Juhu, karta potrjena!

Nekateri ljudje imajo poslanstvo, da drugim in sebi kvarijo dni, sama pa se trudim sebi in drugim polepšati kak dan. Včasih mi uspeva, pogosto pa ne 🙂 Danes zjutraj sem se odločila, da se dan ne sme končati, ne da bi (iz)vedela, kaj se dogaja z mojo letalsko karto za Avstralijo.

Povezava s prvim stavkom: v tem trenutku nastopijo ljudje, ki ti hote ali nehote polepšajo dan (in to nisi sam). Na Kompasu v Mariboru dela ultra prijazna gospodična Martina, ki je danes polepšala moj dan s potrditvijo karte 🙂 Saj vem, da je to del njene službe, da za to dobi plačo, vendar je bila res prijazna (vsakič, ko sem ji prišla težit glede karte) in se je res potrudila zame. Cenim take ljudi. Obljubila sem ji, da ji nekaj prinesem iz Avstralije, ker mi je v tako kratkem času pomagala najti res ugodno karto.

Tukaj pa se moj slavospev konča. Howgh.

Zdaj opravim še z vizo, da ne bom slučajno le z domačega fotelja gledala slike Avstralije na netu 🙂

Govorjenje, petje in še kaj v spanju

Spet sem nekaj ušpičila v spanju. Na ves glas sem razlagala o neki stvari, tako da sem zbudila sebe in fanta. Ne nujno v tem vrstnem redu 🙂
Zadnjič sem celo telefonirala z lastno roko. Mojemu dragemu ni bilo nič več jasno, saj se mu je zdelo, da bi moral slišati prej zvonjenje telefona. Ko je ugotovil, da se pogovarjam z lastno roko, je bil skoraj potreben oživljanja – malodane se je zadavil od smeha.
Kmalu potem, ko sva se spoznala (in ko sem že nekajkrat prespala pri njemu), sem mu celo pela v spanju. No, ne ravno njemu, a kaj ko je revež moral poslušati. Vse to je zabavno, ni pa zabavno poslušati mojega škripanja z zobmi v spanju. To se je pogosto dogajalo takrat, ko se je nevarno bližal kak izpit. Zdaj, ko so vsi izpiti že (zdavnaj) za mano, mu vsaj tega ni potrebno poslušati…
Še malo, pa se bom sama sebi zdela kot orkester pleh muzike.

Zakonsko sprejeto odtrganje glave…

Res si želim, da bi lahko vsaj trikrat na leto imela zakonsko (legalno) možnost nekomu odtrgat glavo in mu jo našraufati v tazadnjo. Ljudi, ki ti vsilijo svoje ‘usluge’, potem pa ti jih očitajo,kot da si jih prosil za njih, bi dala v kategorijo, ki bi prejela ‘šraufanje’ kar trikrat zaporedoma…

Če bom kdaj velika (nikoli) in bogata, bom del bogastva namenila bioinformatiki in genetiki, da bodo odkrili odločilni gen, ki dela nekatere iz ljudi ‘težake’. Potem pa bomo vse take ljudi dali na genetsko terapijo: izmenjava genov z zlatimi ribicami. Upam, da mi zlate ribice ne bodo zamerile…

Do takrat pa lahko le bentim in čakam na dan, ko bom velika in bogata 🙁

V službi si pa res ne dovolim, da se bo nek prdec, ki ni niti med 100 mojih priljubljenih sodelavcev, usajal in moraliziral o mojem načinu življenja, ki ni niti ne-moralen, niti protizakonit, niti sovražen… samo zato, ker NOČEM na službeni poti biti v istem hotelu kot on?!? Prej mi pol leta teži in me mori, se igra šefa in misli, da ker sem ženska, bo lahko enostavno manipuliral z mano! Ni šans. In potem naj bom še vesela in vzamem sobo v istem hotelu?! Ma ni šans! Še v istem vesolju nočem biti z njim.

A je kaj narobe z mano ali pa je kaj (zeloooo) narobe s tipom po 40.letu, ki se obnaša kot najhuje razvajen 10.letni otrok. ‘Bem mu sunce! Včeraj me je tako razpištolil, da mu privoščim nekaj usranega: da bi stopil v gromozanski kup pasjega kakca in se z njim namazal gor do ušes!

Tako, pa sem se spihala 🙂