Jutranja pleska

Na Sparkmobilu se mi je dva tedna nazaj odlepilo tesnilo vetrobranskega stekla (v dolžini cca 15 cm). Spet. Zgleda, da je bilo že v osnovi vse skupaj šlampasto narejeno in vročinski val ni čisto nič pomagal. V petek je avtek piskal, žvižgal, tesnilo je potrkavalo ob streho pri hitrosti nad 170 km/h… No, pri 70 km/h pa res. 🙂

Prejšnji teden sem poklicala servis, seveda niso imeli ne časa, ker niso imeli ljudi (kao), čeprav lepljenje vzame manj kot 15 minut. V petek se je tesnilu odpulilo, odlepilo se je po celotni zgornji dolžini. V soboto me je čakala pot v LJ, vendar je vožnja po avtocesti odpadla.

Slabe volje? Aber ziher! Danes sem se trdno stisnjenih ustnic, grdega pogleda in stisnjenih pesti pojavila na servisu. Rezervoar odločne nesramnosti je bil pripravljen, prst na sprožilcu… in potem je bil možakar čisto preveč prijazen. Odkrito je povedal, kako in kaj…

Namesto, da bi ga nahrulila, sem si dala plesko, ker sem skoraj pozabila na pomembno stvar: “Z nesramnostjo se daleč pride, s prijaznostjo pa še veliko dlje.

 

O rojstnih dnevih in podobnih hišnih ljubljenčkih

Bil je in ni ga več, rojstni dan, februar je pač še en takšen mesec, ko rojstni dan pride … in gre. Neumna pričakovanja so že zdavnaj odložena v prašen fascikel pod posteljo, praznovala nisem že od pamtiveka. Razen v najožjem krogu je bil zmeraj v središču pozornosti kdo drug, kakšna druga stvar, čik, čvek, nesramne dolgojezične šale zapakirane v celofan. Do sedaj.

Letos je dan mojega rojstva pridobil status hišnega ljubljenčka. Topel  “vse najboljše zate” dišeč po jutranji hripavosti z nadevom iz objemov, dopoldanski šaljivi “vse najboljše” z bosanskim lustrom v ozadju, pozno popoldanski “vse najboljše zate” v dvigalu in za piko na ž ponovljeni “vse najboljše” ob posebej pripravljeni večerji … če si to ne zasluži statusa hišnega ljubljenčka, potem si ga nič ne. 😀

Ime mu bo…  Nijetam Dan 🙂

Hudobna številka

Z Spartakom se zvečer sprehajava po starem delu mesta, kar srečava tri misijonarske/pridigarske/neki-neki mormonske dekliče – dekleta so v krilih, fantje v reklcih, z imeni pripetimi na majice — verjetno ste že naleteli na njih.

Enoglasno (v angleški sloveščini): “Zdravo, lahko malo zmotimo?”
Še preden izdavim “ne, hvala”, Spartak prijazno prikima in potem… rafal vprašanj!

Prva: “Mislite, da obstaja kaj po smrti?”
Druga: “Kaj mislite, da je po smrti?”
Tretja: “Kaj je smisel življenja?”

Spartak premišljuje, išče besede.
Jaz: “42”.

Vsi vpleteni me čudno pogledajo, vključno s Spartakom, jaz se pa režim kot budalo.

Prva drugi: “Ne razumem.”
Druga prvi: “Ne vem.”
Tretja obema: “Kaj je rekla?”

Zamahnem z roko: “Eh, šala.”

Spartak nekaj nabluzi, da jih pomiri in da lahko odideva.
Zmedeni dekliči gledajoč za nama zmajujejo z glavo, jaz se pa še kar krohočem med razlago Spartaku. 😛 42 je res hudobna številka. Zdaj vem, zakaj jo je Douglas Adams izbral. 😆

Epilog: Spartak dobi jezikovo župo in domačo nalogo — branje Štoparskega vodnika, da naslednjič ne bom edina izpadla čudno/čudna. :mrgrin: