabum! Zložila sem se po tleh ko klada.
Mokro listje + blato + mokre korenine = stegenska modrica in… “auuu prasica!!!!”

Vmes sem tako umetelno zagazila v neko frdamano lužo, da mi je uspelo dobiti vodo v sicer neprepustne Salomonke. No, glede tega se še nisem sekirala… Ne še. Pa bi se morala.

Do druge kontrolne točke smo lahko ubrali poljubno pot. Aha, mhm… Daj alkoholiku flašo šnopsa, naj jo čuva. Drekec pekec je nastavil drugo lice za focn.

Seveda sem šla “piči miško” direkt, da bi vsaj malo nadoknadila zamujen čas. Tek? No-go-Joe. Poprek? But-of-course-you-horse. Spustila sem se do potoka, pazite, ne potočka,  potoka! širine meter dvajset. Hiter očo-prelet levo desno ob strugi mi je dal vedeti, da … a) se bom prevrgla v vodo zaradi spolzkega kamenja ali b) bom iskala ustreznejši prehod vsaj še 10 minut. Kaj sem naredila? Izbrala c)… igranje Jezusine. Dognala sem naslednje: Jezusina nisem. Preverjeno. Ne znam hoditi PO vodi, oblvadam pa hojo V vodi. Rezultat: orenk čmok čmok čmok v čevljih, ki so že itak bili mokri. 😀

Vmes sem že malo pozabila, kaj vse se je dogajalo… hitela sem, ker smo nekje vmes imeli časovno zaporo, ki sem jo seveda lovila. Valda. Mene že nihče ne bo pošiljal predčasno proti cilju! Prišla do o-človečene kontrolne točke/zapore, vprašala, če sem zadnja… tako, bolj za hec, ker sem bila miljaužen procentna, da sem prav po butalsko zagonila šanso ne bit zadnja. 😆 Malo me je presenetilo, ko mi je prijazen kondukter (hehe) rekel, da nisem. Weird. No, ok… čudeži se dogajajo. Čeprav… tista ne-hoja po vodi bi me morala izučiti. 😐

Kakorkoli že… nadaljevala sem po cesti, gleženj je že začel sodelovati, ko so me na cedilu pustili… razmočeni podplati. Teh občutkov ne privoščim nikomur. Res ne. Nekaj ur po in na razmočenih podplatih omehča še tako trdo dušo… ki jo potem začne dajati svetobolje, ali bolje rečeno “auuuu prasica” podplatobolje. 😛 Da bi se predala? Šla nazaj? Zavila proti cilju? Pffffff, raje pridem po rokah v cilj. Nindže se ne damo. 😀

Pri naslednji o-človečeni točki nisem čisto prepričana, kdo je bil bolj presenečen: ali sicer prijazni kondukter (hehe, spet), ki je bil prepričan, da sem zadnja na pohodniški, ali jaz, ker sem videla, da mu ni ravno vseeno, da nisem na pohodniški… Čakal me je namreč spust proti slapu na Jurgovem (cca 1050 m), za katerega sploh nisem vedela, da obstaja, potem pa iskanje Črnih mlak (na cca 1300 m). Pri slapu dodajmo enačbi še žgočo vročino, razbolele in razmočene tace, uvedimo konstante (pojedla obe ploščici, ki sem ju imela zraven, spila 90% vode iz meha) in izračunajmo spremenljivko X – moje počutje.

X = jebeno.

Po zemljevidu sodeč so bile mlake nekje v gozdu, a se je zdela pot po smučišču prekleto mamljivo lažja zaradi vseh prej navedenih okoliščin.

Na kratko: prilezla na 1400 metrov, se skoraj zjokala od jeze, ko sem videla, da se moram spustit za 100 m nazaj do mlak. Hotela vsekat direkt do cilja, k*** pa še zadnji dve točki, grem jaz domov, dost mam vsega… bla bla bla, šmrc in žbam! “Fokus! Ne boš zdaj odnehala!!!!!!!” Globoko sem vdihnila, se spustila tistih 100 metrov, GPS je zapiskal, da je to to, zastavice nikjer, krožila okoli ene 10 minut, utrujena, tečna. Na tem mestu sem začela videvati kosmate zelene trole z mahom med zobmi. Najraje bi sedla, se zleknila, poslala vse skupaj v 3pm… bla bla bla. Si predstavljate? Situacija: lačna, dehidrirana, razočarana, ker nisem našla zastavice, ki bi morala biti (rekli so mi, da je 100% bila, le da je bila malo bolj skrita?!)…  Mislila sem, da jo je kdo sunil, fotkala sem se pri mlaki (klasična procedura ob manjkajoči zastavici) in začela vzpon nazaj proti zadnji kontrolni točki. Zadnja zastavica je bila NA stolpu. Vmes je začelo pršeti.  Ker sem vedela, da sem definitivno in ultimativno zadnja, sem pobrala zastavico s stolpa in z njo v rokah primaširala na cilj… Tam pa… WTF?!

Najprej je neznana ženska histerirala (zagledala me je z zastavico), da sem jaz sunila zastavico pri mlakah, se drla in bentila in pizdila… Nikoli prej je še nisem videla in verjeli ali ne, si je tudi ne želim več. Eden izmed roglastih organizatorjev tudi ni bil videti preveč vzhičen nad mojim zakasnelim prihodom…  ajd, zdaj mu odpustim. 😆 Takrat mu nisem.

Edini, ki se me je resnično razveselil, je bil Matjaž Ž. Matjaž, HVALA ti, tega ti NIKOLI ne pozabim. Res ne.

Piko na Ž v WTF je dal über neprijazni (kej hudiča najdejo tak folk!?!) uslužbenec hotela, ki sem ga, sicer preoblečena, a še vedno rahlo umazana, vprašala, kje strežejo hrano za udeležence trekinga. Na Rogli je bil isti dan še nek turnir v malem nogometu… ali nekaj… poguglajte, od vse groze imam delno amnezijo. 😛 Tip me je čisto preveč vzvišeno premeril, dvignil nos, z roko zamahnil proti stopnicam v kotu in neprijazno zajamral, da itak ne strežejo več. Če bi v tistem trenutku imela atom energije preveč, bi ga brcnila v koleno. Tako pa so mi šli samo makaroni po betici. 😆 Spustila sem se po stopnicah, odprla vrata in lej, lej… ne samo, da je bilo še polno ljudi dol, ampak me je  PRIJAZNA gospa (100% brez sarkazma) postregla. Makaroni so bili obupno razkuhani… eeeej…. čisto vseeno mi je bilo, samo da je blo. 😆

Matjaževemu prijaznemu sprejemu in (še užitnim) makaronom navkljub se mi je treking, čisto odkrito & po pravici povedano, rahlo zameril. Pogledala sem si v oči (ja, v avtu, bemu, ni se treba obešat na vsako besedo) in si rekla: “A mi je res tega treba?!” Potem sem se odpeljala domov, trdno odločena, da na naslednji treking ne grem.

Pajade.

Aleš: “Greš? S Heleno greva.”
Jaz: “Če pa gresta vidva, grem jaz tudi…”

… se nadaljuje…

Obljubim, da bo v 2. delu PRECEJ manj teksta in veliko več fotkic 😀

Slovarček:

  • Tmin – tako pravijo lokalci Tolminu, ker jim je nekoč zmanjkalo goldinarjev za samoglasnike 😀
  • pojati se  – goniti se čez brege in doline, čez grape in v breg pritisnjene ravnine 😛
  • focn – zaušnica, klofuta… če še zmeraj ni jasno, lahko ob priliki demonstriram 😀
  • očo-prelet – izmenično metanje oči levo-desno za oceno resnosti in/ali brezizhodnosti situacije
  • podplatobolje – pekoče-žuljasta bolečina na podplatih
  • o-človečena točka – kontrolna točka s prijaznim prostovoljcem, ki popiše mimobežeče smrdeče tečeče prikazni
  • kondukter – prijazni prostovoljec na o-človečeni točki; kondukter ravno zato, ker NE perforira kartončka 😉 fora pač, take it or leave it 😀

P.S.:

Suma: prehojenih več kot 35 km, narejenih več kot 1800 višincev… za lažjo orientacijo 😉