Razkrite in razgaljene planinke

Še zadnja na temo klekljanja z velikim K 😉 Že dvakrat sem napovedala razgaljene planinke in tokrat jih dobite. Seveda ne gre za planinke v človeški podobi, upam, da je to vsem jasno 😀 Če bi hodila naokoli in prosila planinke (potomke opic), naj se razgalijo, da jih bom lahko objavila na blogu — dvomim, da bi jo poceni odnesla. Verjetno bi dobila vsaj permanentni mejkap za najmanj mesec dni, naredile bi mi prostor za nov zob in me prikrajšale za šop (če ne kar celi čop) las :mrgreen: Ker sem strašno miroljubno bitje (bemusunce, če kdo upa ugovarjat!!!), se nisem hotela spuščati v preveč konfliktne situacije 😀 Opica na spodnji sliki na vašo srečo ni razgaljena, razgaljeno je le njeno zahrbtno početje – nadlegovanje rož, žužkov in ostalih živih in neživih bitij. Nadleguje čepe…

… pa tudi stoje. Njenim trem očem (ne, nisem čudo narave, objektiv štejem zraven) le malokaj uide.

Plavoooki zelenonogi žužkon je kar izzival in klical po fotoseansi. Ko je zahteval plačilo za svoje poziranje (mislil je, da ga že samo plave okice naredijo Paula Neumanna), sva sklenila kompromis: njegovo fotko (ja bil je on in imel je oné, tako je vsaj trdil :mrgreen: ) moram objaviti na blogu. Upam, da zdaj to bere, da ne bom čez kakšno žužje leto dobila položnice z obrestmi (bemusunce, če si to upa!!!).

Ko sem zaključila PaulNeumannovsko seanso z žužkom, me je nedaleč stran čakal spodnji par, ki je brez slabe vesti odvrgel še zadnjo troho sramežljivosti in se pustil pofotkati med petjem “Just the two of us”. Misel na osebico Mini-me iz Austin Powersa je čisto po naključju prečkala sinapse v moji glavi. In glavah dveh alter-egov 😀

Čepe v travi mi je uspelo ujeti motorista, ki se je hotel zaleteti v regratovo lučko. Na mojo in regratovo srečo mu je poskus spodletel.

Ko sem se nerodno motovilila naokoli, sem si skoraj opekla prste na spodnji ognjeni lepotici. Tako je žarela in blestela, da je vsemu ostalemu pobralo barve in ostrino. Te rože so strašno nevarne za oči in dušo, ker se človek prav nemarno zaljubi v njih in naenkrat ne vidi nič drugega. Kljub trenutni omotici sem uspela odtrgati oči od nje. Komaj, ampak res komaj…

Zatem sem jih zagledala. Modre na rumenem, kot indigo črnilo na rumeno-zelenem papirju. Te so bile bolj sramežljive sorte kot tisti par zgoraj, zato sem jih morala “pritisniti” kar od daleč. Niso vsi tako ekstrovertirani, kot smo nekateri :mrgreen:

Ko sem že pri ekstrovertiranosti… oče me je definitivno šokiral presenetil, ko je hotel, da ga slikam, kako grabi lepotico za prsi :mrgreen: Mami te fotke raje nismo pokazali, da ne bi bilo nepotrebnega pretepa :mrgreen: Lepotici je očitno prijalo, kljub temu, da se je sramežljivo obrnila stran 😉

S to napol erotično fotko zaključujem pripoved o razgaljenih planinkah in klekljanju z velikim K.

Morda zaključujem tudi s Sparkičinimi bajkerskimi dogodivščinami, ker bom glede na trenutne količine dežja, ki že drugi dan obliva moje gležnje,  skorajda prisiljena spremeniti kategorijo bajkerske v podvodne ali čolnarske :mrgreen:

Sredina brez začetka ni par

Ker sredina zgodbe brez pravega začetka ni zgodba, tako kot fant (mož) brez žene (punce) ni par, boste izvedeli, kako se je naša ekspedicija “Nevarni in nenevarni kotači na Veliki Klek” sploh začela… in ne, ni se začela s prvim korakom, ampak s polcanjem vek. V petek, dan pred odhodom, se je utrgalo nebo in dež je hotel poplaviti našo malo vasico. Da bi bilo takšno početje uspešno, bi bilo potrebno mnogo mnogo dežja (smo namreč na hribu), a vseeno. Če ne bi poskusil (dež namreč), ne bi mogel vedeti, da je njegovo početje brca v temo. Iz tega se lahko nekaj naučimo. Kaj? Pozabila sem, bilo pa je zelo pomembno. :mrgreen: Med samim nalivom smo se odpravili v Graz po novega otročiča. Ne, nismo šli kupiti človeškega otroka, pač pa novo igračo za Sparkija. Ganz glanc (=popolnoma sijočega, še toplega) novega (=izpod čekiča) Zumota. Naj povem (za ne-GPS-o-file), da je to krasna mala navigacijska naprava za na motor (vodotesna, zaslon na dotik, pa še pot ti kaže povrh vsega :mrgreen: ). Otročiča ste imeli priliko videti v akciji že v prejšnji objavi (s sredino zgodbe), nisem pa vam še povedala, da je že od rojstva večjezičen. Imela sem priliko opaziti (in opazovati) napotek v treh jezikih in istočasno! West po Untere Schütt.

Na pot smo šli v soboto ob 4. zjutraj. Do tja smo namreč imeli okoli 350 km in želeli smo priti čim prej, da bi lahko dlje časa vandrali po bregovih. Med prvim počitkom (privoščili so mi celo kavo!) sem uspela dokumentirati ostanke naliva iz prejšnjega dne. Kapljice so se hudomušno muzale (kot se pač hudomušno muzajo kapljice dežja), ko sem si popravljala frizuro glede na svoj odsev v njih. Muzale so se zato, ker so me vrgle na finto: frizura in čelada sta dva popolnoma nasprotna pola urejenosti :mrgreen:

Do Celovca smo šli po avtocesti, morda še malo dlje – ne spomnim se, ker sem še dremala na zadnjem sedežu, nato pa smo začeli z vijuganjem po ovinkasti poti med krasnimi vasicami. Vasice so štele mogoče deset hiš (ajd, recimo dvajset), čisto vsaka pa je imela tudi svojo cerkvico z ošiljenim turnom.

Cerkvic je verjetno toliko zato, da med vasicami ne bi vladala prevzetnost in faušija. Drugega razloga ne vidim 😀 Frčali smo mimo travnikov, pašnikov, po dolini med hribi, na hribih so se bohotili gozdovi, nekje vmes pa so bile vse omenjene vasice. Pri naslednjem postanku smo zmotili čisto nič vijolične krave, ki se so se sončile… Malo više namreč ni tako vroče, kot bi si kdo mislil… Ja, kdo bi si to mislil 😀

Tik pred začetkom resnega vzpona se nahaja vasica Heiligeblut (Sveta kri). Mogoče se tako imenuje zato, ker marsikateri kolesar/pešec res skoraj pljuva kri, preden pride na vrh prelaza. Mogoče :mrgreen: Opazite koničast turn?

Pri vzpenjanju (od Heiligeblut naprej) se ponudi pogled na dolino, po kateri privijuga večina obiskovalcev. Trava (ki se jo vidi tudi na spodnji fotki) je bila tako mikavna, da bi se najraje zvalila vanjo, vendar sem se raej zadržala. Pogled na kotalečo Sparkico verjetno ne bi bil preveč prijeten :mrgreen:

Definitivno prijeten pogled so nudili številni kolesarji (Pikica in Helenca, tudi za vaju bi se kaj našlo 😉 ) vseh starostnih skupin in spolov. Z veseljem smo jih prehiteli. Tu in tam me je prijelo, da bi kateremu od njih pomagala v klanec z držanjem za sedež, vendar se bojim, da bi po prvem takšnem izpadu morala pešačiti na vrh. Ne vem, zakaj ste moški včasih tako občutljivi?! :mrgreen:

Videla sem tudi vsaj dve utici/barakici/lopi/hiški, v katerih bi se dalo krasno preživeti kak teden ali dva in dati misli na pašo. Ali pa se sami spraviti na pašo :mrgreen:

Pobočja na obeh straneh doline bičajo manjši ali večji slapovi. Škoda, da ni bilo bolj vroče, ker bi se dalo kar fino stuširati 😀 Pri 15°C pa neke pretirane želje po tuširanju ni bilo :mrgreen:

Ne vem sicer za kaj, a vse potočke, ki nastajajo zaradi taljenja ledenika, so ustavili z gromozanskim jezom.  Upam, da tipa na sliki nista pripadnika kakšne izmed terorističnih organizacij, sicer se vasicam nižje v dolini slabo piše 😀

Če sta začetek in sredina par, manjka še konec, da jih naredi dinamični trio. Ali familijo 😀 Sledi še ena objava na temo klekanja, ki bo dejansko vsebovala eksplicitno razgaljene planinke.

Mini slovarček:
  • polcanje: podpiranje (če je nekdo podpolcan, lahko pomeni, da ga prijatelji po pijanki spravljajo domov)
  • ganz glanc: moja nova pogruntavščina, nemška popačenka, ki označuje nekaj svetlečega, krasnega, sijočega, zdrgnjenega, spoliranega; ganz glanc so lahko npr. avtomobili ali pleše 😉
  • ne-GPS-o-fil: oseba, ki ne živi samo za navigacijske naprave in ki zna priti iz kraja A v kraj B tudi brez njih
  • turn: cerkveni zvonik – tisti del cerkve, kamor se najpogosteje pogleda, ker ima običajno gor pripopano uro

Grossglockner, Ötzi, in palačinke

Großglockner ali Veliki Klek je s svojimi 3798 višinskimi metri veliko večji od mene. Ja, tudi od Triglava. 😀

Tokrat smo pohodniško-plezalno opremo pustili doma, ker smo želeli doživeti Hochalpenstraße jahajoč jeklene beštije. In tako smo šli: trije motorji, trije motoristi in ena baba, fotoaparat in Nüvi 😀

Pod Velikim Klekom lenari ledenik oziroma bolj natančno njegovi ostanki.

Do vznožja ledenika se da priti tako peš kot z mini gorsko železnico — mi smo zaradi neudobne hoje v motorističnih oblekah izbrali zadnjo možnost (moškemu delu ekspedicije je vsak izgovor prišel prav).

Ob poti so table z letnicami (1960-2005, po 5 let), ki označujejo, do kod je tistega leta segal ledenik. Žal vas moram seznaniti s slabo novico: ledenik se tali in to frdamano hitro 😕 Dobra stran tega pa je, da bodo morda našli mojega bodočega ženina, ko se bo led dokončno stalil. Ötzijevega sorodnika tokrat žal nismo našli. Počakati bo treba še kakšnih pet let in ga več ne bo. Ledenika namreč. 😕

Hoja po ledeniku ni drekec pekec, že zato ne, ker lahko zdrsne. Improvizacija stopnic poskrbi, da do tega skoraj ne more priti. Razen, če hočete, da bi prišlo. Ali nekaj takega. Več bo jasno pri opozorilni tabli, ki sledi.

Pri taljenju ledu (led se tali, sneg se topi?) v ledeniku nastajajo razpoke. Ene so manjše, druge so večje. Predstavljajo pa idealni alibi v primeru, da se želite koga znebiti. “Ups, spotaknil se je” ne bo zaleglo le, če boste osebo tiščali v preozko razpoko in ji morda celo stali na glavi, oseba pa bo preklinjala (vas seveda) in vreščala. Da ni potrebno zgubljati preveč časa s samim iskanjem razpok, je poskrbljeno s primernimi opozorilnimi tablami, ki v človeku zbudijo pregrešne misli. Interpretacijo zadnjega stavka prepuščam posameznemu bralcu. Packi :mrgreen:

Detalj z ledenika, za vse tiste, ki ga morda ne boste nikoli videli od blizu. Tej perspektivi se reče tudi Sparkičina perspektiva.

Po preizkušanju trdnosti ledeniške podlage smo se vrnili na razgledno točko, kjer se je med tem nabralo ljudi z vsaj petih avtobusov, avtomobilistov, motoristov, kolesarjev paje bilo še enkrat toliko. Med pasenjem zijal po ljudeh sem dobila čuden občutek, da nekaj opazujejo. Kaj pa naj si človek misli, če gleda druge, kako visijo preko ograje in s prstom vztrajno prebadajo zrak. S pogledom sem sledila njihovim kretjam in zazijala (na široko odprla usta in vzdihnila “oh?!”).

Tam so bili. Kosmati, mali, mičkeno zavaljeni, večji od domačih mačk in manjši od leva. Pravi pravcati svizsceljni, svizsci ali murmeltiere. Glede na to, da so delali reklamo (in še delajo menda) za zelo znano čokolado (mnjam!), so bili videti dokaj hladni ob vsem prebadanju zraka opazovalcev. Neprizadeto so se pasli in čakali, da vsi pripravijo fotoaparate. Med tem, ko smo vsi čakali, da kateri od njih (bili so trije) potegne iz kožuha čokolado in jo zavije…

… se je eden izmed njih odločil pokazati svoje kaskaderske sposobnosti. Kako zgleda nekdo, ki se stlači v premajhno luknjo in potem spet prileze iz nje? Demonstracija na naslednjih dveh fotkah.

Če mislite, da je to vse, kar sem odnesla z naše ekspedicije, ste v zmoti. To je šele sredina zgodbe. Ker mi je bil Tolkienov Gospodar prstanov všeč, bom sledila njegovemu zgledu in Začetek ekspedicije (pot do Velikega kleka) opisala naslednjič…

Hm… kaj je s palačinkami iz naslova? Pojedla sem jih (bile so za večerjo) :mrgreen: